Tiskane izdaje
Ni ga treba posebej predstavljati, prius je bil vedno posebnež, a uspešen posebnež. Z njim smo dobili prvo resno alternativo klasičnim pogonskim agregatom, v četrti generaciji pa je predvsem z motorno tehniko in tehnologijo zanje postal zrel in zelo resen tekmec. In ostal posebnež. Še bolj kot do zdaj.
O priusovi obliki se lahko v toplih večerih pogovarjamo ure in ure, a nekaj je res: nemške dolgočasnosti ni na njem niti za centimeter. Verjamem, da so oblikovalcem za vrat dihali inženirji, ki si niso želeli, da bi njihov trud pogoltnila slabša aerodinamika zaradi kakšne kaprice, zato predvsem o zadku, ki najbolj buri duhove, zgolj tole: uporabnosti avtomobila ne zmanjšuje – kar je najbolj pomembno.
V prtljažniku je za 4,54 metra dolgo (kombi)limuzino namreč spodobno veliko prostora (500 litrov), česar na prvi pogled morda ne opazite, a ko ga začnete polniti, se lahko zgodi, da se vprašate, kam so izginile vse torbe, ob katere ste se še malo prej spotikali. Rolo bi bil res lahko imenitnejši, zato pa se steklo dvigne skupaj z vrati, kar pomeni, da je dostop zelo preprost.
Zaradi priusovih oblikovnih potez v zadnjem delu še najbolj trpi prostor za glavo potnikov, ki sedijo za voznikom in sovoznikom. Nekje 180 cm je meja, pod katero stropa ne boste pogosto čutili, višjerasli se bodo morali prilagoditi kupejevskemu zaključku strehe.
Spredaj težav s prostorom ne bi smeli imeti, čeprav je med voznikom in sovoznikom konkretna sredinska konzola, v testnem avtomobilu oblečena v gladko belo plastiko. Morda imenitno, morda plastično, a spet predvsem drugačno in na pogled privlačno. Merilniki zasedajo sredinski del pod vetrobranom, v kombinaciji s prosojnim zaslonom pa sprva vse skupaj deluje nekoliko zmedeno, saj je podatek o hitrosti nanizan dvakrat v isti ravnini. Treba se je navaditi, po nekaj kilometrih čudni občutek izgine.
Zgodba o infozabavnem sistemu je podobna, marsičesa se boste morali navaditi in bo potem vse v najlepšem redu, a v resnici smo videli že bolje zasnovane. Voznik ima na voljo kar nekaj možnosti, da pride do bogatega nabora informacij o vozilu in vožnji, veliko je mogoče narediti tudi s tipkami na volanskem obroču – ki pa jih je preprosto preveč. Brez arhaične ročice (radarskega) tempomata je namreč nanizanih kar 18 tipk!
Prius konkurenco gladko poseka s hibridnim pogonom. Sestavljata ga 1,8-litrski bencinski štirivaljnik z 72 kW in elektromotor s 53 kW, največja sistemska moč pa lahko doseže okroglih 90 kW. Preklapljanje med različnimi pogonskimi načini je popolnoma zvezno, bencinski motor se pogosto izključi tudi pri večji hitrosti. Sistem deluje samodejno, voznik sicer lahko zahteva zgolj električni pogon, a se ta rad izključi, tudi če je hitrost še vedno majhna, baterija pa dovolj napolnjena, tako da se s tem nismo veliko igrali. Med našim testom smo porabili od 2,4 do 4,7 litra bencina na 100 km.
Najbolj se je prius izkazal po mestu ali med nezahtevno vožnjo po lokalnih cestah, ko je bila poraba stalno okrog 3 l
100 km. Po avtocestah je povprečje sicer naraslo nad 4,5 l/100 km, kar pomeni, da je hibrid varčnejši od dizla v mešanem načinu vožnje, še vedno pa za odtenek zaostaja na daljših avtocestnih poteh. Brezstopenjski menjalnik svoje delo opravi dobro, ne pa vedno odlično. Predvsem med vzponi se zasliši tuleč zvok motorja, a bi lagal, če bi zapisal, da je zelo moteč (kakor je bil, denimo, dve generaciji nazaj).Seveda to ni avtomobil, s katerim bi po cestah divjali, potem bi vas tuljenje motorja večkrat zmotilo. Kdor pa se vozi zmerno, a še vedno hitro, bo s priusom zadovoljno peljal družino tudi na počitnice. V četrti generaciji, si upam trditi, je dokončno odrasel.
