Delavci niso vedeli, da gradijo bunker za Tita

Planina Zlatar, v neposredni bližini Konjica v BiH, je desetletja skrivala vojaško skrivnost nekdanje SFRJ, v kateri so delavci v največji tajnosti skoraj tri desetletja rili zemljo in gradili objekt, v katerem bi v primeru jedrske vojne 360 ljudi lahko brezskrbno živelo najmanj pol leta.

Objekt, ki spominja na labirint, v katerem je več kot sto različnih prostorov, opremljenih s takrat najsodobnejšo tehniko, so gradili delavci iz vseh koncev in krajev takratne skupne države od leta 1953 do 1979. Vrata skrivnostnega objekta D-0 so se prvič odprla leta 1992, ko je bunker od JLA prešel v roke bosanske vojske, je povedala vodička Amela Bubalo iz turistične agencije Visit Konjic, ki se ponaša z ekskluzivno pravico, da lahko razkažejo gradbeno čudo, imenovano Titov bunker, ki je takratno državo stalo neverjetnih 4,6 milijarde dolarjev. Po njenem pripovedovanju so se šele takrat celo domačini prvič zavedali, kaj je v popolni tajnosti nastajalo tako rekoč pred njihovimi očmi.

Dokumentacija o gradnji, od načrtov do izvedbe, je menda uničena. Gradnja je potekala tako, da nobeno od podjetij svojega dela ni dokončalo, temveč so gradili le posamezne dele, tako da si delavci niti v sanjah ne bi mogli zamisliti, kaj so v krtovi deželi tam daleč nekje sploh počeli. Izbirali so jih zelo pazljivo, nato pa so morali med drugim podpisati tudi pogodbo o molčečnosti, pravi mlada zgodovinarka Bubalova. Za izvedbo projekta je menda vedelo le 16 najbližjih Titovih generalov. No, tamkajšnji domačini pravijo, da so o tem, kaj se pravzaprav dogaja pod goro Zlatar, po službeni dolžnosti vedele zgolj štiri osebe, a nihče ne ve ali pa noče povedati, kdo so ti skrivnostni možje. Menda so delavce z zavezanimi očmi vozili na gradbišče, pa še to po večurnih tavanjih z avtomobili po kolovozih, da so povsem izgubili orientacijo.

Legenda o skopuhih in revni vdovi

Zakaj so Tito – mestece ob Neretvi je v 60. in 70. letih prejšnjega stoletja obiskal menda kar petnajstkrat, nazadnje leta 1975 – in njegovi sodelavci izbrali ravno Konjic za izvedbo tako megalomanskega projekta, ki bi v primeru atomske vojne prenesel eksplozijo z močjo 25 kiloton, kar je osemkrat več od bombe, ki so jo Američani odvrgli na Hirošimo, sogovornica ne ve. Po njenem mnenju vzrok morda tiči v dejstvu, da Konjic leži relativno blizu sarajevskega in mostarskega letališča, v zavetju gora in na območju, kjer živijo zelo preprosti in skromni ljudje.

O tem, kako je nastalo mesto Konjic, govori tudi legenda. V davnih časih, ko so še svetniki hodili po tem svetu, je bilo prav na mestu današnjega Boračkega jezera malo mesto, v katerem so živeli pravi bogataši brez trohice ljubezni in gostoljubnosti do prišlekov. In prav to jih je pogubilo, pravi legenda, ki nam jo je pripovedoval Mirsad v kavarni, kjer mimo lenobno teče Neretva. Po božji volji je menda nekega dne v ta kraj prispel svetnik, ki je zaprosil za prenočišče. Namesto da bi človeku pomagali, so mu bogataši vsi po vrsti pred nosom zaloputnili vrata pred nosom in ga na koncu celo izgnali. Ves onemogel je nato prispel do kolibe, v kateri je živela revna ženska, ki razen svoje lesenjače, majhnega vrta, krave in konja ter mladega sina edinca ni imela ničesar. Mati in sin sta bila vdana bogu, odprtega in dobrega srca in sta s prišlekom delila še tisto malo hrane, ki sta jo premogla, na koncu pa sta mu dovolila, da je pri njima tudi prespal. Naslednjega dne se je mož odpravil na pot in gostiteljema napovedal, da bo z božjo pomočjo kaznoval malopridne prebivalce. Ukazal jima je, naj nemudoma odpotujeta proti severozahodu, in ko bosta prišla do reke, naj nadaljujeta pot ob njej. Tam, kjer bo konj s prednjim desnim kopitom trikrat udaril po zemlji, pa ju bo vsemogočni blagoslovil, pove naš sogovornik, se pogladi po sivi bradi, srkne požirek turške kave in nadaljuje pripoved.

Komaj sta mati in sin zapustila mesto s skopušnimi prebivalci, sta zaslišala jok in stok in pred njunimi očmi se je kraj pogreznil v zemljo, ki ga je nato zalila voda, in tako je nastalo Boračko jezero. »Ne ne, ni še konec pripovedi,« pravi Mirsad, nekoč delavec v separaciji, kamor so iz Titovega bunkerja odlagali pesek, a nihče ni imel pojma, kaj delajo v neposredni bližini. Mati in sin sta nadaljevala pot ob Neretvi, nadaljuje možakar, kakor jima je naročil njun skrivnostni gost. Po nekaj urah ježe se je konj ustavil in se ni hotel več premakniti. Nenadoma je s prednjim desnim kopitom udaril trikrat po zemlji in to je bilo znamenje, da sta prišla na cilj, kakor jima je napovedal svetnik. Postavila sta si skromno lesenjačo. Iz dneva v dan sta napredovala, saj ju je spremljal božji blagoslov in kmalu zatem je nastalo čudovito mesto Konjic, ki je po zgodovinskem izročilu staro več kot 4000 let.

V družbi Izetbegovića in ameriških generalov

V Konjicu smo naleteli tudi na človeka, ki je kot kvalificirani strojni ključavničar od leta 1979 pa vse do upokojitve leta 2001 delal v Titovem bunkerju. Hodžo Nevalić je danes star 68 let in rad pove zgodbo, kako so ga kot perspektivnega rokometaša dobesedno sneli na pripravah in mu omogočili delo v najbolj skrivnostnem objektu na tleh nekdanje Jugoslavije. »Mene in še 21 mojih kolegov so skoraj mesec dni preverjali, kdo smo, kaj počnemo, kdo so naši starši, ali smo člani zveze komunistov, ali so najožji sorodniki bili partizani ... In ker sem izpolnjeval vse njihove zahteve, so me vzeli v službo. Delal sem 24 ur, nato pa sem bil tri dni prost in tako vse do upokojitve,« pravi Konjičan in doda, da niti njegova žena in otroci, kaj šele njegovi prijatelji niso smeli vedeti, kaj je počel, saj je bila to najbolj varovana skrivnost.

Operativno ime bunkerja je bilo Istanbul, v njem pa so vzdrževali naprave, agregate, enkrat na teden pa so morali zamenjati tudi pitno vodo, za vsak primer, če bi se začela jedrska vojna. Ko se je srbska vojska leta 1992 umikala iz bunkerja, so hoteli vse skupaj spustiti v zrak, saj je bilo pod cisternami s 70 tonami goriva nameščenega kar 25 ton eksploziva, a ker so bili takrat agregati prazni, eksplozije z nepredvidljivimi posledicami vendarle ni bilo. Bunker so potem zavzeli pripadniki vojske Bosne in Hercegovine, ki ga še zdaj vzdržujejo. »Ko sem bil še v službi, sem v bunkerju gostil Alija Izetbegovića in tudi ameriški generali so prihajali. Ko so videli to čudo, so ostali brez besed,« je povedal Nevalić.

Denar zapravljali za nepomembne stvari

Med tistimi, ki so si z družino in s prijatelji ogledali Titov bunker, je bil tudi Milan Krajnc iz Dupleka, ki ga je zelo presenetila arhitektura in predvsem finančna konstrukcija objekta. »Zdaj lahko vidimo, kam je takrat odtekal denar in kaj so počeli z njim in za katere povsem nepotrebne stvari so ga porabili,« je za Delo povedal Krajnc, ki zelo ceni nekdanjega predsednika, saj je veliko dobrega naredil za ljudi. Prepričan je, da je Tito vedel, kaj se gradi, da pa bodo podrobnosti o tem pricurljale v javnost morda čez dvajset, trideset let.

Koliko ljudi obišče bunker vsako leto, nam v turistični agenciji Visit Konjic niso povedali. Rekli so le, da je veliko zanimanja in da je skoraj tri četrt obiskovalcev iz Slovenije. Predsednik Zveze društev Josip Broz Tito iz Zagreba Tomislav Badovinac, ki vsako leto za dan mladosti v Kumrovcu organizira slovesnost v spomin na Titov rojstni dan (letošnja bo potekala v soboto in na njej bo zbrane med drugimi nagovoril tudi nekdanji hrvaški predsednik Stipe Mesić, op. p.), 16 let pa je bil maršalov tesni sodelavec, je povedal, da je zdaj kar naenkrat nastalo veliko Titovih bunkerjev, o katerih pa maršal zagotovo ni videl ničesar.