David v Firencah ni le eden, kar štirje so

Firence veljajo za biser renesanse in eno najbolj obiskanih italijanskih mest. Za njihov razvoj in svetovno slavo je zaslužna zlasti rodbina Medičejcev z Lorenzem Veličastnim na čelu, ki si je to ime pridobil z dogovorom o miru med italijanskimi mesti.

Mir je omogočil blaginjo in gradnjo renesančnih palač, ki so zamenjale neudobne srednjeveške stolpe. Gradili so jih bogati Firenčani, bankirji in trgovci, ki so služili zlasti s cvetočo firenško trgovino s tekstilom, iz katere se je stoletja kasneje rodila italijanska moda. Medičejci so bili znani pokrovitelji umetnosti, naročali so največja renesančna dela, ta pa danes skrbno in vztrajno po mestu zasledujejo turisti.

Največji hram umetnosti, ki izhaja iz kopičenja umetnin Medičejcev, je znamenita galerija Uffizi, ki je po prenovi spet odprta, čeprav dela na fasadi še niso končana. Prenova ni arhitekturno spektakularna, kot smo vajeni iz muzejev severnih evropskih prestolnic, dozidali so le stopnišče, ki omogoča prehod iz nadstropja v pritličje. Uffizi so najstarejša galerija na svetu, turisti pa se gnetejo zlasti pred dvema deloma, to sta Pomlad in Rojstvo Venere, avtor obeh je renesančni mojster Botticelli. Njun čar je v posvetni, tako rekoč poganski tematiki, saj Botticelli Devico zamenja z rimsko boginjo ljubezni Venero, medtem ko ima večina preostalih slik v galeriji, z izjemo nekaj plemiških portretov, nabožno tematiko. Ogled Uffizijev pa utegne biti prava muka, če vstopnic ne kupiš vnaprej po spletu.

Katera je največja

Firence sicer niso velike, in če nimamo ambicioznih ciljev in smo pri ogledih majčkeno površni, kar je pri tolikšnem obsegu umetnin, kot jih to mesto ponuja, skoraj nujno, si jih lahko razmeroma hitro ogledamo. Med spomeniki, za katerih ogled je potrebnih malo časa in denarja, je gotovo najzanimivejša hiša, znana kot Palazzo Davanzati ali tudi Museo dell'Antica Casa Fiorentina. To je obnovljena značilna hiša (palazzo) bogatih Firenčanov iz 14. stoletja. Najdemo jo na ulici Via Porta Rossa v bližini elitne nakupovalne ulice Via de' Tornabuoni. Notranje dvorišče povezuje vsa nadstropja – za oglede sta odprti dve. Med prednostmi te hiše, ki je imela celo stranišča in kopalno kad za otroke, je vodnjak na notranjem dvorišču (in škripec, da vode ni bilo treba prenašati po stopnicah), v večini gospodinjstev so namreč zajemali vodo iz javnega vodnjaka. Hiša je lepo restavrirana, njena posebnost so tudi čudovite freske.

V zgodovini firenških palač, ki so v resnici precej pusta in enovita renesančna poslopja z obokanimi okni s kamnito fasado v peščeni barvi, je največja palača družine Strozzi na Piazzi degli Strozzi. Veličastna je predvsem zaradi svoje velikosti. Palača, ki je bila dokončana leta 1536, danes ni na ogled, na njenem notranjem dvorišču pa so občasne razstave. Je spomenik rivalstvu med družino Strozzi in Medičejci, ti so tekmece izgnali iz mesta leta 1434. Filippo Strozzi je potem obogatel v Neaplju, vendar se je leta 1466 vrnil v Firence, da bi Medičejcem pokazal, kdo je medtem postal. Obsedeno je začel graditi največjo palačo v Firencah, vendar je dve leti po položitvi temeljnega kamna umrl. Njegovi dediči so gradili naprej in nazadnje bankrotirali.

Vendar tudi Medičejcem pri njihovih gradbenih podvigih ni šlo vedno vse kot po maslu. Takšen primer je njihova župnijska cerkev San Lorenzo. Pri njeni gradnji in opremljanju sta sodelovala dva izjemna mojstra, arhitekt Filippo Brunelleschi in kipar Michelangelo, zapletlo pa se je pri okrasitvi pročelja. Michelangelo je predložil več načrtov zanj, vendar se za nobenega niso mogli odločiti in pri tem je ostalo. Pročelje je ostalo surovo, tako da je domača cerkev najbogatejše družine v Firencah na zunaj videti precej revno.

Največja palača v Firencah je sicer na drugi strani reke Arno, to je Palazzo Pitti, ki s svojo velikostjo in razporeditvijo prostorov spominja na evropske kraljeve dvorce. Leta 1457 jo je začel graditi bankir Luci Pitti, vendar so Pittijevi podobno kot Strozzijevi zaradi stroškov gradnje bankrotirali in tako so od leta 1550 v palači živeli Medičejci. Danes je v njej več muzejev, za palačo pa se razprostirajo razsežni vrtovi Boboli, ki so jih uredili na območju kamnoloma, kjer so prej lomili kamen za palačo. Ker so Firence mesto brez dreves, je bil ta park za vladarje, ki so tu bivali, še toliko bolj dragocen.

Pročelja v pisanem marmorju

Najlepša v Firencah so čudovita pročelja renesančnih cerkva v pisanem marmorju, kakršnih ni mogoče videti nikjer drugje na svetu. Poleg osrednje mestne katedrale Santa Maria del Fiore oziroma Duomo sta tu še manj imenitni cerkvi Santa Croce in Santa Maria Novella, ki imata to prednost, da je pogled na njuni nenavadni pročelji odprt, medtem ko Duomo deloma zakriva sicer sijajna krstilnica, trenutno zaradi obnove obdana z gradbenim plaščem.

Katedrala izstopa predvsem zaradi svoje velikosti in kupole, ki jo je načrtoval Brunelleschi in je veljala za največjo kupolo v 14. stoletju. Visoka je skoraj sto metrov, s premerom okoli 42 metrov. Njena gradnja je veljala za tehnični presežek tistega časa. Zunanjost je v celoti okrašena z marmorjem, kar za druge cerkve v Firencah ne velja. Tudi katedralo trenutno »krasijo« gradbeni odri.

Via de'Tornabuoni je najbolj elitna nakupovalna ulica v Firencah. Namenjena je tistim, ki imajo veliko pod palcem, vsi drugi pa si pred izložbami trgovin blagovnih znamk, kot so Gucci, Prada, Armani, Bulgari, Dior, Chanel, Roberto Cavalli in druge, lahko zgolj pošteno napasemo oči. V mestu je vseeno dovolj trgovin tudi za običajne, plitvejše žepe. Izstopajo tiste z usnjenimi izdelki. Ponudba ni najmodernejša, cene so precej različne in jih ponavadi lahko znižate.

Firence se lahko pohvalijo z lepimi mostovi čez reko Arno, med katerimi je edinstven pozidani Ponte Vecchio. Najstarejši most v Firencah je bil zgrajen leta 1345 in je edini most v mestu, ki med drugo svetovno vojno ni bil uničen. V srednjem veku so bili mostovi, na katerih so bila zidana poslopja z delavnicami in trgovinami, običajni. Na njem so zdaj trgovine s srebrom in zlatom, nekoč pa so most naseljevali tudi mesarji, strojarji in kovači, ki so reko uporabljali za smetišče. Zaradi hrupa in smradu so jih leta 1593 izselili, zlatarji pa so ostali. Danes mesarje najdete na glavni tržnici Mercato Centrale iz leta 1874 (za cerkvijo San Lorenzo), kjer lahko kupite odlično florentinsko suho salamo, v prenovljenem in zelo živahnem zgornjem nadstropju tržnice pa naročite ne ravno poceni kosilo.

Firenc seveda ne morete zapustiti, ne da bi videli Davida. Replika znamenitega Michelangelovega kipa stoji na osrednjem trgu Piazza della Signoria pred mestno hišo Palazzo Vecchio, original iz leta 1504 pa hranijo na nekdanji akademiji lepih umetnosti Galleria dell' Accademia. Firenška likovna akademija je bila ustanovljena leta 1563 in je prva šola v Evropi, kjer so poučevali tehnike risanja, slikarstva in kiparstva. V ta namen so v njenih prostorih hranili umetnostne zbirke, da bi imeli študentje dovolj gradiva za učenje. Če vas od obiska odvrne dolga vrsta pred vhodom, vstopnic pa niste kupili po spletu že vnaprej, se lahko mirne duše zadovoljite tudi s kopijo na Piazzi della Signoria. Med manj obleganimi muzeji, kjer boste zlahka prišli na vrsto, če vas seveda zanima kiparstvo, je Bargello, nekdanja mestna hiša in zapor, kjer so danes na ogled firenški renesančni kipi. Med njimi sta tudi dva bronasta Davida – Donatellov in Verrocchiev. Donatellov iz leta 1450 velja za prvi goli kip, ki je nastal v zahodni umetnosti po antiki.