Tiskane izdaje
Na Malem Lošinju se zbudimo v sončno, poznopoletno jutro, naše zadnje na morju. Plan je, da pridemo do Pule, kjer nas čaka prevoz nazaj v Slovenijo, jutri je treba v službo. Na krovu sem kot skiper, edini z iskušnjami in odgovoren za vseh preostalih šest članov posadke. Kot vsak dan preverim vremensko napoved. Zelo nedefinirana je, nekaj dežja z možnostjo posameznih neviht, popoldne pa zmerna burja. Ne ravno idealno za prečenje Kvarnerja, najbolj zloglasnega območja v Jadranu, od koder ima vsak morjeplovec svojo zgodbo.
Plujemo proti Kvarnerju. Med Srakanami in Unijami nas ujame ploha. Zložimo genovo, prižgemo motor, glavno jadro pa pustimo. Bimini nas ščiti pred dežjem. Dež poneha. Morje mirno, rahlo narebrano od vetra. Ob rtu Vnetak, kjer se morje odpre v Kvarner, pa nenadoma »bonaca«.
To mi ni všeč. Kolikor hitro se da spustim glavno jadro in skočim na kabino zapret zadrgo vreče, v kateri je spravljeno glavno jadro. Zadrga se upira, nikakor ne morem ujeti obeh koncev. Začne deževati. Ko začne pihati s severa, vse kaže, da to ni zgolj ploha. Spravim se nazaj v kokpit in posadko naženem v podpalubje. Vsi bi sicer radi pomagali, a najmanj kar si v danih razmerah želim, je, da koga odnese z barke.
Čez Kvarner po nevihti. Foto: Andraž Starčič
Veter se krepi in s tem rastejo tudi valovi. Vreča še vedno ni zaprta in bojim se, da bo veter povlekel jadro iz nje. V takem vetru bi ga težko spravil nazaj. Potrebujem pomoč, z avtopilotom si ne morem več pomagati, pa tudi na palubo ne spustim nikogar. Je prenevarno. Barko usmerim v veter in predam krmilo članici posadke, ki se je v zadnjih dneh izkazala kot dobra pomoč pri plovbi. Še zadnji napotki in že sem na rodeu na kabini.
Bum podivjano niha, »spray hood«, zaščita proti pršcu, mi je v napoto, a k sreči mi le uspe zapreti zadrgo na vreči. Pritrdim še dvižnico in se vrnem v kokpit. Bimini noro opleta, če ga ne zložimo, ga bo strgalo. Pogledam na merilec vetra. Hitrost na trenutke dosega že štirideset vozlov. Noro je. Vidljivost nična. Preverim pozicijo na »chart ploterju«, napravi GPS. Za te razmere smo morda preblizu obale, saj se tukaj plitvina vleče daleč na odprto morje.
Dva se lotiva zlaganja biminija, zdaj smo trije v kokpitu. Preverjam našo lokacijo in dajem navodila krmarki. Zaslišim petdeset. Petdeset piha! V veter, v smer plovbe ni mogoče gledati. Dežne kaplje so ostre kot nož.
Bimini je zložen. Preverim karto in iščem možne rešitve. Najbolje, da se skrijemo za rt. Prevzamem krmilo. Orientiram se po karti in krmarim po občutku. Čakam na primerno kombinacijo valov. Obrnem.
Ne morem verjeti, kako suvereno barka premaguje valove. Popolnoma ji zaupam. Morje nas kar odplakne mimo rta. Zaradi dolge plitvine še nekaj časa držimo kurz, preden zavijemo v zavetje rta, kjer se morje umiri. Zdaj se borimo le še z vetrom. Približamo se obali in spustimo sidro. Kaj zdaj?
Približevanje nevihte. Foto: Andraž Starčič
Nekaj ur pozneje v zmerni burji in v sončnem vremenu uživaško jadramo čez Kvarner in obujamo spomine na pravkar doživeto avanturo.
