Kam za en dan, kam za en teden?

Boris Bogataj, urednik priročniškega programa Mladinske knjige in pred tem 15 let odgovorni urednik revije Gea, pomladne dneve preživlja na domačem vrtu, še posebno v zadnjem času, ko se vse več ljudi odloča za (vsaj) delno samopreskrbo s sezonsko zelenjavo.

Rad pa si vzame čas tudi za kakšen planinski izlet. Vedno znova ga vleče na pot po grebenu Spodnjih Bohinjskih gora. Od konca junija do septembra je pot z Orlove glave do Rodice in naprej do Črne prsti nekaj najbolj čudovitega, kar se lahko zgodi človeku v enem dnevu. »Od pet do šest ur v eno smer je kar spodobna tura za srednja leta, na koncu poplačana s čudovitimi razgledi tako na Triglav in Julijce kot na primorsko stran, vse do Jadranskega morja in Učke; za povrhu pa se alpskega cvetja na poti nikoli ne naužiješ dovolj, sploh v prvi polovici julija.«

V Bohinju je za Borisa in za njegovo družino Vikend z veliko začetnico. To je čas resnične sprostitve in uživanja. Že več kot 30 let, če le utegnejo, konce tedna preživljajo ob Bohinjskem jezeru, in to skozi vse leto. Milejše zime so jih v zadnjih letih prikrajšale za led na jezeru, ki je bil še v osemdesetih letih prehoden po vsej dolžini, od Ukanca do Sv. Janeza. Pomlad in jesen s svojo barvitostjo očarata celo tiste, ki jim prepoznavanje barv sicer povzroča težave. Tudi kolo je v Bohinju zakon, zlasti poleti, ko za kakšen mesec in pol Bohinj popolnoma spremeni podobo, ko so obale jezera oblegane kot na Copacabani in ko bohinjske redarje zaradi preobilice »pleha« vsak dan, najbolj pa ob koncu tedna nemalokrat boli glava.

Teden je običajno vsako leto povezan z Jadranskim morjem. Destinacija otok Vis, Komiža. Vrsto let sta z ženo poleti križarila po jadranskih otokih in Vis jima je vsako leto ponudil toliko dobrega počutja, da zdaj že več let ne križarita več, ampak se najmanj za teden dni (raje deset ali še kakšen dan več) naselita v Komiži. »Tam čas teče nekako počasneje, pa ne znam prav razložiti, zakaj.« Vse skupaj vedno mine prehitro: ob izletniškem raziskovanju otoka in sosednjih otokov Biševa ali nekoliko bolj oddaljenega Svetca, kopanju v kristalno čistem morju, ob branju dobre knjige, potapljanju, ob različnih kulinaričnih užitkih, na ponavljajoči se, a vselej zanimivi večerni promenadi po rivi, ob koncertih in gledaliških predstavah na prostem, med molčečimi zidovi preteklega časa ... »Ja, tudi letos greva v Komižo.«