Razvoj dizlov: najprej stabilni stroji, nazadnje osebni avtomobili.

Edini cilj je bila večja gospodarnost. Zdaj naftno krizo razglašajo za kronično, pridružuje se okoljevarstvo, zato moramo pričakovati čistejše dizle.

Objavljeno
02. oktober 2015 15.59
Andrej Krbavčič, Na kolesih
Andrej Krbavčič, Na kolesih

Krize so bolj ciklične kot izjem­ne. Takrat postane poraba goriva še posebno pomembna tako za lastnike avtomobilov kot avtomobilske tovarne. Dizelski motor je počasi postal in je še vedno najudobnejša mož­nost zmanjševanja stroš­kov za gorivo tudi pri osebnih avtomobilih.

 

V nasprotju z Ottovim motorjem se je Dieslov prav počasi uveljavljal pri cestnih vozilih, čisto nazadnje v osebnih avtomobilih. Dizel je bil spočet z enim samim namenom, za večjo gospodarnost. Teoretično je obljubljal izredno visok izkoristek goriva, v praksi se je bilo treba zadovoljiti s približno za tretjino boljšim kot pri bencinskem motorju. Kar seveda sploh ni malo. A dizel ni preprost motor: zaradi (nekdaj) zelo visoke kompresije in nizkih vrtljajev so nastajali močni tresljaji in obremenitve ležajev v motorju. Potrebna je bila masivnejša grad­nja. Prav tako dovajanje goriva (tudi premogovega prahu) ni bilo dovolj natančno, da bi bila gibna prostornina lahko primerno majhna za mobilno rabo. Dizel je prodiral počasi, najprej je bil le odličen nadomestek za stabilne parne in bencinske motorje v tovarnah in elektrarnah. Šele v začetku 20. stoletja je prodrl v mornarico, kjer masa in dimenzije motorja niso najpomembnejše – v podmornico so ga leta 1904 prvi vgradili Francozi. Potem so ga dovolj razvili za lokomotive, v 20. letih še za težko mehanizacijo in tovornjake. Za avtomobile je bil daleč preumazan in presurov ter bi hitro razmajal konstrukcijo. Bilo je le nekaj posamičnih poskusov na obeh straneh Atlantika, neresno so celo dirkali.

Potem je prišla velika kriza leta 1929 in prodaja avtomobilov, zlasti večjih, se je močno zmanjšala. Kupci so se bali, ali bodo še zmogli drago vzdrževanje. To je prisililo tovarne k razmišljanju o zmanjšanju stroškov za gorivo in nekatere so se odločile za resen razvoj dizlov. Takrat je bilo dizelsko gorivo tudi proizvodno cenejše, saj je šlo bolj za nezahteven ostanek rafiniranja brez dragih aditivov.

Prav tisti čas je tovarna Bosch razvila dovolj natančen vbrizg goriva, da je bilo mogoče zadovoljivo polniti celo samo pollitrski valj. Avtomobilske tovarne pa so razvijale oblike zgorevalnih prostorov, ki bi omogočile hitrejše in hkrati blažje zgorevanje. Sredi 30. let so lahko ponudile prve serijske avtomobile z dizelskim motorjem. Recimo, da je bil leta 1935 (predstavitev leta 1933) prvi Citroën, naslednje leto so mu sledili Mercedes-Benz, Hanomag in malo pozneje še Peugeot. Gibna prostornina štirivaljnikov je znašala okrog dva litra, razpoložljiva moč je bila med 30 in 40 KM. Toda poraba goriva je bila res za tretjino manjša. Takoj po koncu vojne je postal dizel v Evropi zanimiv zaradi pomanjkanja in cene goriva. Skoraj vsa težja gospodarska vozila so odtlej dizelska, v ZDA seveda še dolgo ne. Dizelski osebni avtomobili so se priljubili posebno med taksisti in za službeno rabo. Za osebno rabo je bil dizelski motor večini še drag, nekultiviran in prešibek. Toda pri Mercedes-Benzu je delež vedno boljših dizlov stalno naraščal.

Leta 1957 je Peugeot predstavil svoj mali 204 s samo 1,3-litrskim hitro vrtečim se dizlom (46 KM pri 5000 vrtljajih), kar je bila strma stopnica razvoja. Razvoj je še pospešila naftna kriza v zgodnjih 70. letih. Leta 1978 je Mercedes-Benz v ZDA prodajal prvi petvaljni turbodizelski motor. S tem so postali dizli končno tudi močni in so se bencincem postavili po robu z izrednim navorom. Njihova prodaja je naraščala in od takrat so zanimivi sleherniku.

Posebno PSA je ponujal zelo dovršene dizle. Fiat pa je leta 1987 predstavil dizelsko cromo z neposrednim vbrizgom, kar je še izboljšalo gospodarnost. Deset let pozneje je ugledala trg alfa romeo 156 s skupnim vodom.

Zdaj naftno krizo razglašajo za kronično, pridružuje se okoljevarstvo, zato moramo pričakovati čistejše dizle.