Benetke skozi zadnja vrata

Benetke. Njihova slava je velika. Njihov čar – vesel, melanholičen in žalosten – omamen. Na vsem svetu jim ni para. Neki pisatelj je zapisal: »V zgodovini človeštva so bila samo tri ljudstva res velika in mogočna: Rimljani v starem veku, Benečani v srednjem in Angleži v novem veku.«

Valižanska pisateljica Jan Morris v čudoviti, preprosto naslovljeni knjigi Benetke pravi, da pravega, rojenega Benečana spoznaš po obrazu. Njegova usta so skrivnostna, nos zelo izrazit, včasih je v njegovem pogledu opaziti lesk prezira do turistov. Je uglajeno zadržan. Pomilovalnega, a dobrohotnega nasmeha. Pokroviteljsko vam bo povedal vedno znova, da kot tujec o njegovem mestu ne veste nič. Na primer, da na beneških algah drsi ali da je beneška voda običajno mokra.

On si to lahko privošči. Je poseben človek, primerljiv samo sam s seboj. Je preprosto – Benečan. Nekdanji italijanski zunanji minister Gianni de Michelis je dobrohotno popravil neprevidnega novinarja, ki ga je imel za Italijana. Benečani nikdar niso bili Italijani. Samo mimogrede, obstajajo vsaj štirje različni beneško-italijanski slovarji.

Skrivnostne romantike v zgodbah o Benečanih kar mrgoli. Tizian, najimenitnejši med beneškimi slikarji, si je lahko dovolil, naj se sliši še tako neverjetno, da mu je cesar Španije in Avstrije pobral čopič, ki mu je padel na tla. V Doževi palači visijo osupljive slike, ki pa jih vodniki ne kažejo radi. Ste uganili, zakaj? Seveda, slikar ni bil Benečan. Ja, zdaj veste, Benetke so zelo samoljuben kraj.

In ženske, Benečanke? Vedno so bile svobodne, samostojne, izobražene. Danes lahko vidite, če imate srečo, prelepo dekle, ki elegantno vesla svoj lastni čoln. V preteklosti so slovele kot najbolje oblečene ženske v Evropi. Naj še povem, da so bili najslabše oblečeni ljudje v Benetkah vedno turisti in še dandanes je tako. Ob koncu 16. stoletja je v mestu živelo 2889 plemkinj, 2508 nun, 1936 meščank in 11.654 kurtizan. Beneška oblast ni bila pretirano kritična do prodajanja ljubezni. Zakon pa je vseeno predpisoval, da morajo imeti gospe, ki so se ukvarjale s to dejavnostjo, na premcu svoje gondole rdečo svetilko. Po svoje je zgovoren tudi najljubši motiv beneških slikarskih mojstrov. To je Kristus, ki brani žensko, zasačeno pri varanju moža.

Domačini o vsem vedo vse, pravi Benečan nikoli ne bo priznal svoje nevednosti. Vedno bo imel odgovor. Izjava meščana je dovolj zgovorna: »Nikoli, res nikoli se ne zlažem, resnice pa ne povem vsakomur.« Ne smemo pozabiti, da je bila Serenissima nekoč kraljica evropske politike. To pove vse. Benečani nikoli niso izbirali sredstev, da bi ohranili vodilno vlogo. Pihalci stekla z otoka Murano so bili tako pomembni za državo, da so dobili plemiški položaj, in če se je kateri izselil, so za njim nemudoma poslali morilce, da ga umorijo. Tako zagrizeno so Benečani varovali svoje skrivnosti. Benečani varujejo tudi svojo zasebnost, po drugi strani pa jih zelo zanimajo tuje zadeve. Še danes je po mestu videti kamnite škatle – levje gobce, v katere so metali negativne pripombe o someščanih.

Mesto

Veliko filmskih zgodb se dogaja v Benetkah. V njih so glavni junaki pogosto mostovi. Med drugim ima mesto Most slame, Most poštene ženske, Most ponižnosti, Most vzdihljajev ... Morda najslavnejši Benečan Giacomo Casanova bi lahko veliko povedal o svojih srečanjih z najlepšimi ženskami Benetk prav na mostovih. Morda zato za fanta in dekle, ki se ob sončnem zahodu poljubita na beneškem mostu, še dandanašnji velja, da se bosta večno ljubila. Benetke so neskončno romantično mesto. Ljubica Jadrana. Mesto porok. V poletnih večerih v vrtovih sleherno klop ob morju zasedajo zaljubljeni pari. Malo je tako pomirjujočih zatočišč, kot je beneški vrt, v poletnem jutru, ko se vodni odsevi iz kanalov skrivnostno odbijajo na hišne stene.

Zaščitnik mesta je evangelist sv. Marko. Romantična legenda o njegovem brodolomu na beneški obali je izmišljena. Obstajala naj bi angelova prerokba, po kateri bi morali Markovi posmrtni ostanki počivati v Benetkah. Benečani, ki so si želeli pomembnega svetnika, so zato v 9. stoletju Markovo truplo preprosto ukradli iz Aleksandrije in ga pokopali tukaj. Trg sv. Marka je Napoleon imenoval Salon Evrope. Njegov najjužnejši del pa je za domačine predstavljal »mejo civilizacije«. Tu se je mesto dotikalo odprtega morja.

Cela vrsta romantičnih zgodb prihaja iz mesta. V Harryjevem baru so izumili slavni koktajl Bellini. Veliki romantični pesnik lord Byron je nekoč po neki nočni zabavi plaval po Velikem kanalu domov, za njim pa je služabnik v gondoli peljal njegova oblačila. Zadnji dož mesta je svojemu služabniku izročil doževski klobuk z besedami: »Odnesi ga, ne bomo ga več potrebovali.« Na Kampanilu, prosto stoječem cerkvenem zvoniku, je Galileo Galilej prvič pokazal nov izum, teleskop, in nemški pesnik Goethe je s ploščadi pred njim prvikrat zagledal morje.

Favna

Lev je simbol mesta. In ne po naključju. Benetke so bile res lev. Lev, ki hodi sam. Tako močne so bile, da pravzaprav niso potrebovale nikogar. Meščani imajo tudi danes zelo radi svoje živali. Mnoge mačke so samo napol udomačene in živijo v starih odtočnih ceveh, v gondolah ali na zaraščenih vrtovih. Dobro hranjene si lahko privoščijo lenarjenje. Maček Nini je ob koncu 19. stoletja dosegel mednarodno slavo. Živel je v kavarni nasproti glavnega vhoda cerkve Frari in razpasla se je moda, da so ga ljudje hodili gledat. Lastnik kavarne je imel knjigo njegovih obiskovalcev in v njej so se med drugimi videli podpisi številnih kronanih glav Evrope. Skladatelj Verdi mu je napisal v knjigo nekaj not iz svoje Traviate, ki so jo prvič uprizorili v beneški operi Fenice.

Nekoč je bilo v mestu veliko konj, vseeno pa so ljudje sloveli kot obupno slabi jezdeci. Gradnja obokanih mostov je kanale spremenila v prometnice in konji so izginili iz mesta. Vseeno pa je tukaj nekaj prelepih umetnih konj. Konje sv. Marka so zaplenili v Carigradu, nato jim jih je ukradel Napoleon. Prav on je odpravil samostojnost Benetk, tik pred tem pa so Benečani še lahko priznali novorojeno državo onstran Atlantika – ZDA. Po Napoleonovem padcu so se konji vrnili. Pravijo, da so največkrat ukradena umetnina v zgodovini.

Benetke so tudi mesto miši. V dokumentih je zapisano, da je mišje grizljanje več kot enkrat utišalo velike orgle v cerkvi sv. Marka. Na koncu pa so tu najslavnejši – beneški golobi. Po tradiciji so spoštovani in varovani. Pravijo, da je to zato, ker je dož Dandolo novico o osvojitvi Carigrada domov poslal s poštnim golobom. Glavni stan golobov je seveda na Trgu sv. Marka. Kamni cerkve so na debelo prekriti z rodovi njihovih iztrebkov in na severnem koncu trga poleg starinskega vodnjaka se zbirajo v tisočih v boju za koruzo in krušne drobtine, ki jim jih mečejo turisti.

Prave Benetke Benečanov

Stisnjene so v labirintu nepreglednih ulic, uličic in stez, kanalov in zatokov. Zgrajene na arhipelagu sto sedemnajstih peščenih otočkov. Stavbe stojijo na gozdu kolov. Kanali in uličice sledijo obrisom neštetih potočkov, ki so prepletli blatne plitvine med otoki še pred prihodom prvih Benečanov v 5. stoletju. Obstaja več stopenj ulic in trgov, ki imajo svoja posebna imena, kot na primer fondamenta (nabrežje), calle (ozka ulica) ali campo (majhen trg). Nobenega boljšega načina ni, da spoznate mesto, kot da presedite uro v takšnem okolju in opazujete, kako gre mimo vsakodnevni beneški svet.

Vstop v Benetke poteka na kolesih, a ko ste enkrat na železniški postaji, je treba naprej po vodi ali peš. V mestu je menda 177 kanalov. Oglejte si ga enkrat ob oseki. Dno kanalov je ostudno razgaljeno, polno razpadajočih odpadkov in blata. Kanalizacijski sistem je preprost, po navadi sestavljen iz cevi, napeljanih v kanale. Gospodinje zlivajo odpadke v kanale enako vztrajno, kot so to počele v srednjem veku. Turistični vodniki svarijo pred beneškimi ostrigami. Vse se spremeni, ko se iz Jadranskega morja privali plima, sveža, očiščevalna in mlada. Umazani kanali domačinov nikoli niso preveč plašili. Tudi najimenitnejše družine so se v preteklih časih redno kopale v Velikem kanalu in pri mostu Rialto je visel napis: »Prepovedano pljuvati na kopalce.«

Vsa mogoča plovila se prevažajo skozi kanale. Prava podoba mesta pa so gondoljerji. Niso priljubljeni, včasih so prevzetni, pogosto izredno duhoviti. Podobno kot taksisti v drugih mestih so neizčrpen vir informacij. Njihovi sloviti prepiri so bolj ali manj zaigrana zabava za turiste. Včasih še prepevajo stare ljubezenske pesmi. Gondola je turškega izvora in v njeni eleganci je nekaj, kar spominja na sloviti Zlati rog v Istanbulu. V Benetkah sta se vedno stikala vzhod in zahod. Benečani še vedo za damo, katere leopard je običajno zasedal prednji sedež v njeni gondoli. Mestni avtobus – nekakšen vodni tramvaj – pa je glavno prevozno sredstvo v mestu. Na vsaki postaji stoji ljubka merilna palica za merjenje otrok in za izračun polovične voznine. Benečani imajo radi otroke, včasih pri višini v njihovo korist malo goljufajo. In če boste prišli v času karnevala, boste videli, kako pomembni praznovalci pusta so v Benetkah otroci. Harlekini, španske plesalke, ciganke z madeži šminke in pravimi rožami v laseh. Skrbno so jih uredile matere, da bi prenesli strogo ocenjevanje sosedov.

V knjigah

Kadar nič ne vznemirja morja v kanalih, včasih, ko sem v mestu, odveslam s kajakom na otok mrtvih – San Michele. Sem, h grobovom tistih, ki so že pozabljeni, priplujem kot v antičnem mitu. Tukaj pod nagrobniki spita tudi slavni pisatelj Josef Brodski, ki je v Vodnem znamenju veličastno opisal zimo megle in senc v beneških vodah, in Igor Stravinski, ki pozno v noč blaži našo nespečnost. Tako pravi Predrag Matvejević, naslednji veliki pisec o tem mestu, v delu Drugačne Benetke. Tudi on slavi mit voda, ki se razprostira čez laguno in ga spremljajo sence starodavnega kraja.

Nič ne pomaga, treba je veslati v laguno. Ribiči pripovedujejo zgodbe o vetrovih, ki imajo senco, ki vsemu dodajajo svoje barve, ki jih ne moremo videti s prostim očesom. Pripovedujejo o beneških krajih, kjer umirajo galebi. Morda je potem lažje razumeti Skrivnosti Benetk, knjigo našega Marka Pogačnika, napisano o posebnih energijah tega popolnega mesta.

Če bi vprašali Jan Morris, kaj morate storiti, ko boste odhajali, bi vam povedala, da je dovolj ena sama stvar. Odpeljati se morate z gondolo v laguno in si ogledati, kako bo čarobni obris mesta potonil v sončni zahod. Med otočki je zahod najlepši: tih in svečan, kakor S(s)mrt v Benetkah. Verjemite Thomasu Mannu, največjemu med vsemi, ki so pisali o mestu. Benetke so ljubezen.