Tiskane izdaje
Grško-albanska reka Vjosa je še zadnja evropska divja, skoraj nezajezena reka. Slovenski del iniciative Save the Blue Heart of Europe in štirje fantje, ki so ustanovili platformo Leeway Collective, s katero želijo ljudi ponovno navdušiti nad dobrimi rečmi v življenju, aktivnim in do narave prijaznim načinom življenja, so se s pomočjo sponzorjev odpravili v Grčijo, v gorovje Pindos, kjer Vjosa, tam še Aoos, izvira.
Na Vjosi od izvira do izliva v Jonsko morje so s kajaki in fotografsko opremo preživeli osem dni. Nastal je film One for the River – The Vjosa Story.
»Vjosa je dolga 270 kilometrov. Zaradi jezu prav v povirnem delu reke je uničenih prvih deset kilometrov struge, ki je zdaj večino leta suha. Grozno je, da je tam jez, k sreči pa se voda po ceveh kmalu vrne v strugo – glede na dolžino reke to nima velikega vpliva,« začne zgodbo pri izviru reke Rok Rozman, biolog, ribič, ornitolog in izkušen kajakaš. Vjoso je preveslal še s kajakaškim tovarišem Žanom Kunčičem, v kombiju pa sta ju po cestah vzdolž reke, tam, kjer se je to dalo, spremljala fotograf Anže Osterman in videograf Nejc Miljak.
Rezultati so nepozabno doživetje, film, s katerim zadnja divja reka zdaj vstopa v javnost, in raziskan genetski zapis petih ulovljenih domorodnih postrvi. Ker je tako rekoč še zadnja popolnoma živa reka brez ovir, bi jo bilo treba v celoti zavarovati. »Sedanji albanski predsednik vlade Edi Rama je k sreči prvi, ki zna prisluhniti tej ideji. Na Vjosi namreč načrtujejo izgraditev 33 hidroelektrarn,« pravi Rok Rozman. Na Balkanu, med Slovenijo in Albanijo, je načrtovanih več kot 1600 novih velikih hidroelektrarn.
Odprava v neznano
Kajakaša sta izpustila le kakšnih 40 kilometrov reke, sta pa preveslala nekatere njene pritoke. Spremljevalca na kopnem sta ju morala zapustiti v grškem delu struge, saj tam teče skozi dva tridesetkilometrska kanjona. »Tam sva imela hrano in spalne vreče s seboj. V kanjonu sva bila dva dni, onadva pa sta se peljala z avtom naokoli. Srečali smo se spet na koncu kanjona. Po albanski strani cesta skoraj ves čas teče vzporedno z reko. Grški del reke je tudi s kajakaškega vidika zelo zanimiv, uživala sva v težkih brzicah, težavnosti do IV+. Ker si daleč od civilizacije, ga tam res ne smeš biksat,« je povedal Rok.
»Fantje so se odpravili precej v neznano, niso čisto dobro vedeli, kaj jih čaka. Nekoliko so pogledali le satelitske posnetke,« doda Neža Posnjak iz iniciative Save the Blue Heart of Europe. »Ja, in če je na posnetku premalo beline (brzic), tja niti ne gremo,« v smehu pristavi Rok. »Mene je presenetilo. Nisem pričakoval, da bo pol tako divje, kot je bilo. Brzice so bile kar težavne, veliko je bilo sifonov. Nevarno, a z Žanom sva uigran tandem. Pozimi sva dva meseca v Čilu veslala na res težkih rekah, tako da je bilo to lepo nadaljevanje,« razlaga Rok.
Najbolj dih jemajoče posnetke so fantje prinesli iz kanjona pritoka Langarica. »Gladke stene, visoke do 50 metrov, spodaj pa dva metra reke. Tri kilometre soških korit. Tema je tam notri. A ta korita hočejo zdaj uničiti, zato da bodo pridelali nekaj megavatov elektrike. Ko bo jez končan, vode v koritih ne bo več, ker jo bodo po ceveh speljali na turbine. Pravijo, da je treba še več in še več elektrike. A poznate koga, ki še nima elektrike? Jaz ne,« pravi Rok.
Gen za soško postrv v Grčiji
V kanjonih Aoosa je ribič Rok na muho ujel pet domorodnih postrvi, odvzel jim je vzorce tkiv plavuti in te shranil v škatlo s priborom, s katero je ekspedicijo opremila skupina raziskovalcev Balkan Trout restoration group, ki deluje v okviru ljubljanske biotehniške fakultete. »A veste, kaj so ti strokovnjaki za vso Evropo, ki jih vodi Slovenec dr. Aleš Snoj, odkrili z DNA-analizo? Da smo samo z vzorci petih osebkov prinesli dokaze o treh različnih genetskih linijah postrvi: sredozemski, jadranski in marmorati (soška postrv). Gen za soško postrv v Grčiji! To so bili prvi vzorci iz tega kanjona, v katerega je razen s kajaki nemogoče zaiti. Prvič so se združili kajakaši, ribiči in raziskovalci.
Pet vzorcev seveda ni dovolj za velike sklepe, a dovolj za dokaz o biotski pestrosti reke. Kdo ve, kaj vse še lahko skrivajo te balkanske reke, pa tega nihče ne ve. Naslednjič bi v rep kajaka lahko dali tudi palico z elektrodo (elektroagregatni odlov), ki nam jo je že ponudil opremljevalec. Našli smo tudi endemično rosiko, ki je kvalifikacijska vrsta za Naturo 2000. Za zdaj smo jo le fotografirali.«
Na poti za kanjoni, ko se reka razširi, so fantje strmeli nad lani opuščenim ogromnim gradbiščem nesojene hidroelektrarne, zaradi katere bi zajezili tri kilometre široko in devet kilometrov dolgo, največje prodišče v Evropi. Ob sovlaganju Deutsche Bank je hidroelektrarno nameraval zgraditi italijanski kapitalist, zgraditev pa je preprečilo nemško javno mnenje oziroma bojazen nemškega podjetja, da bo ob dobro ime. K sreči so se v Albaniji zgodile še volitve, novi premier pa je naklonjen zamisli o nacionalnem parku, ki bi zavaroval del Vjose.
Fantje so ob strugi že bolj uravnane Vjose, ki oblikuje številna prodišča, ves čas srečevali domačine s čredami ovac, natovorjenimi osli. »Povabili so nas domov ter nam brenkali in peli pesem o Vjosi. Tam so tako navezani na reko, da je bilo to za nas prav neverjetno. Ničesar nimajo, a nihče ni tarnal. Bili so veseli, da so tujci obiskali njihovo reko. Niso vedeli, da imajo samo oni tako reko. Povedali smo jim, da je njihova reka nekaj posebnega, in zdelo se jim je super.«
Sodelavka Besjana Guri iz društva EcoAlbania, ki se v Albaniji bori za nezajezeno Vjoso, nam je povedala, da so na začetku delovanja ugotovili, da ljudje, ki živijo ob reki, sploh niso vedeli, da se pripravlja graditev jezu, zajezitev. »Ne poplavljajo vasi za jezovi samo v Peruju, ampak tudi v Evropi,« doda Rok, ki misli, da bi ljudje ob Vjosi lahko živeli od do reke prijaznega turizma.
Reka ali morje?
Posebno doživetje je bila plovba po Vjosinem izlivu v morje. »Bilo je že ob pol polnoči. To ni bila delta, to je bil estuarij, ustje. Nosil naju je zelo močan tok. Z Žanom pravzaprav nisva vedela, kaj se dogaja, drevesa so vse hitreje bežala mimo. Nisva več vedela, ali sva v reki ali v morju. Bila sva precej zbegana. Preveslal sem že veliko rek po svetu, a česa takega še nisem doživel. Šla sva proti luči v daljavi, mislila sva, da naju morda tam čakata sopotnika na kopnem. Voki-toki ni lovil, k sreči je še delal Žanov mobilnik, dobila sva Anžeta in Nejca, ki sta rekla, da je tista luč 15 kilometrov oddaljen svetilnik na otoku na odprtem, ne pa kopno. Neverjetno. Začneš med tistimi dvatisočaki, se prebijaš skozi kanjone, čez brzice do velike reke, in nazadnje končaš tako, v masi vode,« se še danes čudi Rok.
A je reka na koncu umazana? »Polna je plastike, smeti, vrečk, vse gre v to reko, a ker je ves čas tekoča in živa, ima veliko samočistilno sposobnost. Vjosa ima še žive pritoke in zato je tudi sama živa. Reka je kot drevo. Če posekaš vse veje, drevo usahne. Če uničiš pritoke, usahne reka. Zmanjša se nanašanje proda, reka začne material iskati drugje, erodira bregove in poglablja strugo. Če pa je živa, s seboj nosi prod, voda se na brzicah prezrači, prenaša hranila ... Vjosa je v zadnjem delu zelo bogata, tam je ogromno sedimentov, rastlinja, živali. Kolega, ki sta naju čakala na koncu, sta se čudila šakalom, misleč, da gre za tuleče volkove. Videli smo laguno s plamenci, fanta sta v hribih srečala risa, želve, videli smo egiptovskega jastreba, zlatovranke, prlivke, ogromno čebelarjev. Več sem gledal v nebo kot v vodo. Noro, je rekel celo Žan, ki ni biolog. Jaz pa pravim, če bi komu zavezali oči in ga peljali na kakšno prodišče, bi mislil, da smo ga spustili v Indijo. Ne moreš verjeti, da je to Evropa!« še danes očaran pojasnjuje Rok Rozman.
