Tiskane izdaje
Zdaj vemo že vsi, da je aygo skupaj s peugeotom 108 in citroënom C1 eden izmed trojčkov, ki so zasnovani na skupni platformi. A pri Toyoti so se potrudili, da niso naredili le še enega majhnega vozila, v ayga so dodali tudi veliko zajemalko radoživosti in čustev.
To pomeni tudi čim večjo prilagodljivost posameznikovim željam in okusu, kar so dosegli z živobarvnimi in zamenljivimi plastičnimi okraski. Na vseh koncih vozila jih lahko kupci izbirajo več kot deset – gre seveda predvsem za različne barvne kombinacije – in tako po lastnem okusu in željah nadgrajujejo tri osnovne ravni opreme ter oblikujejo povsem svojega ayga. Koliko bo to delovalo, bo seveda pokazal čas, a za testno vozilo lahko zapišem, da se mu je oranžno-črna kombinacija odlično podala.
Ko vstopaš v tako majhno vozilo, so pričakovanja glede prostornosti nujno manjša. A aygo zna presenetiti. Prednja sedeža sta zajetna, kot da bi bili v za številko ali celo dve večjem avtomobilu. Poleg tega imata integrirano naslonjalo za glavo, kar še povečuje njuno imenitnost. Pri Toyoti so se zavestno odločili za takšno sedežno radodarnost, saj so raziskave pokazale, da večina tako majhnih vozil, kot je aygo, le redko prevaža potnike tudi na zadnjih sedežih, predvsem na daljših vožnjah skorajda ne. Kakorkoli že, testni aygo je bil petvratni in za drobnejše in seveda otroke je bilo dovolj prostora tudi zadaj. Vsekakor moram pohvaliti odličen in dovolj neposreden volanski mehanizem in volanski obroč, ki je oblečen v usnje. Odličen je tudi osrednji zaslon na dotik, ki je med drugim prikazovalnik za radijske postaje in povezave s pametnim telefonom, hkrati pa je zaslon za vzvratno kamero, ki načeloma ni nič posebnega, a v tako majhnih vozilih le še ni čisto običajen del opreme.
Zelo so se potrudili pri nastavitvi podvozja in vzmetenja. Tako aygo solidno obvlada krajše neravnine, je dovolj mehak na slabših podlagah in karoserija se tudi na ostro voženih kratkih ovinkih ne nagiba. Prijetno preseneča vodljivost med hitro vožnjo na avtocesti, kjer se mala toyota obnaša, kot da bi bila vsaj pol metra daljša.
Bencinskega trivaljnika, ki poganja sprednji kolesi, ne razganja od moči, saj je je največ za 51 kW (69 KM). Oglaša se s prijetnim regljanjem in je suveren v mestu in na odprti cesti. Pri tem mu nedvomno pomaga razmeroma majhna teža vozila, ki je pod eno tono, saj na avtocesti brez težav presega še dovoljenih 130 km/h. Pomanjkanje moči in navora se pokaže le na daljših klancih, kjer ne pomaga dosti niti prestavljanje v nižjo prestavo; testni aygo je imel petstopenjski ročni menjalnik, na voljo pa je tudi robotizirani samodejni. Vsekakor moram omeniti porabo goriva, ki je bila presenetljivo majhna. Glede na razvpito normno porabo, ki obljublja zgolj 4,1 l/100 km, je bilo moje povprečje s 4,9 l/100 km več kot razveseljivo.
Tisti, ki hočejo prevažati veliko prtljage, ayga seveda ne bodo niti pogledali. Za steklenimi vrati ob postavljenih zadnjih sedežih zazeva le ozka odprtina, v katero gresta največ dve manjši torbi. Kljub temu je v primerjavi s predhodnikom prtljažnik za 29 litrov večji, tako da zdaj vanj menda spravite tudi zabojček s pivom (priznam, da tega sam nisem preverjal), kar prej ni bilo mogoče. Je pa res, da položaj ni brezupen, saj le z dvema potezama zložite naslonjali zadnjih sedežev in že pridobite dostojen prostor za prtljago. Je pa res, da v tem primeru aygo postane dvosedežnik.
Za konec si upam zapisati, da mala toyota morda res cilja predvsem na mlajše kupce, a to nikakor ne pomeni, da ni primerna za drugi avto v družini, v njej pa se bo počutil mlajšega tudi marsikateri starejši voznik.
