Preizkusili smo: mini john cooper works

Sicer že od daleč z barvo in nekaterimi dodatki sporoča, da ni čisto običajen mini, a kljub temu zavaja. Le poznavalci vedo, kaj pomenita »opozorilna« napisa na nosu in zadku – john cooper works. To je najmočnejši serijski mini.

Iz 2,0-litrskega štirivaljnika iztisne solidnih 170 kW (231 KM), skoraj 40 KM več kot tudi ne šibki cooper S. Ker pri slabih 3,9 metra dolžine tehta le 1295 kg, to pomeni, da imajo večji in težji, pa čeprav močnejši športniki zoprnega izzivalca. Ne nazadnje je preprič­ljiv že podatek o največji hitrosti, saj je 246 km/h za tako vozilce zelo, zelo hitro; 100 km/h pa z mesta doseže v 6,1 sekunde. A seveda sploh ne gre za tako hitro vožnjo. Mini john cooper works je predvsem kralj ovinkov. Pri tej vlogi mu odlično pomaga šeststopenjski samodejni menjalnik z dvojno sklopko (steptronic) in možnostjo prestavljanja z obvolanskima ročicama. V samodejnem režimu je tako povsem uporaben mestni avtomobil, ki sicer lepo prede, a nikakor ne vzbuja pozornosti. Če pa voznik hoče, prestavlja ročno in v trenutku spremeni mucka v rjovečega tigra. Takrat ni ta mini prav nič nedolžen, na volanu zahteva izkušeno roko, saj predvsem pri ostrem zaviranju pred ovinkom lahko postane tudi precej »nervozen«. Sicer le sprednji pogon solidno opravi z veliko močjo, nekaj odvečnemu spodrsavanju se težko ognete le med ostrim speljevanjem, zdravo pamet pa je treba pokazati tudi na mokrem. A da ne bo pomote, to velja le, ko ga vozite na meji.

Za vsak primer bom še enkrat zapisal, da ta mini ni le za šminko, za takšne potrebe so na voljo nežnejše in nič slabše opremljene različice. Zato tudi ne pričakujte, da se boste peljali mehko, podvozje, nad katerim je v testnem vozilu bedel doplačljivi sistem za elektronski nadzor blažilnikov, je bolj ali manj trdo, sprednja sedeža pa podrejena športni vožnji; o »plezanju« na zadnja sedeža trivratnika in prtljažniku v tem primeru ne bomo izgubljali prostora.

Omenim naj še odličen prikaz na prosojnem prikazovalniku (head-up display), na katerem voz­nik, medtem ko gleda na cestišče, vidi hitrost vozila in merilnik vrtljajev. Najbolj pomembno pa je, da med ročnim prestavljanjem, ko tale mini resnično leti skozi ovinke, odlično vidi tudi številko oziroma prestavo, v kateri trenut­no vozi. Tak način prikazovanja sem že večkrat pogrešal tudi v drugih vozilih s samodejnim menjalnikom, ki omogoča ročno prestavljanje, pri katerem je pomembno, da voz­nik vsak trenutek ve, v kateri prestavi vozi.

Poglavje zase je dvobarvna kombinacija rdeče in temno, tem­no zelene, imenovane »uporniška« (rebel green). Tako je hitro jasno, da je ta mini nekaj posebnega. Tudi sicer je v njem vse, kar imajo, kot rečemo, veliki, z odličnimi LED-žarometi vred; žal pa ga to močno podraži.

Naj na koncu omenim še svojevrstno osvetlitev notranjosti, predvsem na obodu velikega okroglega prikazovalnika na sredini armaturne plošče, ki je sicer značilnost minijev. Glede na vozni režim se spreminjajo tudi barve od zelene do rožnate, vijoličaste, vse do rdeče. Mogoče je ta osvet­litev, ki me je ponoči celo motila, primerna za nežnejše različice minijev, v tem resnem športniku pa bi se ji prav zlahka odrekel.