Vitara (polna življenja) se vrača

Suzuki, že dolgo znan po robustnih terencih, je vitaro prvič predstavil davnega leta 1988. Mestno usmerjeni SUV s sprednjim ali štirikolesnim pogonom je kmalu postal zelo priljubljen. V zadnjih nekaj letih pa je v tem segmentu nastala velika gneča in vitara je začela izgubljati prostor. Zdaj ji namerava Suzuki s šesto generacijo vrniti mesto, ki ji pripada.

Vsekakor so pri novinki ustvarili solidno mešanico tradicije, inovativnosti in sodobnega dizajna. Niso pa zašli v nobeno skrajnost, ampak ohranili vodilo, da mora biti tudi nova vitara vsakdanje uporabna in imeti dostopno ceno. Pri oblikovanju dobre štiri metre (dolžina 4175 mm x širina 1775 x višina 1610 mm; medosna razdalja 2500 mm) dolgega vozila so se držali aktualnega »terenskega oblikovnega koncepta« s petimi vrati in bolj ali manj zaobljenim sprednjim delom, z zajetno rešetko in velikim Suzukijevim znakom na nosu. Na boku so potegnili poudarjeno izboklino, ki se pne proti zadnjemu delu in zagotavlja vtis čvrstosti in možatosti. Zadek je vsekakor manj razburljiv, v skladu s podobnimi rešitvami nekaterih že znanih tekmecev. Na strehi so vedno prtljažne sani, v duhu personalizacije pa so kupcem na voljo številne barvne kombinacije karoserije, pravijo, da jih je kar 14; različne barvne možnosti so na izbiro tudi v potniški kabini. Načeloma je nova vitara na voljo v dveh izvedbah, kar je opazno po različnih dodatkih na karoseriji – urbani in robustnejši, namenjeni tudi za terenske preizkušnje.

Na voljo sta dva 1,6-litrska štirivaljnika, bencinski in turbodizelski. Oba imata največjo moč 88 kW (120 KM), precej pa se seveda razlikujeta pri največjem navoru, medtem ko bencinec zmore 156 Nm pri 4400 vrt./min., je dizel prepričljivejši, saj doseže največji navor 320 Nm pri 1750 vrt./min. Oba sta zvočno solidno utišana, je pa res, da mi je bil turbodizel, mimogrede, gre za Fiatov izdelek, med prvimi kilometri precej bolj všeč. Normna poraba in izpusti CO2 nekoliko varirajo glede na vrsto motorja in štiri- ali le dvokolesni pogon, v nobenem primeru pa vitara ni požrešna, z bencincem naj bi bila normna poraba od 5,3 do 5,7 l/100 km (izpust CO2 od 123 do 131 g/km), turbodizlu pa napovedujejo normno porabo le nekaj nad štirimi litri (CO2 106–111 g/km); vsa vozila imajo sistem ustavi-spelji. Serijsko vgrajujejo soliden šeststopenjski ročni menjalnik, dvokolesno gnano bencinsko različico pa lahko dobite tudi s šeststopenjsko avtomatiko, ki je prijetna predvsem pri manjši hitrosti v mestu.

Kot rečeno, ima nova vitara, kot se za terensko vozilo spodobi, lahko štirikolesni pogon. Uporabili so Suzukijevo rešitev allgrip system, ki omogoča štiri različne režime vožnje. Osnovna (auto) samodejno razporeja navor s sprednjih tudi na zadnji kolesi, kadar je potrebno. Voznik pa lahko ročno nastavi športni režim, ko se po potrebi tudi aktivira vsekolesni pogon, v snegu ali blatu lahko izbere stalni štirikolesni pogon in v najtežjih razmerah, ko se je pri majhni hitrosti treba potegniti iz zagate, je na voljo še zapora diferenciala. Štirikolesno gnane vitare imajo tudi sistem za nadzorovano spuščanje po strmih klancih. Da gre za tako imenovane športne terence, pa priča še ne prav visoka oddaljenost karoserije od tal, ki znaša 18,5 cm. Ne glede na motorno opremljenost in pogon vse vitare dosežejo največjo hitrost 180 km/h, z mesta do 100 km/h pa pospešijo v 11,5 do 13 sekundah.

Danes ni več novega vozila, ki bi prišlo med kupce lahko brez nekaterih asistenčnih varnostnih sistemov in enako velja za vitaro. Med drugim ima sistem za opozarjanje pred naletom in zaviranje v sili, v bogatejših paketih opreme pa tudi radarski tempomat. Na sredini armaturne plošče so vgradili še razmeroma velik, sedempalčni zaslon na dotik, na njem med drugim lahko aktivirate povezljivost s pametnim telefonom in seveda spremljate navigacijo ter prikaz kamere med vzvratno vožnjo.

Med prvimi kilometri sta mi bili všeč okretnost in solidna vodljivost, vsekakor so izbrali dobro kombinacijo trdote podvozja oziroma mehkobe vzmetenja, kar je lahko dobra rešitev za uničene slovenske ceste. Za le dobre štiri metre dolgo vozilo je solidna tudi prostornost, s prtljažnim prostorom vred, ki v osnovni postavitvi meri 375 litrov; zadnjo klop pa lahko zlagate v razmerju 60:40 in potem dobite 710 litrov. Če bi kaj pokritiziral, bi omenil razmeroma trdo plastiko, v katero je odeta armaturna plošča, česar ne reši niti razmeroma velika analogna ura, nameščena na njeni sredini.

Vse vitare izdelujejo v Suzukijevi tovarni na Madžarskem, v prvem letu bi jih radi v Evropi prodali približno 70.000. Na slovenski trg bodo prve zapeljale v prvih dneh aprila; cene se bodo gibale od 14.500 do 24.000 evrov.