Tiskane izdaje
Športni terenci so v očeh evropske javnosti atraktivni, ampak zdaj jih je že povsod dovolj, zato poskušajo premijski proizvajalci kupce osvajati še s kupejevsko oblikovanimi izpeljankami. Mercedes je tako v ponudbi športnega terenca GLC ustvaril dodatno kupejevsko nišo.
To pomeni, da je kupejevski SUV z zvezdo še bolj opazen, meni deluje dobro, čeprav ni nujno, da bo vsem všeč. Ga je pa težko spregledati. Po drugi strani to nekaj »stane«: avtomobil, ki je dolg 4,7 metra, ima pri drugi klopi sicer še kar sprejemljivo prostora za noge predvsem dveh potnikov (tretjega bo motil sredinski tunel), vendar ob usločeni strehi opazno manj za glavo. V prtljažnik bo šlo 500 litrov tovora, to je solidno, a manj kot v osnovnem GLC. Se pa lahko poveča s podiranjem zadnjih naslonjal v ravno dno, tudi razmerje 40/20/40 je ugodno. Izrazitejši minus je slaba preglednost nazaj skozi prtljažno okensko »lino«. Vsaj pri parkiranju to rešujemo z množico tipal in vzvratno kamero, ki je nujna – in dobro je, da se ne umaže v slabem vremenu. Ima pa ta terenski kupe tudi vabljive lastnosti. Ko gre za sprednja sedeža in njuno okolje, se vidi, zaradi česar so mercedesi visoko cenjeni in spoštovani. Vstopanje je enostavno, sedenje razvajajoče. Položaj za volanom je naraven, možnosti nastavitev obojega velike. Obvolanska prestavna ročica je bolj priročna kot kakršna koli druga konkurenčna rešitev. Štrleče nerodno deluje le večfunkcijski zaslon, to ni zadnji krik tehnike iz razreda E. Upravlja se lahko s sledilno ploščico ali meni osebno mnogo bolje s kolescem. Če odmislim kričeče rdečo barvo usnja, ki je pač osebna izbira, je v tem avtu prevladoval vtis visoke kakovosti: materiali so izbrani in sestavljeni v zelo elegantno celoto.
Težko kdaj zapišem, da je v dizlu kaj elegance, ampak pričujoči 2,2-litrski štirivaljnik (moč 150 kW/204 KM) je nekaj premore. Na papirju ima še kak tekmec primerljive lastnosti, a motor v GLC coupeju tudi pri počasni vožnji in speljevanju nastopa z umirjenim zvokom, ki prihaja nekje od daleč in ne povzroča nikakršnih tresljajev. Tudi pozneje ga ne daje sapa, nasprotno. V ta prijetni scenarij je vključen še deveststopenjski samodejni menjalnik, ki je tu zato, da se z njim ne ukvarjaš in pozabiš, da deluje. To pa počne tiho in hitro.
Podobno velja za podvozje, kjer verjetno svoje opravi tudi zračno vzmetenje, s pristavkom, da je to eno od doplačil (dva tisoč evrov), ki močno dvignejo končno ceno. Avto je velik in kar zajeten (1,8 tone), s štirikolesnim pogonom se pelje lepo, tudi v ovinkih deluje dovolj lahkotno. Ni pa oster športnik, bolj je ustvarjen za recimo dinamično potovanje. Poraba je bila po prikazu računalnika nekaj večja, večinoma okoli 8 litrov, ampak je morda bolje to kot liter manj, če bi se motor potem napenjal. Vseeno pa spomnim, da je to daleč od tovarniških vrednosti. GLC coupe je avtomobil, ki ga je prijetno voziti in se z njim peljati. Njegova zunanja oblika vam pač mora pomeniti toliko, da se boste z nekaj odrekanja pri praktičnosti odločili zanj in ne za običajni GLC.
