Buenos Aires, razpet med prvim in tretjim svetom

Leta 1925 je bila Argentina ena najbogatejših držav sveta in vse je kazalo, da se bo po gospodarski moči kmalu kosala z ZDA. Dve, tri desetletja kasneje je padla v kategorijo držav tretjega sveta.

V Buenos Airesu, osmi največji metropoli obeh Amerik – na širšem mestnem območju biva kar štirinajst milijonov ljudi – v eni ulici občudujemo modernost prvega sveta, v drugi pa v oči bije kruta resničnost tretjega sveta. San Telmo, denimo, s svojim razpadajočim razkošjem spominja na že zdavnaj razpadlo Havano. Potem ko so ga po epidemiji rumene mrzlice leta 1871 bogataši zapustili, so velike meščanske hiše postopoma razkosali v majhna najemniška stanovanja, ki so jih lastniki oddajali novim priseljencem. Od tod podobnost s Kubo, kjer je nekdanja velikanska stanovanja bogatašev prav tako zasedel delavski razred: tako prebivalci Havane kot San Telma so zdaj obsojeni na bivanje v majhnih sobah brez oken, a z visokimi stropi, ki vse gledajo na odprti skupni hodnik brez strehe, in na tesno sobivanje z drugimi družinami v isti hiši, z njihovimi kuhinjskimi vonjavami, nočnimi veseljačenji in družinskimi prepiri.

Prestolnica grafitov

Resda ima Buenos Aires, kar zadeva urbanistično načrtovanje, pobiranje smeti, luknjičave pločnike in zapuščene stare avtomobile, povsem neevropske standarde, toda porteños, kakor si pravijo tamkajšnji prebivalci, imajo tudi občutek za estetiko. To se vidi v umetelno izdelanih izveskih pred lokali, v imenih ulic, zapisanih na marmornih ploščicah, in še zlasti v grafitarskih slikarijah. In v kavarnah, ki oguljenih lesenih miz in stolov, kakršne pri nas za velik denar kupiš v starinarnici, nimajo zaradi mode, ampak zato, ker si lastniki v gospodarskih razmerah, ki so le izjemoma ugodne, ne morejo privoščiti nove, zahodnjaške različice opreme.

San Telmo je z obledelo meščansko nobleso in z granitnimi kockami tlakovanimi cestami, razvito kavarniško kulturo, imenitno tržnico, dobrimi restavracijami in starinarnicami pravi magnet za turiste. V to ligo spada še La Boca s pročelji pisanih barv pa še znamenitostjo za vse ljubitelje nogometa, La Bomboniero, rumeno-modrim stadionom nogometnega kluba Boca Junior, ki ga je leta 1940 zgradil arhitekt slovenskega rodu Viktor Sulčič. Slovi pa Boca tudi po tem, da je obkrožena z nevarnimi ulicami, na katerih turiste pogosto olajšajo za denarnico – sicer pa so jo pred leti v San Telmu ukradli tudi hčeri predsednika Georgea Busha, in to v navzočnosti njenih šest telesnih stražarjev.

La Recoleta, zaradi pokopališča in grobnice Evite Peron še ena obvezna turistična postaja, pa je, ravno obratno, obkrožena z imenitnimi hišami z marmornatimi vhodi, po ulicah je videti profesionalne sprehajalce psov. Da ne govorimo o El Ateneu, eni najimenitnejših knjigarn na svetu, ki ima prodajne police vdelane v lože nekdanjega teatra. Tik ob reki, v Puertu Maderu, kot iz nekega drugega, močno amerikaniziranega sveta, pa raste pravi grozd stolpnic. Alvear Towers bo visok 235 metrov in bo najvišji v Argentini. Trenutno gradijo 49. nadstropje.

Grandiozno, eklektično

Ko si obiskovalec brusi pete na neskončnih pločnikih velemesta, na vsakem koraku odkriva, kaj vse so si porteños v času mastnih dobičkov od izvoza volne in pšenice dali zgraditi po zgledu Pariza in Madrida. S pretencioznimi buržoaznimi hišami na Avenii de Mayo, ki povezuje predsedniško palačo s kongresom, je Buenos Aires imitacija Hausmannovega Pariza s konca osemdesetih let 19. stoletja, ko si je mesto še posebej prizadevalo, da bi se otreslo »barbarizma« in se čim prej »evropeiziralo«. Teatro Colon, zgrajen v slogu francoske renesanse, je (bil) ena najslovitejših opernih hiš na svetu; v njem so nastopili vsi najboljši svojega časa, od Carusa do Nurejeva. Glavna cona za pešce in nakupovalna ulica Florida je po dolžini desetkratna Čopova. Ima celo podružnico Harrodsa, kjer so se v šestdesetih letih premožnejši obvezno ustavili za čaj ob petih, manj premožni pa pasli zijala pred pravim, londonskim doubledeckerjem in živim indijskim slonom, ki je zdaj že dolga leta zaprt in zapuščen.

Evita s stolpnice

Ne glede na realne finančne zmožnosti je oblast očitno vsake toliko časa dobila napade grandioznosti in se lotila gradnje vedno novih impozantnih zgradb za svojo eklektično zbirko arhitekturnih slogov. Stavba, ki bi bila po zunanjosti lahko centralna banka, je v resnici inženirska fakulteta. Dvorec, ki tiči med dvema prometnima avenijama, je »samo« nekdanja glavna pošta, od leta 2015 pa največji kulturni center vse Latinske Amerike, kulturni center Nestorja Kirchnerja – glede na trenutno nepriljubljenost njegove soproge Cristine, nekdanje predsednice, se zdi negotovo, da bo obdržal to ime. Poleg številnih kipov generalov na konjih je mesto, kot se zdi, razvilo posebno navdušenje nad dorskimi stebri, in to na najbolj nepričakovanih mestih, denimo na sedežu pravne fakultete, kar je morda vseeno očem bolj prikupno kot grozljiva betonska modernistična gmota narodne univerzitetne knjižnice.

Buenos Aires malce celo spominja na Sovjetsko zvezo. Morda zaradi nadnaravno velikega portreta Evite Peron, ki z ene od stolpnic na Aveniji 9. julija ostro gleda na levo, proti Casi Rosadi, rožnati predsedniški palači, od koder je z balkona tako rada nagovarjala svoje ljudstvo, in milo proti desni, kjer še danes živijo descamisados, ljudje brez srajc, torej reveži, steber peronizma. Villas miseria, barakarska naselja, so začela rasti okoli industrijskih območij okoli leta 1930 in se po tistem samo še večala.

Aveniji 9. julija pa menda ni para na svetu: glavna prometna žila v velemestu ima vsaj dvanajst voznih pasov, po šest v vsako smer, po sredini pa še nekaj pasov, namenjenih samo avtobusom. Skratka, tako široka, da je pešec, razen v diru, ne more prečkati pri eni zeleni luči.

Papež pri žaru

Tango, nogomet in argentinski papež so tri reči, po katerih Buenos Aires najbolj slovi. S svojim papežem Frančiškom se seveda mesto, pa tudi državna politika, rado hvali, a v resnici Buenos Aires z njim ni imel veliko opraviti. Skrajno skromen in popolnoma posvečen veri in vernikom se je druženja z mestno elito na daleč izogibal, kajti ljubil je pueblo fidel, verno ljudstvo, svoj delovni pa tudi prosti čas je preživljal v revnih četrtih. Namesto uradne avtobusne ture, na kateri je mogoče obiskati vse glavne točke, kjer je Jorge Bergoglio živel in delal kot otrok, duhovnik, škof in kardinal, je bolj zanimivo opazovati odnos navadnih ljudi do svojega zdaj slavnega meščana. Tisti lastnik restavracije, ki je njegov kip v naravni velikosti postavil v izložbo tik zraven žara, je gotovo njegov veliki oboževalec. In možakar, ki tudi v Vatikanu skuša ohraniti svoj argentinski skromni življenjski slog in ki še vedno pije čaj mate ter navija za svoj nogometni klub San Lorenzo, v tem gotovo ne vidi nič napačnega.

Tangu se, tako kot navijaški evforiji ob vsakršni nogometni tekmi v Buenos Airesu, skoraj ni mogoče izogniti. Na nedeljski večer, ko cele družine, od dojenčkov v naročju do starih mam, na berglah pridejo pohajkovat po pločnikih in posedat po kavarnah, se na Plazi Dorrego razvije nekakšna neformalna milonga. Brez posebnih ceremonij so se plesalci poparčkali in se, eni bolj, drugi manj spretno, prepustili ritmu tanga. Starejši par, verjetno dolgoletna zakonca, pa dekle v kavbojkah z gospodom zrelih let, ki si je za to priložnost oblekel mašno obleko ...

Da imajo Argentinci ritem v krvi, očitno ni fraza. Vsakršna glasba takoj spodbudi ploskanje v ritmu in zbliža pare, ki se sicer še poznajo ne, dokazuje nedeljski sejem Feria de Mataderos, v četrti na robu mesta, kjer so bile nekoč klavnice. Sem pridejo kmetje v mesto. Na stojnicah so poleg klobas, sira, medu, čaja mate in skodelic zanj na prodaj noži, boleados, biči, podkve, odeje, ponči, klobuki in vse drugo, kar rabijo pravi gavči. In čeprav je teh v Argentini vse manj, vsaj takšnih v tipičnih hlačah hlamudračah, s čepico na glavi in opasanih z bodali, še vedno pridejo tudi v Mataderos. Končno mi postane jasno: Buenos Aires je ogledalo Argentine.