Ne sprašujte otroka, zakaj ni povedal prej

Dr. Gordana Buljan Flander je psihologinja in psihoterapevtka, direktorica Poliklinike za zaščito otrok mesta Zagreb.

Tue, 23.02.2016, 06:00

V Oni preberite še:

- V središču: Nagrajena zelena Ljubljana

- Darja Gajšek: Da sem mirna – mirna v sebi

- Inkontinenca: To je problem kakovosti življenja

Dr. Gordana Buljan Flander je klinična psihologinja in psihoterapevtka, direktorica Poliklinike za zaščito otrok mesta Zagreb. Njeno življenje je prepredeno z zgodbami ranjenih otrok, ki jih sistem pogosto pusti na cedilu. Ve, da kar 90 odstotkov spolnih zlorab ostane neprijavljenih. Med preostalimi desetimi pa jih le sedem odstotkov dobi epilog na sodišču. Problem nezaščitenih otrok je tudi v Sloveniji izjemno velik. Ne bi bilo slabo, če bi nestrokovni in brezbrižni izvedenci, ki pišejo šablonske ocene, v katerih včasih celo pozabijo ime otroka iz drugega primera, dobro pogledali vase, se zamislili in mirno odšli ob spoznanju, da je njihov čas že davno minil. Pretekli teden se je v Sloveniji udeležila posveta z osrednjo temo sodno izvedenstvo na Slovenskem.

V Sloveniji je bilo lani vendarle mogoče najti nekaj drobcev informacij o malomarnem delu nekaterih sodnih izvedencev, ki podajajo svoje »sodbe« v primerih spolnih zlorab. Prišli smo namreč že tako daleč, da se jih svojci, ki želijo žrtev zaščititi, bojijo, ker vedo, da bo otrok lahko ponovno stigmatiziran in ranjen.

Na Hrvaškem je veliko sodnih izvedencev, ki se ukvarjajo s tem področjem, a je žal med njimi veliko takih, ki niso vešči forenzičnega izpraševanja otrok. Delo sodnih izvedencev tako opravljajo psihologi različnih ustanov. Vsi tisti, ki delajo z otroki, bi morali biti dodatno izobraženi v tem, kako govoriti s spolno zlorabljenimi. Poliklinika za zaštitu djece grada Zagreba je nadstandardna, take oblike dela žal v drugih ustanovah po Hrvaškem ne boste našli. Specializirani smo za delo z zlorabljenimi in travmatiziranimi otroki.

Prav tako kot Slovenija je Hrvaška del Evropske unije in v njej veljajo direktive in konvencije. Direktive so zavezujoče, njihovo bistvo pa je: pod nobenim pogojem izvedenec ne sme soočati otroka in potencialnega krivca, nikakor se otrok in spolni napadalec ne smeta srečati, z otrokom lahko govori samo primerno izobražena oseba. Otrok ima prav tako pravico, da se njegov glas na sodišču sliši, a da sam ni na sojenju. Lanzarotska konvencija o zaščiti otrok pred spolnim izkoriščanjem in spolno zlorabo (Slovenija jo je ratificirala septembra 2013, op. p.) zapoveduje celo to, da otrok in potencialni storilec ne smeta biti niti pod isto streho! Raziskave so pokazale, da je največji vir ponovne travmatizacije otroka nestrokovno in večkratno izpraševanje več posameznikov na različnih lokacijah.

Pred kratkim mi je pod roke prišel magnetogram razgovora pri izvedencu, v katerem je na prvem srečanju izvedenec postavil v isto sobo tako otroka kot potencialnega storilca, vmes opravil nekaj telefonskih pogovorov z delavci, ki so renovirali njegovo hišo, deklico pa večkrat vprašal, ali je prepričana, da govori resnico, kajti laž ima lahko na sodišču velike posledice. Otrok je moral na svojem telesu kazati, kje vse se ga je oče dotikal. Ko je oče rekel, da ji bo, hčerki, če se bo odločila, da živi pri njem, kupil toliko lizik, kolikor si jih bo poželela, strokovnjak ni posredoval.

Kar ste mi povedali, se mi zdi nedoumljivo, čeprav vam verjamem, da je resnično. Vsak, ki se ukvarja z otroki in je izvedenec, bi moral slediti najnovejšim znanstvenim spoznanjem; moral bi vedeti, da je ena od najhujših stvari, ki jih lahko naredimo otroku, to, da ga prisilimo pričati proti roditelju v njegovi prisotnosti. To je tudi z zakonom prepovedano, je nemoralno, neprofesionalno in pomeni institucionalno zlorabo otroka. Kadar strokovnjak krši njegove pravice, se morajo odzvati pristojni organi in profesionalna združenja, v tem primeru društvo sodnih izvedencev.

No, v omenjenem primeru pristojne organizacije niso naredile nič. Tudi objavljeni podatek o tem, da med izvedenci velja tihi dogovor, da se določenega odstotka spolnih zlorab preprosto ne prizna, ker da jih je preveč, strokovnjakov za obravnavo pa premalo, ni zahteval demantija.

Ko smo se pred 15, 20 leti začeli aktivno ukvarjati s problematiko zlorabljenih otrok, smo s pomočjo nevladne organizacije Hrabri telefon spodbujali otroke, naj povedo, če sem ji dogaja kaj hudega, naj zberejo moč in spregovorijo. In res so. In kaj se je zgodilo? Otrok je zaupal svojo stisko, nato pa so ga iz ene bolnišnice odslovili, ker da nimajo izkušenj s spolno zlorabljenimi otroki, v spremstvu policista nato poslali v drugo, kjer ga prav tako niso sprejeli, in sicer zato, ker ni bil naročen. Veliko sem razmišljala o tem, kaj smo res naredili. Otrokom smo rekli, naj se izpovejo, a preprosto nismo imeli strokovnjakov, ki bi z njimi lahko delali. Ravno zato smo ustanovili polikliniko. Že takrat sem namreč spoznala, da moraš imeti ob sebi pripravljeno četo strokovnjakov, ki bodo z žrtvami pripravljeni delati, če se odločiš dvigovati zavest javnosti. Konec leta 2001 sem zato šla k županu Zagreba in mu povedala za problematiko. Dojel je, da je problem prevelik, da bi se z njim ukvarjala mala vladna organizacija, in da ga je treba reševati na ravni mesta, države. V timu nas je 35, in čeprav se imenujemo poliklinika mesta Zagreba, je polovica otrok iz drugih delov Hrvaške, k nam pa prihajajo tudi iz Srbije, Bosne, Črne gore in celo Slovenije! V tem delu Evrope smo edina ustanova, ki se s temi velikimi problemi aktivno ukvarja in ima multidisciplinarno ekipo.

Strokovnjak ne more pričakovati, da bo otrok tisti trenutek, ko bo vstopil v sobo, začel govoriti o zlorabi. Na to ga je treba pripraviti, se z njim seznaniti, ga sprostiti. Potem pa tudi videti, ali zmore izjavo podati pripovedno. Nedovoljena so sugestivna vprašanja, treba je preveriti, na kateri razvojni fazi je. Strokovnjaki se moramo prilagoditi njegovemu psihičnemu, čustvenemu stanju, vrsti travme, kajti otrok težko spregovori o tem, kaj se mu je zgodilo, saj so storilci najpogosteje iz njegovega najbližjega okolja. Tretjina vseh spolnih napadalcev so oče, mama, očim in mačeha. Kar ostane do 60 odstotkov, je bližnje sorodstvo, do 90 bližnji prijatelji. Le deset odstotkov storilcev je neznancev.

Ne smemo pozabiti, da si bo otrok vedno želel zaščititi starše. Tisti, ki zlorabljajo otroke, pogosto zagrozijo: Če komu poveš za najino skrivnost, boš ti kriv, če greva z mamico narazen. Sploh pa je spolna zloraba nekaj, kar običajno traja leta. Tako dolgo, da otrok že močno ponotranji občutek sramu, krivde, zaznamovanosti. Zato je zelo pomembno, da v forenzičnem intervjuju in v obravnavi ne naredimo nič takega, kar bi ga še dodatno zaznamovalo, pripomoglo k sramu. Če otroka vprašate, ali se je slekel sam, mu s tem že takoj pošljete sporočilo, da je za dejanje soodgovoren. Nikoli ga tudi ne smemo vprašati, zakaj ni povedal prej. Ker smo s tem mi tisti, ki v njem zbudimo občutek krivde. Otrok ni povedal prej, ker bi moral s prstom pokazati na očeta, dedka, člana družine. Ni povedal, ker mu je bilo rečeno, da se bo nekaj zgodilo njegovi mami, če bo spregovoril. Otrok ne pove, ker se boji, da mu nihče ne bo verjel. Ker si misli, da bo mama nesrečna, če bo šel oče v zapor.

Vsi izvedenci bi morali poznati natančni protokol intervjuvanja mladoletnih žrtev, tako imenovani protokol NICHD, ki je sestavljen iz enajstih faz. Raziskave so pokazale, da takšne vrste izpraševanje ne travmatizira otroka, prinese pa forenzično najbolj točne informacije. Najprej je treba vzpostaviti dober stik z otrokom, preveriti, ali je sposoben sam povedati svojo zgodbo, kajti vedno je najbolj točno tisto, kar otrok pove s svojimi besedami. Preveriti je treba njegov spomin, epizodno pomnjenje, kajti nas ne zanima shematsko pomnjenje, kot recimo: Vedno se je dogajalo v kopalnici ... Od otroka moramo izvedeti o natančnih epizodah. Preveriti moramo tudi, ali je sploh sposoben podati takšne informacije, jih podati v zgodbi, ne pa da mu izvedenec postavlja vprašanja, na katera lahko odgovori le z da ali ne. Najbolj pomembna so vprašanja odprtega tipa, na primer: Povej mi kaj več o tem ...

Zasledila sem, da tu in tam sodni izvedenci v Sloveniji uporabljajo tudi tako imenovani Rorschachov test, ki ne samo da ga je povozil čas, spada tudi med preverjanja, ki v primerih zlorab sploh ne bi smelo obstajati.

V forenzičnem intervjuju se ne sme uporabljati niti ena sama projekcijska tehnika, ker vzbuja fantazme. V psihološki oceni so dovoljena diagnostična sredstva, v oceni travmatičnega dogodka pa nikakor ne. Tam, kjer lahko uporabljamo lutke, obstaja pravilo, da se jih sme kot pripomoček uporabljati šele, ko je otrok podal izjavo. Pa še to samo zato, da bi se dogodek razjasnili, nikakor ne, da bi ga opisali!

Nekoč ste kolegu predali reševanje primera, ker vas je spolno zlorabljena deklica preveč spominjala na vašo hčerko. Kako se sicer vi vsakodnevno spopadate z bolečino, pred katero si lahko drugi vsaj tu in tam zatisnemo oči?

Zelo je pomembno, da so strokovnjaki, ki delajo s travmatiziranimi otroki, redno deležni supervizije. Kot direktorica ustanove namreč moram skrbeti za svoje zaposlene, in sicer tako, da imajo tudi oni možnost povedati, kako se počutijo. Za mentalno zdravje strokovnjakov je nujno poskrbeti, kajti le tako bodo imeli dovolj moči, da pomagajo otrokom. Zelo velik pomen dajemo izobraževanju zaposlenih; pošiljam jih na najboljša izobraževanja po svetu, podpiram njihovo znanstveno delo in akademske dosežke. Izobražujemo policijo, sodstvo, zdravstvo, socialo ... Poslušamo njihove zgodbe, izkušnje ter si izmenjujemo mnenja. Za naš kader ni treba skrbeti tako, da mu omogočimo magnetno resonanco ali rentgen, temveč ker delajo z možgani, vlagamo vanje. In v njihove duše.

Kdaj vas je poklicalo k poslanstvu, ki ga opravljate?

Odkar pomnim, sem s želela delati z otroki. Tudi ko sem bila deset let stara punčka iz Dubrovnika, sem vedela, da bom študirala psihologijo. Takoj ko sem diplomirala, sem se zaposlila v otroški bolnišnici, kjer sem bila priča številnim grozljivim zgodbam. Bilo je pred 30 leti, ko je prišla z očetom na pregled posiljena punčka. Posilil jo je ravno on, oče, ki je kmalu zatem tudi podpisal odpustnico in punčko odpeljal nazaj domov. Ne morem pozabiti pretepenega fantka, ki se mu je zgodilo isto. Nihče ni poskrbel zanj, temveč je bil mirno vrnjen v okolje, kjer se je zloraba dogajala.

Deset let sem delala kot prostovoljka in slišala veliko travmatičnih zgodb otrok. Vedela sem, da je te naše mlade treba zavarovati pred tistimi, ki bi morali zanje najbolj skrbeti. Starši, to sem govorila že takrat, se nikoli do svojih otrok ne bi smeli vesti, kot da so njihova lastnina. Med delom v sistemu sem spoznala, da bi se lahko veliko bolj izkazala v nevladnih organizacijah. Zato sem najprej ustanovila Hrabri telefon in z njim poskušala dvigovati zavest o velikem problemu nasilja nad otroki. Medtem sem se sedem let izobraževala pri Children's Mental Health Alliance Foundation v New Yorku, kjer sem pridobila ogromno znanja, seveda pa tudi moč in ideje, kako začeti spreminjati družbo.

Kaj bi vi sporočili izvedencem, psihologom, ki prihajajo v stik s travmatiziranimi otroki, in to v primerih, ki ne ponujajo prav nobenih materialnih dokazov?

Zelo pomembno je ustvariti do otroka prijazen pristop in se nikoli nehati učiti. Moj moto: izobrazba, izobrazba in izobrazba. Nikoli ne smemo pozabiti, da žrtve niso stroji, iz katerih dobimo za proces nujne informacije. So otroci, in to otroci, ki so doživeli hudo travmo.

Kdaj je vam bilo najteže kot človeku in ali ste kdaj izgubili vero v ta svet?

Nikakor ne morem v spomin priklicati enega samega najbolj groznega dogodka. Vedno se počutim izjemno slabo, ko vidim ranjenega otroka, ki mu je sistem dal vedeti, da je njegov napadalec v resnici nedolžen. Če vem, da se je otroku nekaj zgodilo, ko vidim, kako se počuti, ker z njim delam, potem pa moram spremljati, kako zločinec mirno odide v svobodo ... To so situacije, ki me neizmerno frustrirajo. Lažje živim s težkimi zgodbami kot pa s sistemom, ki noče razumeti.

Delala sem z mnogo spolno zlorabljenimi otroki pa s tistimi, ki so bili priče uboja svojih staršev, in rečem lahko le to, da ima moje delo vseeno smisel. Tisti trenutek namreč, ko vidim, da lahko otroka spustim od sebe, ker me ne potrebuje več, da bi se v mojem pogledu uzrl nedolžen, ko mu je bila povrnjena brezbrižnost otroštva ... To je tako lepo, kot da bi vsakič znova svojega otroka pospremila v samostojno življenje. Velikokrat se ti moji mali pacienti, ko odrastejo, vrnejo. In me povabijo na poroko, krst otroka, pa prinesejo domače pecivo ... Takrat mi je toplo pri srcu. Je pa res, da zvečer vedno težko zaspim, ker mi v glavi nenehno kljuva vprašanje, ali sem naredila dovolj. Stalno naročam nove knjige, da sem na tekočem z izsledki znanosti. Pravzaprav ne pomnim večera, da bi zaspala, ne da bi prebirala najnovejše raziskave s svojega področja.

Prijavi sovražni govor