Otroci me učijo, kako je živeti z očetom

Že prvi pogled nanjo podre predsodek o ženski, ki ima šest otrok. Terapevtka kraniosakralne resonance in učiteljica tradicionalne ter hot joge Urška Musič Poljanšek, sestra dvojčica fizioterapevtke ter prav tako kraniosakralne terapevtke Nežke Poljanšek, ki je kot članica ekipe Tine Maze ogromno prispevala k šampijonkinemu uspehu, niti približno ni trpeča mati iz klasičnega slovenskega leposlovja. Njena nežnost se tesno prepleta z uživaštvom.

Priznam, da sem prijetno presenečena. Na tihem sem pričakovala zgarano bitje z nekaj križi na hrbtu, ki venomer tarna, kdo na tem svetu ga je preklel, vi pa takole žareči, prekipevajoči od energije.

(Smeh.) Prav imate. Ljudje večinoma res mislijo, da je človek uničen, nekako poteptan, če ima šest otrok. Morda sem videti dobro tudi zato, ker smo bili zdaj štirinajst dni na morju. Stari oče ima hišo na Rabu, kamor gremo vsako leto kar za vse poletje, če je le mogoče.



Kaj počnete, ko ste kot družina skupaj na morju?

S seboj vzamem kup knjig in potem jih zvečer berem na glas. Vsi poslušajo.



Tudi mož?

On pa ponavadi zaspi, čeprav potem trdi, da je vse slišal. (Ljubeče navihan nasmeh.)



No, očitno se počuti prijetno.

Spominjam se, ko je nekega dne prišel domov, utrujen po službi je sedel na kavč in sem mu rekla: »Ali lahko prosim malo govoriš z menoj?« Obrnil je glavo k meni, se široko nasmehnil, hipec zatem pa je že spal – z nasmehom na obrazu. Pa sem rekla: »Joj, saj te ne bom tako mučila, pojdi no v posteljo.« (Smeh.)



Povejte, prosim, kako in kdaj ste postali šestkratna mama.

Prvih pet sem rodila v šestih letih in pol. Najstarejši ima osemnajst let, sledijo mu sedemnajstletnica, petnajstletnica, trinajstletnik, enajstletnica, najmlajši pa je star štiri leta, torej trije fantje in tri dekleta.



Vse to bogastvo sta ustvarila z istim gospodom?

(Smeh.) Ja, to me tudi sprašujejo. Pa saj za moškega to ni nikakršen problem!



Ste imeli kakšen zapleten porod?

Ne, vse je potekalo v redu. Sčasoma se navadiš, na kaj je treba biti pozoren. Le pri prvem porodu ne veš, kaj bo, in te je zato strah.



Prav strah pred neznanim pogosto sproži poporodno depresijo oziroma tesnobo, ko se tako dramatično naenkrat znajdeš v novi vlogi. Kako je bilo pri vas?

Nekoliko tesnobe je gotovo bilo. Spomnim se, ko sem prvič prišla iz porodnišnice domov in vstala ter si rekla: »Kaj, a zdaj bom morala pa vsak dan takole?« Nisi navajen. No, pravzaprav nisem imela prav veliko časa za navajanje, ker sem bila že čez štiri mesece drugič noseča. (Nasmeh.) Ponovno so me zagrabili hormoni in popolnoma sem se stopila z vlogo mame, ni mi bilo težko.



Vam je bil mož ves čas v oporo?

Večinoma. Moški so sicer nagnjeni k temu, da se prej prestrašijo novosti v življenju. Na splošno opažam, da se precej bolj bojijo življenjskih preobratov. Naenkrat začnejo dobivati veliko dela v službi in jih ni. Moj mož je kot pilot veliko letel. Nekako sem kar zahtevala, da ni toliko v zraku, saj sva se za otroke odločila oba. Prisiliti ga seveda nisem mogla, odločal se je sam.



Saj ko je otrok enkrat iz plenic, gre laže.

Meni se je, ko sem imela mladež še v plenicah, zdelo vse zelo lahko. Zahtevneje je zdaj, ko imam doma najstnike in ne znam vedno poiskati prave rešitve.



Kako le, če pogosto tudi sami ne vedo, kaj bi radi.

(Pokima.) V določenih okoliščinah moraš biti kot policist ali oficir, ki odreja ukaze, če hočeš, da so določene stvari vsaj približno narejene.



Ste strogi?

Kar precej. Pri nas sem stroga jaz, ne oči. (Smeh.) Se mi pa fino zdi, da so otroci tako zelo povezani med seboj.



Vas smem vprašati, koliko ste bili stari, ko ste rodili prvega?

Pri prvorojencu sem bila stara sedemindvajset let, ampak to, da imam šest otrok, ni še nič. Moja stara mama jih je imela sedemnajst!



Kako, prosim?

Ja, moja mama je bila pa sedemnajsta. Bili smo ena od redkih slovenskih številnih družin, v kateri je umrl samo en otroček. Tako da sem si pri svoji šesterici rekla – ah, saj to je šele tretjina! (Smeh.)



Kako pa to, da sta vaša stara mama in stara ata imela kar sedemnajst otrok?

Najprej, imela sta se zelo rada. Stara mama je bila precej verna in je dejansko vse sprejemala s prepričanjem, da kolikor jih Bog da, je že prav tako. Potem so v določenem trenutku starejši otroci, ki so že vedeli, kako kaj poteka, staremu atu prepovedali, da bi še naprej spal pri njej. (Nasmeh.) Zadnjega je rodila pri sedeminštiridesetih letih, prvega pa pri devetnajstih.



Vsa čast. Kako se je sicer pletla vaša življenjska in poklicna pot do danes?

Potem ko sem prišla na šolanje iz Žirov v Ljubljano, nisem bila najbolj pridna. S sestro sva šli vsaka na drugo šolo – sestra na medicinsko, jaz pa na kemijsko – in to me je potisnilo v stisko. Do takrat sem se namreč, kot je to pogosto pri dvojčkih, ves čas nekako »šlepala« nanjo in pri pouku nikoli nisem poslušala, kaj imamo za domačo nalogo, ker sem pač vedno prišla domov in vprašala sestro. Po prvem letniku sem gladko pogrnila in šla nazaj v Žiri. Za tekoči trak v tovarno Alpina, kar je bila izvrstna šola za vse življenje. Tudi to, da sem popoldne delala še na naši kmetiji; še danes ohranjam stik z zemljo in imam tudi doma njivo s pridelki. Pri sedemnajstih sem se nenadoma odločila, da grem nazaj v Ljubljano. Našla sem si službo natakarice in najela stanovanje.



Tudi to je bilo verjetno poučno, biti natakarica?

Zagotovo, lahko se pospešeno uriš v srčnosti, povezanosti z drugimi, ko ne gre zgolj za pridobivanje površinskih socialnih veščin. Med delom za tekočim trakom sem kar malo umrla v sebi, z novo službo pa sem spoznala, da rada delam z ljudmi, in spet zaživela. Z bivšim fantom sva tudi veliko plezala, doma nisva bila niti med enim vikendom v štirih letih. V eni od plezalnih šol sem bila nekaj časa učiteljica predšolskih otrok. Naj se pohvalim, da sem bila leta 1995 kot prva Slovenka na Mount McKinleyju. (Se malo sramežljivo nasmehne.) Pa s tremi otroki sem na srednji glasbeni šoli študirala solo petje, vendar sem morala zaradi delne oglušitve po porodu študij opustiti.



Pred šestimi leti ste prav tako opravili splošno maturo.

Ja, po dvajsetih letih premora sem se znova vse učila na novo, takrat že kot mama petih otrok. Seveda sem znanje sprejemala popolnoma drugače, laže kot pri petnajstih. Super je bilo. Na dan opravljanja mature pa vendarle ni šlo vse lahko, saj sem si že zjutraj med hitenjem zlomila palec na nogi. Mož me je peljal tja, učitelji pa so mi med pisanjem preizkusa znanja dali na nogo ledeni obkladek. Mature pač ne moreš prestaviti. (Smeh.)

Kdaj vas je posrkalo v jogo in kraniosakralno terapijo in zakaj?

Za kraniosakralnega terapevta se ne moreš odločiti, ta poklic te pokliče. Po enajstih letih dela z otroki sem začela hoditi k prijateljici na jogo, ker sem bila čisto na tleh, izčrpana, izpraznjena. Popadla me je depresija, a si tega nisem priznala, vedela pa sem, da moram kaj narediti zase. V istem obdobju smo hodili tudi k mojemu bodočemu učitelju kraniosakralne resonance, Chintanu Veetu, resnično izjemnemu človeku. Že po prvem obisku sem v sebi začutila veliko spremembo. Na nežni, subtilni ravni, kot bi dobila energijo od znotraj, kar sem čutila še dva do tri dni. Pa sem šla na izobraževanje in že prvi večer je bilo vse drugače. Otroci so začeli kar sami prihajati k meni, ko sem se vrnila domov. Tudi oni so začutili spremembo, da se je pri meni odprl izvor dobrodejne energije. Prej sem bila precej ostra, premalo mila, zdaj pa sem lahko le z enim dotikom, posebnim prijemom odstranila denimo napetost v ramenih hčerke ali pomirila sina, ki je jokal. No, kmalu sem naredila še tečaj hot joge, ki se izvaja pod infrardečimi grelci. Radosti me, da sem zdaj, ko moji otroci odraščajo, našla nekaj, kar me veseli.



Omenili ste prebujeno prvinsko materinsko plat, v prvi vrsti nežnost. Sodobnim ženskam je na splošno primanjkuje, kajne?

Drži, to opažam tudi pri svojih strankah. Potrebujejo predvsem nežen pristop. Tako ženske kot moški. Zaradi načina življenja, zlasti z njim povezanega stresa, smo se obrnili stran od nežnih občutkov in globoke umiritve, naše telo in duša pa brez tega ne moreta delovati povezano. Kraniosakralna resonanca je popolna pomoč.



Kako poteka vaša terapija?

Tako hot jogo kot terapije izvajam doma v naši hiši v Ljubljani. Ponavadi dopoldan, ko otrok ni doma, saj potrebujem popoln mir. Kot terapevtka moram biti prisotna stoodstotno. Stranka leži na masažni mizi in lahko spregovoriva par besed, nekateri pa si želijo biti tiho. Vprašam le za bolečine in težave, nato pa začnem z osnovnimi prijemi in položaji. Na telesu ne iščem patologije, sem stran od tega, kaj hočem čutiti, temveč samo poslušam. Ne sodim. Osteopat dr. William G. Sutherland je že pred več kot sto leti ugotovil, da v telesu delujejo globlje sile, ki poganjajo naše telo, ne le dihanje in bitje srca. Naši možgani in celotno živčevje plavajo v tekočini. Z občutkom pod rokami terapevt kraniosakralne resonance začuti določeno plimovanje, plimo in oseko – kot odgovor na ljubečo prisotnost. Posledično se v sebi popolnoma raznežiš, sprostiš, razlezeš kot voda, ko jo poliješ. Dobiš lahko celo občutek, kot da si zaljubljen, le da ne veš, v koga pravzaprav. (Nasmeh.) Občutiš srečo in si povsem samozadosten. V to se ne moreš prisiliti, gre za naraven proces v stiku s terapevtom. Tega, ko se začne telo zdraviti samo od znotraj navzven, ne moreš sprožiti sam pri sebi, potrebuješ drugo osebo.



Torej na sebi terapije ne morete izvajati?

Res je, pa čeprav vem, za kaj gre. Poglavitno vodilo nas kraniosakralnih terapevtov sicer je, da ima vsako telo vgrajeno naravno inteligenco za samozdravljenje. Šele ko se popolnoma umiriš, telo samo poišče pot do zdravja. Moje stranke povedo, da se počutijo, kot bi prišle spet domov.



Učinkovito zdravljenje ljudi vas verjetno tudi izčrpa. Kako poskrbite zase, da ne izgorevate?

Posamezna terapija traja približno uro in pol. Preden se odpravim po otroke na waldorfsko šolo, ki jo vsi obiskujejo, grem pogosto še malo na Golovec. Privoščim si hitro hojo ali tek. To mi povrne moč.



Pa tudi v druge hribe greste radi – kar sami, kajne?

Tako je. Deset let sem čakala moža, da se mi bo pridružil, pa ni bil navdušen. Zakaj bi ga silila, od njega pričakovala nekaj, kar mu ni všeč? Grem pa sama, super. (Smeh.)



Kako bi razložili besedo kraniosakralno?

Kranio je glava, sakrum je trtica. Orientiramo se v prvi vrsti na ta dva predela, ki sta med seboj povezana.



Je trtica potemtakem nekakšna sveta točka telesa, morda glavni sprožilec zdravja?

Lahko bi rekli tudi tako. Takrat ko se zares globoko umiriš, začutiš življenje kot sveto. Veste, te vrste terapijo so izvajali že Indijanci, a je seveda niso imenovali tako. Oni so bili še tako zelo naravni, da so znali poslušati telo, niso bili zaprti, zapackani, temveč neverjetno povezani tako z živalmi kot z otroki in nosečnicami. To znanje vse bolj obujamo. Kraniosakralno terapijo denimo v Angliji poznajo v zasebnih porodnišnicah; tam imajo porodničarja, zdravnika in kraniosakralnega terapevta. Ta se že med porodom posveti materi, takoj za njim pa še novorojencu. Največji šok za človeka je prav porod. Želim si, da bi nadaljevala izobraževanje, namenjeno novorojencem in otrokom.



Povejte mi še kaj o sestri Nežki. Vi ste se začeli s kraniosakralno terapijo ukvarjati za njo.

Drži. Kot rečeno že prej, od nekdaj sva zelo povezani. Ona se je izobraževala pri drugih učiteljih in znanje povezuje s poklicem fizioterapevtke, torej konkretnimi potiski na telo. To, s čimer se v prvi vrsti ukvarjam jaz, gre še malo globlje, nisem osredotočena zgolj na fizični vidik telesa, ampak tudi na duhovno plat človeka.

Se dotaknete duše?

Seveda. Zadnjič je ena od strank še več kot uro po terapiji jokala. Videla se je kot majhno punčko, kako nekje v kotu trpi. Po končani terapiji je končno občutila popolno svobodo.



Kakšni so bili vaši starši?

S sestro sva odrasli z mamo in staro mamo. Naša mami ni bila v zvezi z najinim očijem. (Imata še dva brata, ki ju je mama rodila z drugim partnerjem, op. a.) Skupaj sta bila kratek čas in je zanosila – z dvojčicama. S sestro sva hodili v šolo, kjer je bil ravnatelj najin oče, a naju ni v vseh osmih letih niti enkrat ogovoril. Ko sem bila noseča s četrtim otrokom, je umrl za rakom. Neštetokrat sem se spraševala, že kot mama – kako se je lahko tako vedel. V določenem trenutku je tudi meni postalo vseeno.



Povsem izbrisati pa tega primanjkljaja verjetno ne moreš nikoli.

Določen delček praznine vedno ostaja, čeprav z očetom nikoli nismo imeli stikov. Res pa je, da starša tudi ne moreš tako zelo pogrešati, če ga pravzaprav ne poznaš. Mene zdaj moji otroci učijo, kako je živeti z očetom. To je neprecenljivo.