Preizkusili smo: Opel zafira 1.6 CDTi ecotec start/stop innovation

Medgeneracijske prenove so za avtomobilske tovarne dobra priložnost, da spet opozorijo na model, ki so ga ljudje morda že malo pozabili. Opel zafira tako sporoča: »Še sem tukaj, poglejte me in primerjajte moje zmogljivosti z modnimi športnimi terenci!«

Prenovljena zafira je na cesti prepoznavna predvsem po nekoliko sploščenem sprednjem delu z na novo oblikovanimi lučmi, ki so v opremi innovation že prilagodljive (ne samo smerno, pač pa tudi po višini), s samodejnim vklopom dolgih luči. Preostala zunanjost je skoraj enaka kot doslej, načeloma gre za klasičnega enoprostorca, ki pa ni tako visok, da bi spominjal na kombi.

Več sprememb je v notranjosti, saj so na vrhu sredinske konzole arhaični zaslon z vrsto tipk pod njim zamenjali s takšnim na dotik. Pozitivno je, da sta tam še vedno dva okrogla gumba, a v resnici se je treba upravljanja kar malo navaditi in se človeku včasih potoži po starih tipkah, za katere si čez nekaj časa točno vedel, kje so in kakšna je njihova funkcija. Nov je tudi zaslon med merilniki z vrsto zanimivih informacij, recimo s prikazom omejitev hitrosti in drugih pomembnih prometnih znakov.

V testni zafiri je bila vgrajena tako rekoč vsa sodobna asistenčna oprema, z radarskim tempomatom na čelu, ki pa zaradi ročnega menjalnika ni prišel toliko do veljave med vožnjo po mestu. Pogrešali smo brezstični ključ (tega ni mogoče naročiti) in morda še bolj samodejno zaviranje v sili. Tu se pač poznajo leta …

Sedenje v zafiri ostaja srednje visoko, po tem je bolj podobna klasičnim avtomobilom kot kakšen drug enoprostorec, to pa tudi pomeni, da je nad voznikom in sopotniki dovolj prostora nad glavo. No, izjema so tisti v tretji vrsti sedežev, ki bodo hitro začutili zadaj spuščeni strop, v resnici pa jih bosta še bolj zmotila neudobno nizka sedalna površina in minimalen prostor za noge. Čudežev pač v zafiri ni, dolga je 4,666 metra in na tej dolžini je tretja vrsta sedežev prej odveč kot kaj drugega. Je pa zato v drugi vrsti mogoče sedeti precej kraljevsko, še posebno če se tam peljeta zgolj dva: srednji sedež je v tem primeru mogoče spremeniti v naslonjali za roke, bočna dva pa premakniti še malo bolj nazaj in proti notranjosti avtomobila. Prtljažni prostor ostane še vedno spodobno velik, nad njim je mehka ponjava, višina pa je dovolj uporabna, da je vsebina največkrat lahko prekrita. Ko sta zadnji dve vrsti sedežev podrti, je prostora do skoraj 1,8 kubika, s postavljeno drugo vrsto pa približno 650 lit­rov. Pohvalno je v zadku prostor za shranjevanje zloženega roloja, kadar potrebujemo vso višino ali postavimo tretjo vrsto sedežev.

Z 1,6-litrskim dizelskim motorjem, ki razvije največ 99 KW (134 KM) moči, je zafira predvsem prijeten potovalnik, od katerega ne pričakujte kdove kako bliskovitih odzivov. Še najbolj moti lenobnost pri najnižjih vrtljajih, tu je bil stari dvolitrski dizel s podobno močjo bolj suveren. Bi pa lagal, če bi napisal, da je avtomobil podhranjen, saj tudi na avtocestah brez težav prevozi klance, poraba goriva na testu je bila s 6,4 litra na 100 km dovolj spodobna. Podobne občutke kot z motorjem človek dobi med samo vožnjo: to ni nabrit športni avtomobil, a je udoben in hkrati čvrst, voznik na volanu čuti dovolj informacij, da ga odziv ob kakšnem bolj ostrem manevru ne bi smel presenetiti.