Afriška država bogu za hrbtom

Pozna se, da množični turizem še ni prevzel druge najmanjše države na črni celini.

Objavljeno
26. julij 2016 12.34
Maja Bačnik
Maja Bačnik

Sveti Tomaž in Princ (portugalsko São Tomé e Príncipe), druga najmanjša afriška država, leži v Gvinejskem zalivu ob zahodni ekvatorialni obali Afrike. Odločitev zanjo je padla, ker gre za del sveta, ki ni poln turistov, kjer je življenje umirjeno, so rajske plaže, kljub majhnosti države pa je mogoče precej videti. Na svoj račun (seveda ob primernih vremenskih razmerah) pridejo tudi jezdeci valov in ljubitelji snorklanja. Sveti Tomaž (São Tomé), eden od dveh glavnih otokov – drugi je, ne boste verjeli, otok Princ –, je očaral z afriškim pridihom, prijaznimi domačini in res zanimivimi ogledi.

Letališče na otoku São Tomé, ki se nahaja v Gvinejskem zalivu, je majhna neurejena stavba, prtljago so ročno prinesli skozi stranska vrata. Leti med otokom in Portugalsko so nekajkrat na teden, države članice Evropske unije pa vizume do 15 dni obiska ne potrebujejo. Uradni jezik je portugalščina, saj so prej nenaseljena otoka v 15. stoletju naselili Portugalci, prebivalci pa so njihovi potomci in potomci afriških sužnjev.

São Tomé, ki je tudi glavno mesto, je pokazal portugalski vpliv s čudovitimi kolonialnimi zgradbami, a se pozna, da je mnoge že načel zob časa. Tukaj se je še kako pokazal vpliv Afrike, saj stvari nič kaj radi ne prenavljajo, zato je žal precej stavb prepuščenih razpadanju. V zalivu pred glavnim trgom pri katedrali je precej zapuščenih ostankov ladij, vzrok, zakaj je temu tako, je ostal neznanka. Poleg starih stavb, katedral, pestre tržnice in za glavno mesto presenetljivo lepe plače se tam nahaja tudi trdnjava, v kateri je muzej. Hotelov ni veliko, predvsem pa se težje najde poceni prenočišče, čeprav je potenciala za razvoj turizma veliko.


Sanjske plaže z belo mivko v afriški državici Sveti Tomaž in Princ. Foto: Maja Bačnik

Javni prevoz bo prava izbira

Po otoku São Tomé se brez težav potuje z javnim prevozom – kombiji, ki odpeljejo, ko so polni. Za bolj udobno in neodvisno vožnjo se da najeti avto, kar pa je precej drago. Ravno zaradi visokih cen sva našla drugo rešitev in se s partnerjem dogovorila z receptorjem prestižnega hotela, da nama je posodil svojega starega džipa. Najbrž je šlo za tvegano potezo, pri čemer sva samo upala, da se bo vse skupaj dobro izteklo. Poleg tega, da je bil star avto, ki je med vožnjo še kako vlekel v desno, vse do predzadnjega dne, ko nama je spustila guma. A to je bil le manjši zaplet.

V Modri laguni (Lagoa Azul) nedaleč od prestolnice je pravi kraj za snorklanje. Turistov ni, tako da je človek z nekaj sreče tam sam svoj gospodar. Pogled na drevesa kruhovcev pa je obisk še popestril.

Ker se država nahaja tik ob ekvatorju, ima tropsko podnebje z dvema deževnima in sušnima obdobjema, višje v hribovitem delu »Tomaževega« je nekoliko hladneje. Na obeh otokih je bilo nekoč polno plantaž, do danes se jih je ohranilo le nekaj. Pridelovali so predvsem sladkor, zdaj pa večinoma kakav, a se pridelava zmanjšuje. Izlet do teh poslopij je nadvse zanimiv, nekatere stavbe plantaž so bile prenovljene in so zdaj lepe in mogočne, spet druge so povsem zapuščene.

Ustavila sva se tudi v eni od prenovljenih plantažnih hiš, kjer pridelujejo in prodajajo ekološko pridelano kavo. Njena posebnost je, da zaradi odmaknjenosti države od celine ni mešana z drugimi vrstami kav sveta. V mestu Sao Joao Angolares so eno od plantažnih poslopij prenovili, v njej so naredili simpatičen hotel, ki pričara utrip nekdanjega življenja na plantažah. Za brbončnice poskrbi priznani šef kuhinje tamkajšnje restavracije João Carlos Silva.

Vrh velikega psa in Hudičeva usta

Ko sva se vozila po skoraj praznih cestah otoka, sva se mimogrede ustavila na kakšni sanjski plaži, večinoma so bile čisto prazne. Drugače je bilo tam, kjer se v morje izliva kakšna reka in je bil pogled prav pisan, saj so plaže napolnile perice, ki so namakale perilo in ga sušile na rečnem bregu. Na poti sva iz daljave videla Pico Cão Grande (Vrh velikega psa), ki se je idilično pokazal iz džungle. Nekaj kilometrov stran od glavnega mesta je Boca de Inferno (Hudičeva usta), kjer so valovi izdolbli v skale ozko strugo, na koncu katere morje pokaže svojo moč.

Zunaj glavnega mesta se je svet nekoliko spremenil. Ulice čez vasi so bile blatne, polne skal in kamnov, tako da sva hitro razumela, zakaj priporočajo, da si za vožnjo po otoku sposodiš džipa. Vedno več sva videla lesenih barak, nekje so poselili stara zidana poslopja, večinoma pa so ta opuščena in propadajo ter so domačini ob njih zgradili domovanja iz lesa. Domače živali so spuščene, tudi na glavni cesti sva morala paziti na njih, predvsem na pujse. Tudi elektrika je bila zunaj glavnega mesta omejena, delovala je le nekaj ur vsak večer.


Zaliv, poln zapuščenih ribiških ladij. Foto: Maja Bačnik

Nekaj kotičkov za jezdenje valov se prav tako najde, vendar je dobro sproti preverjati napoved in imeti s seboj svojo desko za surfanje. Deli otoka so kot džungla, tudi bolj vlažni, v notranjosti otoka je nacionalni park Obo, vendar sva si midva naravo ogledala le ob robu parka. Z ročno izdolbenim drevakom so naju peljali na ogled mangrov po reki, polni ozkih kanalov, videla sva veliko ptičev in nekaj rib, ki so skakale iz vode.

Kit grbavec

Južno od otoka Sveti Tomaž je manjši rajski otoček Rolas, na katerem je turistični kompleks, plaže z belo mivko pa prečka ekvator. Med drugimi sanjskimi plažami na otoku je nekaj posebnega še plaža Jalé na skrajnem jugu otoka, kjer se nahaja Jalé Ecolodge. Kraj je znan po ekoloških hišicah na plaži, kjer je ob primernem letnem času mogoče ugledati kakšno orjaško želvo. Več sreče sva imela s kitom grbavcem, tega sva namreč s plaže videla v daljavi. Čeprav je še bil mladič, je bil ogromen. Da bi jih videla med migracijo mimo otokov, sva poskusila tudi z vodenim ogledom s čolnom, a sreča ni bila na najini strani. Vsaj kar se grbavcev tiče, sva pa zato videla delfine in kite pilote.

Zaliv, iz katerega smo odpluli, je bil poln večjih zapuščenih ribiških ladij, ki so jih po propadlem ribiškem projektu Špancev kar pustili na obalah. Nekatere ladje je med neurji odneslo v vodo in zdaj prevrnjene na bok razpadajo, druge so ostale nasedle na obali.

Prav malo turistov v domačinih še ni naselil tistega občutka, da je treba gosta prinesti naokoli in ga, če se le da, naplahtati za kak evro. Cene so zato fiksne, barantanja ni veliko. Do turistov so domačini prijazni, še s policisti, ki so naju ustavili med vožnjo v izposojenem džipu, ni bilo težav. Brez znanja portugalščine (možje v modrem angleško seveda niso znali) in z nekaj nasmeški smo se vse dogovorili.