Tiskane izdaje
Nič drugače ni bilo tokrat pri oplu mokki X. Ta avtomobil je že od vsega začetka zanimiv ljudem, saj spada v izjemno priljubljeni razred športnih terencev (SUV), pa čeprav mu pri Oplu pravijo mestni terenec. Zaradi atraktivnega videza je priljubljen pri mlajših, a všeč je tudi starejšim, saj ni predolg, hkrati pa se v njem sedi malce višje, kar znajo ceniti predvsem tisti, ki jih vsakodnevno zbada v križu.
Prav zato sem v dveh tednih druženja z mokko večkrat slišal vprašanja: »Kako se vozi? Je to dober avtomobil? Kaj praviš?« Odkrito sem povedal, da ima precej dobrih lastnosti, a tudi kakšno pomanjkljivost. Obe plati iste medalje potniki občutijo zelo hitro. Potrebnih je le nekaj ovinkov in kakšna bolj razrita cesta, da se pokaže trše podvozje, toda luknje vseeno manj občutita voznik in sovoznik kot sopotniki v drugi vrsti. K temu pripomoreta udobna sedeža, pa tudi večja prostornost, zato lahko spredaj prav vsakdo postavi noge, kamor želi, ne da bi ga kaj žulilo.
Po takšnem opisu je jasno, komu je avtomobil namenjen. V prvi vrsti so to mlade družine z enim ali dvema otrokoma. Starša brez težav sedita spredaj, otroka zadaj. Prostor lahko dobro unovčijo tudi mlad par, saj lahko na drugo klop odlaga športne rekvizite, ali starejša zakonca, ki igrata tenis ali badminton, za njima pa je dovolj prostora še za vrečke iz trgovine in tržnice. Prtljažnik je s 356 litri osnovne prostornine sicer precej povprečen.
Voznik hitro ugotovi, da ima tokrat v oplu pred seboj bistveno manj gumbov kot v prejšnjih izvedbah. V zadnjih letih so namreč mnogi bentili nad prenasičeno armaturno ploščo
Čeprav je obsežna po uporabnosti, je mokka s 4,3 metra dolžine zelo okreten avtomobil, kar voznik ceni pri parkiranju v tesne prostore v središču mesta. Po drugi strani ima med vožnjo večkrat občutek, da ni ravno stabilna, prav tako bi bila lahko boljša zvočna izolacija. Če so notri vsaj trije ljudje, se namreč med vožnjo po avtocesti (oz. pri večji hitrosti) slišijo precej slabo.
Testni primerek je imel štirikolesni pogon, ki tehta vsega 65 kilogramov. Ko je Slovenijo zajel sneg, je bil zelo koristen. Zanj je sicer značilno, da se aktivira le ob nujnih situacijah, ko se pogonska moč s sprednjih koles neopazno razporedi še na zadnji. Kljub temu je za slovenske kupce značilno, da še vedno raje izberejo mokke, ki imajo sprednji pogon.
Gašper, tu je pisalo komandni pult Prav nič hudega pa ne bi bilo, če pod motornim pokrovom ne bi bil 1,4-litrski turbobencinec (112 kW/152 KM), ki je vedno v navezi s šeststopenjskim samodejnim menjalnikom in štirikolesnim pogonom. Ta motor je popolnoma pokvaril vtis o avtomobilu! Poraba je namreč vseskozi presegala deset litrov na sto prevoženih kilometrov, kar je občutno preveč za vsakodnevno uporabo slovenskega voznika, ki v žepih vse bolj premišljeno prešteva cekine. Tisti, ki so mokko preizkusili na mednarodni predstavitvi jeseni na Škotskem, pravijo, da je imela precej bolj znosno porabo z 1,6-litrskim dizelskim motorjem.
