Tiskane izdaje
Ste vedeli, da se v vašem nasmehu skriva čarovnija? Tako smeh kot tudi ogledovanje fotografij, na katerih se nekdo smeje, sproža v možganih kemični proces, ki vpliva na nas tako, da podobo zrcalimo. S tem, ko se nasmejemo, pa se sprožijo v telesu biokemični procesi, ki imajo izreden vpliv na naše psihofizično delovanje. Smeh zdravi, sprošča, spodbuja radost, kreativnost in nenazadnje povezanost med ljudmi. Če ne verjamete, morate v Novo Gorico ali italijansko Gorico, še najbolje v obe.
Naloga zagotovo ne bo pretežka, za nameček pa boste ulovili še katerega od šestdesetih izbranih nasmehov, ki se v mestu vrtnic na fotografijah nad Erjavčevo ulico spuščajo proti nekdanjem mejnem prehodu in od tam naprej po občutno starejši Gorici, natančneje njeni ulici Via San Gabriele. V fotografske aparate so jih nedavno lovili mladi iz osnovnih šol Milojke Štrukelj Nova Gorica z Ledinami, Kozara in Abelardo Pecorini di Straccis ter svetu s svojimi stvaritvami poslali pomenljivo sporočilo: da otroški nasmeh, ki je poln radovednosti, pristnosti in energije, premaguje vse meje, ki jih odrasel človek postavlja; tako nacionalne, rasne, verske, jezikovne kot tudi starostne, mentalne, čustvene in duševne.
»Zakaj sem se odločil sodelovati? Da bi se vsi smejali ter da bi se Italija in Slovenija še bolj povezali. Tako bo smeha več, kot ga je zdaj, z njim pa bomo rešili vse težave,« je hitel razlagati Matjaž Arko iz osnovne šole Kozara, ki je s fotoaparatom ulovil tako svoj nasmeh kot nasmehe drugih. In se imel zraven lepo. »Celo tako, da bi z veseljem sodeloval pri podobni nalogi, če se bo priložnost še kdaj ponovila,« pravi. Nekaj podobnega je bilo slišati tudi iz ust Jana Nedimovića, prav tako učenca osnovne šole Kozara. »Projekt je bil v redu. Tudi jaz sem delil nasmeh, ker mi je bilo to všeč,« je priznal. Se torej ljudje danes premalo smejimo? »Lahko bi se potrudili, da bi se smejali še več. Jaz v tej smeri zagotovo delam,« doda.
Premalo smeha in pozitivne energije
Tri devetošolke iz osnovne šole Milojke Štrukelj so bile ob uradnem odprtju Ulice nasmehov, kot se za takšno priložnost spodobi, seveda dobre volje in - prešerno nasmejane. »Na začetku je bilo nasmehe kar težko uloviti, a potem se navadiš in gre. Naprej smo se smejali tisti, ki smo fotografirali, zatem pa še tisti, ki smo jih fotografirali. Sama sem posnela veliko fotografij, učenci naše šole skupno sto. Svojo izobešeno fotografijo sem danes že zagledala in sem z njo zelo zadovoljna,« je poudarila Anet Goga.
Tudi Rebeka Levpušček in Dana Petrovič sta fotografirali vrstnike iz šole. »Večinoma ujeti nasmeh v fotoaparat ni bilo težko. Kajti na naši šoli se kar veliko smejemo. Ne, ne, nismo še preveč resni...« priznata. Drugače je po njunih opažanjih s starejšimi, ki se ne smejejo dovolj. »Kaj bi morali narediti, da bi to spremenili? Najprej bi bilo treba poskrbeti za več pozitivne energije,« sta prepričani.
A v mladih se po besede Mirande Brataševec, gonilni sili Ustanove Silvana Furlan, ki nadaljuje bratovo poslanstvo širjenja filmske kulture med mladimi, nahaja izjemna moč. »In ta išče poti, da bi se izrazila. Zato sem se še posebej ponosna, da smo skupaj z obema občinama in drugimi podporniki stopili skupaj k uresničitvi tako pomembnega in tako dobrosrčnega projekta. Zakaj? Prav zato, ker v sebi nosi izredno preprosto, a hkrati pomembno sporočilo, in sicer, da nas nasmeh prav nič ne stane...«
Če je Ulica nasmehov nastala pod okriljem Ustanove Silvana Furlana, je projekt idejno zasnovala in vodila Anita Zelić, pionirka fototerapije v Sloveniji, na italijanski strani pa ga je koordinirala Emanuela Mazgon. In od kod pravzaprav ideja za najbolj vedro ulico, ki povezuje Slovenijo in Italijo?
»Vse skupaj se je začelo s projektom Nasmeh dobim in ga delim, znotraj katerega smo želeli v šolski prostor vnesti pozitivno energijo. Nastal je fotografski fototerapevtski projekt, v katerem so učenci ustvarili približno dvesto fotografij svojih sošolcev. Ker so v projektu sodelovale tri zelo različne šole z zelo različnimi populacijami - poleg slovenske in italijanske osnovne šole tudi otroci s posebnimi potrebami -, smo si rekli, da ne more ostati le pri tem in da moramo širši javnosti pokazati, kaj je v njem nastalo. Tako se je rodila Ulica nasmehov, pozitivna in vsakomur dostopna razstava, ki jo bo lahko doživel vsak posameznik. Ulica nasmehov naj bi postala simbol premagovanja vseh meja, saj nas otroci, ki so bili vključeni v naš projekt, učijo, kako najrazličnejše meje, ki postavljajo odrasli, premagati. Šestdeset njihovih fotografij pa hkrati združuje dve Gorici in dva naroda,« izpostavlja Anita Zelić.
O nadgradnji izjemnega projekta menda tudi že razmišljajo. »Ker je to neke vrste potujoča razstava, je vizija projekta, da se predstavimo tudi v drugih mestih in v drugih državah. Seveda prav s sporočilom, kako lahko otroški nasmeh premaga vse meje«.
V Sloveniji orjejo ledino
Zelićeva je sicer poleg Mateja Peljhana in Jureta Kravanje ena od treh pionirjev fototerapije pri nas. Po njenih besedah gre za relativno novo metodo na področju dela z ranljivimi skupinami. »Fototerapija je zelo mlada veja umetnostne terapije, kjer s pomočjo fotografij otrokom in posameznikom pomagamo, da laže izrazijo svoje misli, svoja čustva, svoj pogled na svet. S fototerapijo sem se začela ukvarjati že kot študentka na Fakulteti za socialno delo. Takrat me je zanimalo, kako je mogoče, da na področju umetnostne terapije fotografija še ni dobila svojega mesta, saj gre nenazadnje za zelo močan medij. Takrat sem tudi izvedla raziskavo z osebami, ki imajo težave v duševnem zdravju, in ugotovili smo, da je fotografija medij, ki nekomu pomaga, da laže spozna, kako nekaj doživlja drugi. S podporo Ustanove Silvana Furlana fototerapijo zdaj že četrto leto izvajam na osnovni šoli Kozara z učenci s posebnimi potrebami. Počasi širimo in orjemo ledino tudi v slovenskem prostoru,« meni.
Z Društvom za fotografsko terapijo so lani že nastopili na svetovni konferenci fototerapije, po besedah sogovornice so v svetovnem merilu celo bolj prepoznavni kot doma, čeprav so nedavno izdali strokovni zbornik na to temo, prvi v Sloveniji. »Odzivi iz Kanade in Amerike na knjigo so neverjetni, tako da začrtano pot nadaljujemo tudi v Sloveniji, kjer predavamo po različnih fakultetah, imamo pa tudi delavnice za pedagoške prakse in medije, kjer bi bila fototerapija lahko uporabna«.
A najbolj pozitivni rezultati fototerapije so po njenih besedah zagotovo vidni takrat, ko otrokom fotografija omogoči, da odraslim pokažejo svoj način razmišljanja. »Otroke namreč odrasli velikokrat postavimo v odrasle vloge, s fotografijami pa nam sporočajo tisto, kar je pomembno njim, kar zaznavajo, kako čutijo in kako mislijo. Zato je fotografija resnično medij, ob katerem lahko otroci spregovorijo skozi besede otroka,« izpostavlja Anita Zelić. Tudi z nasmehom, seveda.
Kot pravi goriški župan Ettore Romoli, pravzaprav ni stvari, ki bi bila močnejša od nasmeha, tudi ko gre za utrjevanje prijateljstva med dvema državama oziroma dvema narodoma. »Z nasmehom smo razbremenili celo zgodovinska bremena, ki so obstajala in še obstajajo. Kajti z nasmehom lahko rešimo katerokoli težavo, čeprav se mogoče na prvi pogled zdi nepremagljiva,« meni.
Podobnih misli je očitno tudi njegov novogoriški kolega Matej Arčon. »Ulica nasmehov povezuje obe državi in obe mesti. Ker prihaja iz srca, ker prihaja iz nasmehov naših otrok. In ker nosi simbola združevanja in povezovanja med narodoma dveh mest. Sicer pa nasmeh čudežno deluje in bogati tudi tistega, ki ga je podaril. Tega se spomnimo čimvečkrat. Zato: bodimo nasmejani, podarimo si nasmehe in bodimo zadovoljni, da živimo, kot večkrat pravim, v najlepšem kotičku sveta«.
