Nisem »potrebna«, ampak ranjena

Velja prepričanje, da sta seksualna odvisnost in neustrezno hiperseksualno vedenje zgolj »problem« moških.

tor, 16.02.2016, 06:00

V Oni preberite še:

- Tonka Černilogar, vzgojiteljica: Največji privilegij v življenju je, da si, kdor si

- Hazel Findley, britanska profesionalna plezalka: Ne, mislim, da namen življenja ni, da je varno

- Boštjan Drev, dr. med., specialist oftalmolog: Samo najboljše je dovolj dobro 
za oči

Na splošno velja prepričanje, da sta seksualna odvisnost in neustrezno hiperseksualno vedenje zgolj »problem« moških. Moški naj bi to počeli mnogo bolj očitno (npr. gledanje spletne pornografije, številne afere, anonimni seks, ekshibicionizem) in se kdaj tudi pohvalili s trofejami, ki padajo kot domine. Hitreje naj bi tudi uvideli naravo svojega problema in si poiskali strokovno pomoč. Kaj pa ženske? So lahko tudi ženske zasvojene s seksualnostjo?

V svojem okolju bomo verjetno zelo težko prepoznali tiste, ki so odvisne od seksualnosti. Ne samo, da se o tem zelo malo govori, tudi strokovna javnost posveča izredno malo pozornosti tej problematiki, kar se ne nazadnje kaže tudi v pomanjkljivosti ustrezne literature, izobraževanja in dostopnosti strokovne pomoči. Pogosto je bolezen seksualne odvisnosti spregledana tako v zdravniških kot terapevtskih pisarnah. Da, gre za bolezen odvisnosti. Po drugi strani so pa tudi ženske tiste, ki zelo spretno skrivajo svoje odvisniško vedenje, včasih še same pred seboj. Da bi se bilo mogoče tokrat laže ustaviti, prepoznati svoje vedenje in začutiti bolečino, so današnje vrstice posvečene ravno ženskam, ki se bojujejo z odvisnostjo od seksualnosti ali zgolj z bolečimi in ponižujočimi vzorci v spolnosti in včasih človeka nevrednih intimnih odnosih, ki jih znova in znova sprejemamo.

Sem odvisnica od seksa

Osebno menim, da je ni znanstvene definicije ali strokovnega naštevanja simptomatike odvisnosti, ki bi lahko tako prepričala bralca, kot je osebno pričevanje koga, ki je nekoč bil tam – na pogorišču seksualne odvisnosti. Pomembno je, da dobimo realen vpogled v notranji svet doživljanja odvisnice od seksa, ki nam ga pogosto v izredno sprevrženi in izkrivljeni podobi poskušajo prodati različni mediji. Delček svoje zgodbe je bilo z menoj pripravljeno deliti dekle, recimo ji kar Karin. Osebno pričevanje, ki vsaj deloma odstira tisto bolečino, sram, krivdo in grozo, ki dejansko poganja kolesje tako uničevalnega vedenja, kot je odvisnost od seksualnosti. In ne poželenje in užitek, kar je pogosto zmotno prepričanje ljudi, češ da je seksualna odvisnost zgolj izgovor za legitimni »hop-hop-hop«.

Moja zgodba

»Prosila si me za mojo zgodbo, v zelo kratki verziji. Sedim in buljim v prazen papir. Ni lahko ponovno sestavljati razbitih koščkov ter se zazreti v lastno zgodbo. Bom poskusila kar na začetku … Čeprav, ko to pišem in je najhujši vihar že mimo, bi želela vseeno z vami deliti delček svoje zgodbe omamljanja in bega v zlorabljajočo spolnost in poniževalne intimne odnose, ki so me na koncu potegnili v divjo spiralo seksualne odvisnosti. Kako se je vse začelo? Mogoče niti sama ne vem. Vem pa, da sem že kot najstnica vedela, da z menoj nekaj ni v redu. Sram me je bilo in čutila sem veliko krivde zaradi sprva povsem 'nedolžnih' praks, ki sem jih pričela ubirati. Načeloma je šlo zgolj za branje tistih 'soft' romančkov, ali pa 'revij za starejše' (mislim, da je bila takrat še Antena). Ko sem odložila knjigo ali revijo, sem še ure in ure vrtela te vsebine v svoji glavi. Mogoče je bila to zame vstopna točka v svet pornografije. V svojem svetu iluzij sem bila varna, bila sem lahko kdor koli in imela kogar koli ter se počutila fantastično. Ko je bilo treba preklopiti nazaj v realen svet, so bili čustveni oklep, dvojno obzidje okoli mene tisto, kar me je obvarovalo pred bližino drugega.«

Ko odvisnost razširi svoje lovke

Vsaka bolezen odvisnosti sčasoma zahteva vedno več; pravimo, da je progresivne narave. In odvisnik v meni bo naredil vse za »več omame«. Ne zaveda pa se, da bo za isti učinek omame moral vložiti več napora in prignati svoje telo včasih tudi do skrajnosti kot ob zadnji omami. Možgani bodo poiskali načine dodatne stimulacije nevrokemičnega odziva, ki povzroči, da se sprožijo dodatne količine adrenalina, endorfinov in dopamina. To je tisti »možganski koktajl«, s katerimi se seksualni in drugi »vedenjski« odvisniki omamljajo.

Seksualni odvisniki lahko preklapljajo iz ene odvisnosti na drugo ali kombinirajo hkrati različne odvisnosti (npr. s hrano, kocko, športom, odnosi, tudi s kemičnimi substancami). Karin zelo dobro opisuje ta preskok na »vedno več za isti nivo omame« pri svojem odvisniškem vedenju: »Z leti odraščanja zgolj romantika v glavi in iluzorni svet preprosto nista več zadostovala; vedela sem, da 'potrebujem več'. Zakaj več? Morala sem najti nov način, ki bo dokončno utišal mojo bolečino in ranljivost, ki sem ju spet začela čutiti. Potrebovala sem nekaj, da me je umirilo in odgnalo neprijetne misli in občutke. Tako sem se začela zatekati v svet intenzivne spolnosti, ki je sčasoma postajala vse bolj nasilna, sprevržena in polna fantazij. Ko to ni več 'zadostovalo', sem včasih namerno prenehala dihati, da bi povečala intenzivnost občutkov in 'se še bolj zadela'. Ob prihodu boljših telefonov in interneta sem odkrila internetno pornografijo. Rušila sem mejo za mejo. Kadar sem potrebovala večjo dozo, sem odšla na internet in zlorabljala zelo nasilno pornografijo. Danes razumem, ko si rekla, da ima internetna pornografija tako zasvojitveno moč kot 'crack kokain'. Takrat ti nisem verjela. Name je imela tako moč, da se ji preprosto nisem mogla več upreti. Bila je moj zadnji izhod pred popolnim sesutjem. Zame se je bilo izredno naporno vedno znova postaviti nazaj na noge in toliko sestaviti, da sem lahko hodila v službo. Skokovite padce v depresivna stanja sem spretno skrivala. Da sem se lahko ponovno dvignila iz morečega stanja, sem se včasih dobesedno nažrla sladkega (seveda sem se potem še za to obtoževala, ker se bom zato še zredila) ali pa zavila v kakšno parfumerijo in si 'privoščila' kakšno bogato darilo. Tako sem se vsaj za nekaj časa počutila bolje in pozabila na stvari, ki so se mi dogajale. Vseeno mi je začelo zmanjkovati moči, vse bolj me je vleklo proti dnu. Včasih se mi je zdelo, da ga že vidim. A kaj, ko je bil stavek: Samo še tokrat, potem pa res odneham mnogo močnejši od moje vse bolj šibke volje in moči boriti se sama zoper tega vraga v meni.«

Blišč in beda odvisnosti

Mnogi zasvojeni se poskušajo sami ustaviti, tako da kontrolirajo svoje vedenje in si obljubljajo, da je bilo »tokrat pa res zadnjič«. V bistvu se bojujejo z mlini na veter, saj vsaka omama prej ali slej mine, ostaneta le pogorišče in bled odtenek njihove osebnosti. Od odvisniškega vedenja sami ne moremo okrevati, saj vedno znova zapademo v odvisniški ciklus istega vedenja, praznih obljub samim sebi ter zmotnih prepričanj, da zmoremo sami kontrolirati svoje vedenje. Dejstvo je, da smo že davno izgubili sposobnost nadzora in da se je razvila odvisnost, ki presega našo še tako jekleno moč in odločitve. Pride čas, ko je treba položiti vse svoje karte bede na mizo, si priznati nemoč, opustiti zanikanje in prositi za pomoč. Nekatere žal ustavi šele boleč padec na dno bede odvisnosti, druge smrt. Podobno je tudi Karin začela drseti vse bolj proti dnu.

Res proti dnu

»Kaj je zame pomenilo doseči dno lastne bede? Na določeni stopnji v moji odvisniškem izživljanju mi ni več uspelo kontrolirati svojega početja, čeprav sem se tisočkrat zaklela sama sebi, da ne bom nikoli več počela teh stvari. Začela sem tudi psihično in fizično propadati, ne da bi kdo od najbližjih ali prijateljev sploh kaj posumil, kaj se z menoj dogaja. Ja, ženske znamo včasih zelo dobro skrivati in zanikati stvari. Navzven sem še vedno igrala popolno žensko, ki vse obvlada, ima super službo in kariero, živi dokaj lagodno življenje. Skratka, vse ima urejeno. Nihče ni niti slutil o moji dvojnosti. Navznoter me pa preprosto ni bilo več, začela sem izginjati in se pogrezati v svojo bolečino, krivdo in sram. Čeprav nisem mogla prenehati, sem se jasno zavedala škodljivosti in posledic, ki so se že začele kazati. Utrujenost, izčrpanost, depresivnost. Zanemarjanje vsakdanjih obveznosti, skrbi zase in vse večja izolacija od prijateljev. Začela sem pozabljati na srečanja s prijatelji, v službi nisem zmogla biti več tako pozorna na delo in dogajanje okoli sebe. Če bi me takrat kdo zares pogledal v oči, bi našel zgolj odmaknjen, prazen, steklen pogled.«

Razbito ogledalo duše

Nekateri ljudje se v svojem vedenju nočejo ustaviti in se odločijo, da bodo šli do konca, do dna. Takrat jih moramo pustiti v tej odločitvi (razen mladoletnih oseb!) in ne sprejemati njihovih manipulativnih prijemov, da je bilo tokrat res zadnjič, da se bodo spremenili in da bo odslej vse drugače. Stavki, ki ste jih verjetno prevečkrat slišali in se ob njih vedno znova čutili, da so vas spet prinesli naokoli. Vsak odvisnik mora sam pri sebi sprejeti odločitev, da je dovolj, in si poiskati ustrezno pomoč ali prositi zanjo. To je verjetno najteže, saj bo takrat odvisniški ego, ki hlepi po svoji drogi, najbolj prizadet. Pogosto pa je ravno strah tisti, ki jih pri tem blokira, da bi se morali zazreti vase in se soočiti z bolečino, pred katero so tako dolgo bežali.

Nisem čutila ničesar več

Karin nadaljuje: »Moja odvisnost je postala moj 'antidepresiv', da sem se počutila dobro in mi ni bilo treba čutiti osamljenosti, jeze in žalosti. Tako sem preprosto pozabila na določene dogodke in osebe, ki so me nekoč tako grozno prizadeli. Na koncu nisem čutila ničesar več; izmenjaje le evforijo in adrenalin, da sem lahko preživela dan in se dvignila iz depresivnih stanj zaradi groznih občutkov sramu, krivde in zapuščenosti. To je bil moj edini način preživetja, saj me je zasvojenost požirala nazaj v svoje kremplje, na pogorišče ugaslega hrepenenja biti ljubljena, sprejeta, potrjena v tem, da sem kot oseba čisto v redu, da sem lepa in vredna ljubezni.«

Ko se norenje odvisnosti ustavi in pride obdobje abstinence (za kar so včasih potrebni skorajda nečloveški napori), je treba zdržati, da bom enkrat videl celotno sliko dogajanja v meni. Sprva bodo to po vsej verjetnosti črepinje lastne duše, razsute in razdrobljene na tisoče koščkov. Včasih je groza, da bi se zazrli v njih, lahko tako hromeča, da nas požene nazaj v odvisnost, ker je bolečina še vedno premočna, da bi se z njo lahko soočili. Enkrat se bo treba ustaviti in nehati bežati pred lastno podobo v svet omame, saj odvisnost nima neomejenega števila poskusov.

Ponovno začutiti tla pod nogami

Za okrevanje od vsakršne odvisnosti je pomembno, da poiščemo osebe, ki bodo znale prepoznati in ovrednotiti našo bolečino, brez obsojanja in sramotenja. Predvsem pa je treba upati, da je mogoče okrevati od seksualne odvisnosti (in spremljajočih odvisnosti) ter sestaviti razbitine svojega življenja. In kje lahko najdemo to upanje? Ob ljudeh, zlasti ženskah, ki poznajo globino naše bolečine. Bolečino, ki smo jo nekoč skušale

reševati ob »naključno izbranih« osebah, ali v iskanju tistega »the one«, ki bi končno prepoznal našo bolečino in nas je odrešil. Napaka, za katero smo pogosto plačale visoko ceno! Podobno bolečino je nosila v sebi tudi Karin.

Odločila sem se za življenje

»Na koncu sem vedela le eno – da izbiram med življenjem in smrtjo. Odločila sem se za življenje. Tako sem zbrala še zadnje atome moči in si poiskala pomoč. V vsem obupu in zmedi sem vedela, da je 'naslednjič' lahko tudi zadnjič. Še danes sem hvaležna, po toliko letih, da so v moje življenje vstopile osebe, zlasti ženske, ki so brez dodatnih razlag in pojasnil vedele, o čem govorim, delile z menoj svojo izkušnjo in mi s podporo pokazale upanje, da se da izviti iz krempljev tako trdovratne odvisnosti. Tam sem črpala moč, pogum in vztrajnost, da sem se počasi, ampak res zelo počasi, korak za korakom lotevala vseh demonov v sebi. Ja, govorim o letih okrevanja, ki so bili polni vzponov in padcev. Na trenutke se mi je zdelo, da mi ne bo uspelo. Da ne bom zmogla in da je to preprosto preveč zame. Ko nisem več videla upanja, sem ga šla iskat k tistim, ki so šli skozi ta pekel. Prvič sem dobila občutek, da na tej poti nisem sama in da sem obkrožena z ljudmi, ki me imajo iskreno radi. Da jim nekaj pomenim. Tako sem jih dovolila, da so se mi počasi približali. Med okrevanjem sem odkrila tudi del sebe, ki je zelo bojevit in ki hrepeni po preživetju. Zato vem, da se ne bom vdala. Zase lahko rečem, da sem zmagala. Čeprav ni bilo lahko, predvsem se prvič srečati s samo seboj, svojo bolečino in tisto deklico v meni. In ostati trezna. Danes lahko rečem, da se je splačalo. Kje vidim ključne spremembe? V prvi vrsti, da sem dobila nazaj občutek za sebe. In da sem se verjetno prvič v življenju zmogla pokazati drugemu, kdo v resnici sem. In se ob tem ne zrušila ali omamila. Naučila sem se, da je preteklost mimo in da so moja čustva v redu. Zdaj jih lahko mnogo prej prepoznam in predvsem čutim. Sama ne bi zmogla tega preživeti, nikoli. In verjemi, splačalo se je! Hvala, da sem lahko delila svojo zgodbo.«

P. S.: Karin je bila več let v intenzivni individualni psihoterapiji in sočasno obiskovala podporno skupino za samopomoč.

*Mag. Nataša Ropret je zakonska in družinska terapevtka in deluje v okviru Inštituta Addictiva.

Prijavi sovražni govor