Tiskane izdaje
Takoj, ko ga zagledaš, ti je jasno, da je Toyota s tem križancem stopila na, vsaj zanjo, še neznano ozemlje. C-HR, kar je kratica za coupe high rider, se pravi visokosedežni kupe, je tako futurističen in izzivalen, da ga ne spregledajo niti najbolj brezbrižni mimoidoči.
O drznih linijah, ki se od še kolikor toliko za toyote značilnega sprednjega dela proti zadku nenehno stopnjujejo, največ povedo fotografije. Nedvomno je mešanica zaobljenosti in ostrine večini všeč. Nas pa je seveda zanimalo, kako je kupejevsko oblikovan petvratnik uporaben in kako se pelje. Zunanje mere (dolžina 4360, širina 1795 in višina 1555 mm) pokažejo, da C-HR sploh ni tako majhen, kakor bi sodili po kratkem, kupejevskem zadku; če smo natančni, je le nekaj centimetrov krajši od nissana qashqaia.
Po prijetno visokem vstopanju, kar je glavna prednost križancev, to hitro ugotoviš tudi v potniški kabini. Seveda ni nikogar, ki bi C-HR kupil zaradi prostornosti na zadnjih sedežih – čeprav je za dva potnika, visoka do 180 centimetrov, tam povsem dovolj prostora. Večina pozornosti je namenjena vozniku in sopotniku. In onadva se ne moreta pritoževati. Sedita na odlično oblikovanih sedežih, ki sta bila v testnem vozilu odeta v usnje, na vseh koncih je opazna kakovostna izdelava, voznika razvaja zelo dober volanski obroč, ki je v našem primeru ogrevan, oba, voznika in sopotnika, pa razveseljuje sredinsko nameščen osempalčni barvni zaslon na dotik, v katerem se skrivajo vse najnovejše informacijsko-komunikacijske dobrobiti.
Ugoden pa je tudi za starejše, saj so vse informacije napisane z velikimi črkami in znaki; zaradi tega je odlično pregledna tudi kamera, ki olajša vzvratno vožnjo. Tako je morda prva zamera ta, da so znaki oziroma napisi na zaslončku, ki je na sredini instrumentne plošče namenjen le vozniku, nasprotno, nenavadno majhni, na primer prikaz zunanje temperature je milimetrski.
Udobno visoko sedenje omogoča dobro preglednost naprej. Zaradi kupejevskega zadka in majhnih zadnjih stranskih oken pa se precej slabše vidi, kaj se dogaja ob oziroma za vozilom. Je pa res, da pri tem veliko pomaga že omenjena vzvratna kamera, pa tudi sistem opozarjanja na vozilo v mrtvem kotu.
Prtljažni prostor ima solidnih 377 litrov in z dvotretjinskim zlaganjem ga lahko povečate. C-HR je že v osnovi dobro varnostno opremljen, med najbolj koristnimi sistemi omenimo radarski tempomat in samodejno uravnavanje dolžine svetlobnega snopa.
Vleče na ovinkaste ceste
Navajeni smo že, da se križanci vozijo skoraj tako dobro kot običajni in seveda nekoliko nižji avtomobili. Kljub temu nas je C-HR prijetno presenetil. Resda je z dobrimi 14 cm oddaljenosti od tal povsem običajno vozilo, a očitno se je tudi nova Toyotina platforma odlično izkazala. Sukanje volana je vozniku v veselje, C-HR kar vleče na ovinkaste ceste, nikjer ni sledu o kakšnem nagibanju, vzmetenje je prijetno čvrsto in voznik izpod koles dobiva dovolj informacij.
Ob odličnih voznih lastnostih pa je težko spregledati vsaj delno protislovje, ki ga v testni C-HR vnaša hibridni pogonski agregat. Že to, da tako atraktivno oblikovan kupe zmore največ 90 kW (122 KM) in doseže največjo hitrost »le« 170 km/h, je nenavadno.
Še bolj nenavadni pa so občutki – predvsem zvočni – med vožnjo, saj se ob pospeševanju nenehno izmenjujeta razmeroma glasno oglašanje 1,8-litrskega bencinskega štirivaljnika in tiha vožnja, ko se med doseženo hitrostjo uskladijo bencinec, elektromotor in elektronsko nadzorovan brezstopenjski samodejni menjalnik (e-CVT). Je pa takšna vožnja, ki se je pač moraš navaditi, kljub razmeroma veliki povprečni hitrosti in tudi v mestu, kar ni nepomembno, nagrajena s solidno ugodno porabo goriva. Mi smo na testu dosegli povprečje pod šestimi litri na 100 prevoženih kilometrov. Če sklenem razpredanje o pogonskem sklopu, se ne morem ogniti ugotovitvi, da bi si C-HR zaslužil še nekoliko agilnejši pogonski paket.
Drugo mnenje
To ni prototip ali drzen koncept! To je eden najbolj avantgardnih in za Toyoto najbolj radikalnih avtomobilov. C-HR je oblikovni enfant terrible, v katerega se v nasprotju z večino drugih modelov te znamke zaljubiš nemudoma. Drugačnost se nadaljuje znotraj, kjer prevladujejo pretežno črni in zato rahlo klavstrofobični barvni odtenki. Še bolj utesnjeno deluje zadnja klop, kjer nergaš bolj nad majhnostjo steklenih površin kot prostora. C-HR je pač športnik, se glasi odgovor. Po širokih kolotekih, nizkem težišču in neposrednem volanskem sistemu se res zdi tako. Dinamičen potencial, ki žari iz skoraj vsake pore vozila, ubija le srce, saj se nikakor ne sprijazniš s pomanjkanjem motornih proteinov in glasnim samodejnim menjalnikom. Bruno Kuzmin
