Na starše nisem več jezna

Učiteljica jo je razglasila za neumno deklico. Doma je bila deležna tepeža in nerazumevanja, a radovednost in želja po znanju sta jo gnali dlje. Više. Avstrijka Silvia Dirnberger-Puchner se je od medicinske sestre in maserke z leti povzpela do mediatorke ter doktorice psihoterapevtskih in zdravstvenih ved s poudarkom na pedagogiki in svetovanju tako v gospodarstvu kot zasebni sferi. Prevod njene knjige Ali postajamo naši starši bomo dobili v teh dneh, sedmega novembra pa bo imela v Sloveniji tudi predavanje.

Dovolite mi, da vas že na začetku vprašam, kakšno je bilo vaše življenje, ko ste bili še otrok in pozneje.

Ne kot otrok ne najstnica nisem bila prav zelo srečna. Moji starši so bili ločeni in ves čas sem imela občutek, da stojim med njimi. Kadar sem naredila kaj, kar je bilo prav mami, je bil nad menoj razočaran oče, in nasprotno. Poleg tega sta bila izjemno usmerjena vase, zato jima za ukvarjanje z otroki ni ostalo ravno veliko časa. Z bratom sva prav tako živela ločeno, saj sem bila jaz pri mami, on pa pri očetu. V naši družini je bilo tudi veliko nasilja. Starši so naju v trenutkih lastne nemoči tepli, saj so verjeli, da je dobra vzgoja mogoča le s pomočjo nasilja.

Kako ste otroke vzgajali vi?

Sama nad svojimi otroki nikoli nisem bila fizično nasilna. Že kot punčka sem hudo trpela in si prisegla, da podobnega kot mama ne bom počela. Hvala bogu mi je uspelo.

Katera pomembna sporočila je sicer uspelo vašim staršem in starim staršem predati vam?

V naši družini je bilo zelo močno sporočilo oziroma napotek, da morajo biti ženske močne. Hkrati pa tudi to, naj se posameznik ne ukvarja preveč sam s seboj. To me je vodilo do precej šibke samozavesti in občutka nezadostnosti. Sledila sem celo ideji, da moram doseči zares veliko, da bom kaj vredna. Visoka zmogljivost in delo – če pogledam z današnjega vidika – sta bili zagotovo najpomembnejši vrednoti v naši družini. Dvigni rep! To je bilo bistveno načelo, ki sem ga prejela od družine. Pozneje se je izkazalo kot zelo koristno, ko sem se morala soočiti s svojo nadvse težko, alopatsko neozdravljivo boleznijo, o čemer pišem v svoji knjigi. Prepričana sem, da mi je uspelo le zato, ker sem bila vzgojena z besedami: »Moraš biti močna, tudi kdaj trpeti, predvsem pa stopati dalje in se nikoli predati.«

Kaj ste v primarni družini najbolj pogrešali?

Zagotovo možnost izobraževanja, saj v družini žal ni bilo visoko na vrednostni lestvici. Želela sem si študirati, bila sem neverjetno radovedna. Mama in oče sta vedno menila, da ne potrebujem ne študija ne službe, saj se bom nekega dne poročila. Pogrešala sem starše, ki bi mi stali ob strani in verjeli vame in moje zmožnosti. Me naučili, kako razpravljati konstruktivno. Najhujši dnevi zame so bili v osnovni šoli, saj je bila moja učiteljica prepričana, da sem zares neumna deklica in zagotovo iz mene nikoli ne bo nič. Eden od učiteljev je mami celo dejal, da bom postala kriminalka. Posledično je to doma sprožilo njen izjemno nasilni odziv. Preteklo je veliko časa, preden sem ugotovila, da nisem neumna in mi lahko uspe na vsakem področju, ki me zanima. Danes sem prepričana, da je bilo ne prav čudovito otroštvo rodovitna podlaga za kopico uporabnih virov tako za razvoj poklica kot zasebno in morda prav v tem tičijo razlogi, zakaj sem uspešna kot terapevtka. Številka ena je zagotovo, da dobro vem, kako se ljudje počutijo, ko so na poti svojega življenja izgubljeni. V to, da ima vsak v sebi potencial za izboljšanje, zares verjamem. Vem pa tudi, da so moji starši delali najbolje, kot so znali. Zagotovo jima je bilo žal, da nama z bratom nista dala vsega, kar sva potrebovala. Začutila sta, kaj bi bilo mogoče početi drugače, saj sta me imela priložnost doživeti tudi v vlogi mame, še preden sta umrla. Moram reči, da sem v tako mirnem razmerju s starši prav zaradi terapevtske pomoči. Nanje nisem več jezna niti jim ne zamerim.

Ste poročeni in imate več že odraslih otrok. Kako vam je uspelo ustvariti kariero in se hkrati kakovostno posvečati svojemu podmladku, možu ter ne nazadnje – sebi?

To, da si v vlogi ljubeče mame in se hkrati loviš na poslovni poti, je bilo zame zagotovo zelo zapleteno. Logično je, da obeh stvari hkrati ne moreš uresničevati. Bili so trenutki, ko sem želela več časa posvetiti otrokom, pa tega nisem storila zaradi službenih nalog. Spet drugič sem za kratek čas postavila kariero na stranski tir, ker so me potrebovali. Nikakor ne mislim, da je mogoče hkrati poskrbeti tako za otroke kot službo. Mislim pa, da so otroci vselej zaznali mojo ljubezen in bližino ter pripravljenost za pomoč, kadar so imeli težave. V komunikaciji z njimi sem ves čas poudarjala, da so zame najpomembnejši, čeprav je bil poklic zame vedno izjemno pomemben. Zdaj ko so odrasli, imam spet več časa za službene zadeve. Zelo redko se počutim, kot bi bila na napačnem kraju v napačnem trenutku. Uživam v svobodi, ki jo imam. V prostih trenutkih sem strastna kolesarka, rada berem, pišem, poslušam glasbo, sprehajam psa in preživljam čas v naravi. Seveda se pogosto dobimo tudi s prijatelji, da malo opravljamo in izmenjamo izkušnje.

Pogosto se ženski, ki ji uspe v poslu, zasebno sesuje partnerstvo in sledi ločitev. Je bilo tudi pri vas tako? Imajo vsi vaši otroci istega biološkega očeta?

Imam tridesetletnega sina Reneja in že sedemnajst let sem poročena s sedanjim možem Albertom, ki ni njegov biološki oče. Sam ima tri otroke iz prejšnjega zakona. Moja hči oziroma pastorka Gerda je prav tako stara trideset let in k nam je prišla živet pri štirinajstih. Štiriindvajsetletni Emil se nam je pridružil pri svojih enajstih. Najmlajši možev sin Albert pa je živel z biološko materjo. Naša družina je kot kakšna krpanka. Sem ločena, a imava z bivšim partnerjem zelo prijateljski odnos. Moja kariera ni vplivala na najino razmerje. Tako moj nekdanji kot sedanji mož sta me v profesionalnem razvoju vedno podpirala in zelo ljubeče skrbela za otroke. Kariera ženske z otroki je na žalost zares odvisna tudi od pripravljenosti njenega partnerja, da bo sprejel svoj del odgovornosti.

Kmalu boste kot govornica nastopili v Cankarjevem domu v Ljubljani. Koliko izkušenj že imate s slovenskimi strankami? Ali menite – podobno kot mi je v intervjuju pred kratkim dejal generalni direktor Univerzitetne psihiatrične klinike v Ljubljani prof. dr. Bojan Zalar – da Slovenec tudi zaradi svoje zgodovine ne zna biti vodja?

Že osem let delam s slovenskim podjetjem Firis Imperl kot trenerka menedžerjev in direktorjev v institucijah socialnega varstva, kot so denimo domovi za ostarele in centri za socialno delo. Neodgovorni menedžerji so bili v tem času popolna izjema in dejansko nisem srečala niti enega. Po mojih izkušnjah pa je precej takšnih, ki jim primanjkuje pravega orodja ali bolje povedano – ne znajo vzpostaviti bistvenih okoliščin, ki so nujne za konstruktivno vodenje. Veliko jih pogreša nujno potrebno svobodo delovanja oziroma nimajo dovolj avtoritete, ki zadeva sprejemanje odločitev. Kot sem opazila, v tem smislu tudi ni dovolj podpore ministrstev, ki bi lahko spremenila pogoje za delo. Denimo v primeru težavnih zaposlenih, ki ne izvajajo svojega dela, kot bi morali, imajo menedžerji pogosto zavezane roke in jih ne morejo odpustiti. Sama imam izkušnje z bojevitimi menedžerji, ki se trudijo delati dobro, so žejni znanja in skrajno refleksivni. Prav zato mi izjava gospoda Zalarja ni v veliko veselje. Z njo se ne strinjam in mislim, da so takšne splošne trditve problematične.

V teh dneh bomo v Sloveniji dobili prevod vaše knjige Ali postajamo naši starši s podnaslovom Umetnost spremeniti svoje življenje. V resnici nobena oseba ni enaka drugi. Ali je narobe tudi, če si podoben staršu, ki je dober človek in zgled?

Prav imate, nobena oseba ni enaka drugi in splošno gledano ni slabo, če otroci postanejo podobni svojim staršem, sploh če so bili ti ljubeči. Pa vendar veliko ljudi na vprašanje, ali so podobni svoji mami ali očetu ali obema, odvrne: »Ne, upam, da ne!« Takšni bodisi niso imeli ljubečih staršev bodisi so z njimi v sporu oziroma zanje verjamejo, da so svoje življenje tako ali drugače zavozili. V tem primeru se jim ne zdi vredno, da bi jim postali podobni, pa čeprav so bili in so naši starši dobri. Kadar nas kdo nagovori s frazo »takšna si kot tvoja mama«, ponavadi to ni mišljeno kot kompliment. V knjigi se osredotočam na vprašanja v prvi osebi: Kaj je tisto, kar sem dobrega prevzela in lahko prevzamem od svojih staršev? Kaj je uporabno, koristno? Pa hkrati odkrijem, katero značilnost, ki je že kot otrok nisem marala pri svojih starših, zdaj opažam pri sebi ter se celo podobno vedem do svojih otrok. Seveda je vse povezano tudi s podzavestjo in oblikovanjem osebnosti med odraščanjem, kar je teže razumeti in razčleniti. Primer: kot otrok si priča prepirom mame in očeta ter spremljaš, kdo na koncu ponavadi potegne krajšo. Že takrat nezavedno prevzameš vedenje določenega starša oziroma v skladu s tem razviješ določene značajske značilnosti.

Nekateri ljudje ves čas spreminjajo spolne partnerje oziroma se pogosto ločujejo, pa čeprav imajo njihovi starši srečen zakon. Očitno se le ne vedemo vedno enako.

Seveda se ne vedemo vedno enako kot naši starši. Pa vendar to ni ključno. Raje se vprašajmo: Katere vzorce vedenja smo prevzeli in morda niso tako zelo uporabni ter kateri so? Vzorce je zelo težko spremeniti, lahko pa se osredotočimo na dobre, ki nam pomagajo preoblikovati tiste, ki nam škodujejo. To pomeni, da moram znati ločevati in se zavedati: imam izbiro! Jaz se odločam, kako bom delovala. Ne moji starši ne moje otroštvo ne odločajo, kako se vedem kot odrasla ženska. Odgovornosti za svoja dejanja ne smem prenašati na preteklost. Na vaše vprašanje o srečnih zakonih staršev in nesrečnih zvezah njihovih otrok ni preprostega odgovora. Ponavadi zakoni razpadajo zaradi posameznikov, ki jih je strah resnične bližine in povezanosti v razmerju. To ni vedno povezano z zakonom njihovih staršev, temveč s tem, kakšno povezavo so čutili oziroma jo občutijo z njimi. So med tistimi srečneži, ki so spletli varno vez? Ali so se v tej počutili ali se še počutijo negotove? Sposobnost ali nesposobnost za izpolnjujoč odnos je odvisna prav od te vezi.

Bolj se borimo, da ne bomo kot mama ali oče, bolj jima postajamo podobni. Se strinjate?

Bolj se borimo s ponotranjenim vedenjem – pa če smo ga prevzeli od svojih staršev ali ne – ne da bi ugotovili, kako deluje oziroma kaj sproža, teže ga spremenimo. Vse, kar smo doslej storili, vsako naše vedenje je bilo za nekaj dobro; kar morate ugotoviti, je, katere koristi vam je prineslo. Kdor denimo vedno pravi »da«, pa čeprav misli in si celo želi reči »ne«, mora razmisliti, za kaj je takšen odziv dober. Se vprašati: Imam zato manj konfliktov? Me imajo zato drugi raje? Se zares lahko odpovem določenim dobrim posledicam svojega vedenja in rečem »ne«? Pogosto gre za podzavestne fenomene in nujno je, da se zavemo njihovih globin. To je ključ do spremembe vedenja oziroma določene nezaželene značajske lastnosti.

Leta 2004 ste prejeli nagrado za trenerko izobraževanja odraslih. Ali je prepozno, da si najdemo povsem drugačen vir zaslužka, zamenjamo poklic tudi denimo pri petdesetih letih zato, da bi občutili več sreče, samoizpolnitve?

Nikoli ni prepozno, da spremenimo kaj, kar morda vodi do večje sreče. To ni vprašanje starosti ali mladosti, temveč zaupanja vase, samozavesti in samoučinkovitosti. Kadar verjamem v svoje sposobnosti, ni odvisno od let, ali jih bom znal uporabiti. Se počutim vredno? To je bistven vidik. Globoko sem prepričana, da ima vsaka oseba ne glede na starost možnost, da postane srečnejša. Tako da začne stvari početi drugače kot doslej. Terapijo sem opravila že z veliko starejšimi ljudmi. Najstarejša je bila kar 83-letna gospa, o kateri bom podrobneje govorila na predavanju v Ljubljani. Bila je pripravljena povsem na novo urediti, počistiti svoje življenje in na koncu terapije mi je dejala, da se še nikoli ni počutila tako svobodne in srečne kot v tistem trenutku.

Radi imate Voltairov citat, ki je ljub tudi meni: »Odgovorni smo za to, kar naredimo, in tisto, česar ne naredimo.« Kako storiti, kar je prav, ter hkrati poskrbeti za zdravo in srečno življenje, ter česa v prizadevanju za to nikakor ne svetujete?

Moramo se počutiti dobro v svoji koži in imeti občutek uravnotežene identitete ter integritete oziroma zmožnosti navezovanja stikov z drugimi ljudmi. Z zavedanjem, da smo mi glavni avtorji svoje zgodbe in ostanemo zvesti sebi. Česa nikakor ne bi smeli početi? Zagotovo tega, da se opredeljujemo glede na pričakovanja drugih in zavračamo svoje potrebe, postanemo nezvesti sebi, svojim vrednotam in stvarem, ki so za nas pomembne. Nikoli ne zavračajmo tega, kar smo.

Imate kakšno povsem svojo misel ali navedek, ki ni zapisan v vaši knjigi, pa je vreden, da ga delite z našimi bralci?

Zagotovo citat Stefana Zweiga, ki je tudi moj pomembni moto: »Vsak, ki je našel sebe, na tem svetu ne bo izgubil ničesar več. Vsak, ki razume človeka v sebi, bo razumel vse ljudi.«