Odprta kuhinja: Karen Duve in Dostojno kosilo

Knjižne police se šibijo pod knjigami o prehrani. Knjiga Karen Duve Dostojno kosilo: samopreskus se od večine razlikuje že po svoji osnovni naravnanosti – gre za preverjanje prehranjevalnih navad in nazorov, ki pripeljejo do smešnih, spet drugič presunljivih spoznanj. »Človek iz kamene dobe navsezadnje tudi ni vsak dan ubil mamuta,« pravi Duvejeva.

Znana nemška pisateljica Karen Duve je vsaka dva meseca spremenila prehranjevalne navade. Razlog? Preverjanje sebe in moralnih izgovorov. Preizkusila je bio prehrano, vegetarijanstvo, veganstvo in tudi frutarijanstvo. Brez olepševanja in ponekod v duhovitih tonih je svojo osebno izkušnjo, z vsem negodovanjem in zgražanjem vred, delila z bralci ter v Nemčiji doživela navdušene odzive. Knjiga Dostojno kosilo: samopreskus je pri nas izšla pri založbi Litera, prevedla jo je Urška P. Černe.

»Če sem res hotela razumeti meni tuje kulture vegetarijancev, veganov in frutarijancev, sem morala postati del teh kultur, ne le jesti kot oni, marveč se tudi ukvarjati z njihovimi nazori in jih zastopati pred drugimi. Vsakokratna dva meseca bi po mojem morala biti dovolj, da se bom prilagodila. Po koncu pričujočega samopreskusa se bom nato izvrstno poučena in z izkušnjo, da sem vsakega izmed načinov prehranjevanja ponotranjila tudi čustveno, lahko odločila, kaj bom odtlej jedla in česa ne. In da ja ne bi kje na sredi poti klecnila, bom o vsem skupaj napisala knjigo,« v uvodu zapiše pisateljica.

Tu je še en odlomek iz knjige: »Če ravnokar preberem članek o klavnicah in kravah, ki dajejo največ mleka, se mi nobena druga odločitev sploh ne zdi več mogoča. Nekaj pičlih ur pozneje pa naenkrat pogrešam meso, povezava med tem, kar si želim jesti, in tem, kar sem malo prej prebrala, mi izgine iz spomina, kot bi odrezal. Čudno pa je, da to očitno ni odvisno samo od prepričanj, do katerih sem se dokopala sama, marveč tudi od tega, katerim prepričanjem sledijo ljudje, s katerimi se v tistem trenutku družim.«

Kako se zdaj, s časovno distanco, spominjate samopreskusa, ki ste ga opisali v knjigi?

Šlo je za razburljiv čas, ki je moje življenje v celoti postavil na glavo. Sprva sem mislila, da vem, kaj prihaja nadme, nato pa sem bila osupla nad dejansko grozljivimi razmerami v množični reji. Tam se dela dobiček ne le na račun živali in okolja, temveč tudi na račun porabnikovega zdravja in vzhodnoevropskih delavcev. Vse skupaj me je spremenilo v zelo političnega človeka.

Kaj vas je gnalo, da ste se tako trmasto držali načrta? Morda misel, da zaradi pogodbe za knjigo ne smete odnehati?

Morda me je tudi ta misel ohranjala pri disciplini. Predvsem pa sem zelo hitro uvidela, da ne gre drugače, kot da mi mesojedci v Evropi premislimo o svojem življenjskem slogu. Preprosto ni mogoče, da vsak človek na svetu vsak dan poje zrezek. Kar si privoščimo, si na račun drugega. Preprosto ni sprejem­ljivo, da v državah, kjer ljudje živijo na eksistenčnem minimumu, zemljo, na kateri bi lahko pridelovali hrano zanje, uporabljajo za pridelavo krme za klavne živali v Evropi. Toda kljub temu mi je bilo težko. Tudi jaz sem le človek s kopico slabih navad.

Nekatere prehranjevalne navade, ki jih opisujete, so za povprečnega človeka vendarle lahko prezapletene. Kakšno je vaše mnenje?

Saj ni treba vsega posnemati. Toda jesti manj mesa, občutno manj mesa in namesto tega več sadja in zelenjave ne bi smelo biti preveč zapleteno. To ne pomeni le odpovedovanja, temveč tudi več zdravja, boljše okolje, več ostane v denarnici, če država davkoplačevalcu ne odvzame milijonov, da omili okoljsko škodo, ki jo povzroča industrijsko kmetovanje. Poleg tega menim, da ni naloga porabnika, temveč politike, da skrbi, da je naša hrana proizvedena tako, da zaradi tega ne umirajo ljudje in da ne mučimo živali kot v srednjem veku.

Če smo že pri denarju. Včasih se mi zdi, da si, recimo, povsem veganski živ­ljenjski slog lahko privošči le peščica, morda samo elita?

To je čisti nesmisel. Takšno stališče bi bilo mesnopredelovalni industriji sicer všeč. Od kdaj sta sadje in zelenjava dražja kot meso? To ne zahteva več denarja, temveč več pozornosti in časa. Ker so v skoraj vseh pripravljenih jedeh uporab­ljeni mlečni izdelki ali jajca, moramo kuhati sami, tako lahko bolj vplivamo na sestavine. Veliko ljudi je zelo pozornih na to, da so njihovi čevlji ali pametni telefon kakovostni, da so prave znamke. Ravno pri prehrani, ki vpliva na telo in miselne zmogljivosti, pa je prenaporno, da smo pozorni na njeno kakovost in izvor?

V Nemčiji se vsako leto pobije 58 milijonov prašičev, 630 milijonov kokoši in 3,2 milijona goveda. Številke so povedne ... V katerih zveznih deželah je mesojedi način prehranjevanja najbolj trdovraten?

Na vzhodu, v novih zveznih deželah, se poje občutno več mesa kot na zahodu. In na jugu tudi nekoliko več kot na severu. Toda meja poteka predvsem med mestom in deželo ter med spoloma. Nemški moški pojedo občutno več mesa kot nemške ženske. Na deželi se ravno tako poje več mesa kot v mestu. V mnogih nemških velemestih so, po drugi strani, zrasli supermarketi z izključno veganskimi izdelki. Tudi običajni veliki diskonti, kot Aldi, Lidl ali Edeka, so v svojo ponudbo uvrstili vegetarijanske in veganske izdelke. Menda na prehran­jevalne navade vpliva tudi stopnja izobrazbe. Bolj ko so ljudje izobraženi, manj mesa pojedo. Med študenti so postali vegetarijanci nekaj običajnega in tudi veganom se nihče več ne posmehuje.

Kako komentirate različne trende, ki sicer dobronamerno svetujejo zdravo prehrano, ampak se konceptualno izključujejo, recimo frutarijanstvo, paleolitska kuhinja ...?

Seveda je razlika, če človek zaradi lastnega zdravja ali zdravja kokoši, prašičev in goveda poje manj mesa. Kljub temu je veliko skupnih točk. Ljudje, ki se izogibajo mesu in mlečnim izdelkom ali jih jedo le v majhnih količinah, so na splošno bolj zdravi in vitkejši kot prijatelji zrezkov in klobasic. Ne glede na to, ali so se za takšno obliko prehranjevanja odločili iz zdravstvene ozaveščenosti ali etičnih vzrokov. Nimajo vsi ljudje enako močne volje. Če nekdo reče, da njegova paleolitska kuhinja vsebuje tudi mesne izdelke, to ne pomeni nujno, da sedem dni na teden, zjutraj, opoldne in zvečer, prežvekuje meso. Človek iz kamene dobe navsezadnje ni vsak dan ubil mamuta.