Tiskane izdaje
Pod večer sredi Val Gardene v St. Cristini kupimo smučarske vozovnice za vse Dolomite. Lastnica apartmaja gospa Margherita nas izpraša, od kod smo, in ko jo spomnimo, da Slovenija vendarle ni v Afriki, malo zniža ceno apartmaja. Naslednje dopoldne se naše dvodnevno dričanje začne. Ob enih smo že pod vrhom Marmolade na Punta Rocci na 3250 metrih nadmorske višine. Maloprej smo v srednji postaji obeh gondol na Punti Serauti, kjer so pred kratkim uredili muzej prve svetovne vojne, naredili premor za ogled in spili ... no, čaj.
Pod ledenikom na severni strani Marmolade je avstro-ogrska vojska med prvo svetovno vojno izdolbla utrdbo, razvejeno mesto pod ledom, od koder so branili položaje pred Italijani. Mraz in plazovi so pomorili na stotine mož, največ v hudi zimi pred 99 leti. Poleti topljenje ledu še danes razkriva njihove ostanke.
Počasni spust z Marmolade
A zdaj smo na Punti Rocci in hočemo smučati. Ne kaže preveč misliti na nesrečnike, ki še vedno počivajo nekje pod ledom, snegom in našimi smučmi. Na Punta Rocci ni nobenega helikopterja, ki tam ponavadi čakajo na klic za reševanje ali dovažajo petičnejše smučarje. Takoj je jasno, zakaj. Rahlo sneži, megla zaradi oblakov, v katere so zaviti vrhovi okoli Marmolade, omejuje vidljivost. Ko odsmučamo nekaj sto metrov niže, je še slabše – kot bi padli v mleko. Privzdignemo smučarska očala in vidimo vsaj dol do svojih pancerjev in smuči. Pomaknemo se ob desni rob proge in smučamo od enega do drugega rdečega kola, ki progo zamejujejo. Včasih se je treba ustaviti, naslednjega kola ni videti. Takrat se eden spusti nekaj metrov naprej, da ga opazi, pokliče in počaka preostale ...
Ko tisoč metrov niže pridemo izpod oblakov, se vidljivost izboljša. V snegu sedi smučarka in joče. Se je poškodovala? Ne, razberemo med solzami. Sama se je odpravila na vrh in je srečna, pove, da ni zašla s proge in končala kakor nekdaj nesrečna vojska.
Počasni spust z Marmolade nam je vzel preveč časa in treba se je podvizati, da se pred zaustavitvijo žičnic vrnemo v Val Gardeno. Poženemo do žičnic, ki nas dvignejo na prelaz Padon, in potem pospešimo do Arrabe, od koder smo krenili proti Marmoladi. A ne obrnemo okoli skupine Sella proti prelazu Sella, od koder smo dopoldne prišli, temveč gremo okoli pogorja na drugo stran mimo Corvare. Do zadnje sedežnice pod prelazom Gardena prispemo deset minut pred peto, ko po Dolomitih ustavijo še zadnje žičnice. S prelaza se odpeljemo navzdol po najtežji in najhitrejši progi, saj se bo vsak čas začelo mračiti.
V središče Selve, najvišjo izmed treh vasi Val Gardene, prismučamo po progi med hišami, ki se konča ob glavni ulici. Da ne bi kdo zapeljal pred avtomobil, so postavili zapornice, podobne startnim boksom na konjskih dirkah. Ko semafor zaustavi promet, se zapornice odpro in spustijo smučarje čez cesto.
Na drugi strani ceste so vrata do kabinske žičnice na Ciampinoi že zaprta, v kočo na vrhu vozijo le pijačo in hrano za jutri in navzdol smeti. Stopimo na smučarski avtobus in kontrolorki pokažemo brezplačne vozovnice, ki jih dobi vsak, ki se nastani v Val Gardeni. Čez petnajst minut nas avtobus odloži v St. Cristini.
Seceda
Drugega dne se navsezgodaj z žičnicami dvignemo do Ciampinoia, kjer je vsako leto decembra start valgardenskega smuka za svetovni pokal. Po ponoči s teptalniki deviško narebrani progi Saslong smo že ob pol desetih v cilju smuka. S podzemno železnico se odpeljemo do kabinske žičnice pod Col Raiserjem in od tam s sedežnicami na vrh Secede.
S Secede bodo 2. aprila izpeljali že 20. Gardenissimo, najdaljši veleslalom na svetu, ki se ga z zdravniškim potrdilom in člansko kartico kakšne smučarske zveze lahko udeleži vsak. Za letos so prijave že nehali zbirati, vsako leto jih sprejmejo le 650.
Veleslalom s 115 vratci in startom na 2518 metrih ima več kot tisoč metrov višinske razlike in je dolg okoli šest kilometrov. Njegov čar je, da se lahko rekreativci pomerijo z vrhunskimi smučarji, ki progo prevozijo v približno štirih minutah. Med mnogimi iz svetovnega pokala znanimi imeni je tudi Ilka Štuhec. Med ženskami je zmagovala od leta 2011 do 2014 in predlani za moškim zmagovalcem Petrom Fillom zaostala samo sedem sekund ...
Ampak do Gardenissime, ki bo imela 3. aprila še izvedbo za otroke, je daleč in proga je zdaj polna smučarjev, zato se obrnemo na drugo stran.
S Secede vodi v Ortisei, najniže ležeči kraj v dolini Val Gardene, 10,5 kilometra dolga proga La Longia. To je najdaljša smučarska proga v Dolomitih. V spodnjem delu vodi mimo zamrznjenih slapov gorskih potočkov, konča pa se v središču Ortiseia. Od tam se je mogoče z dvema gondolskima žičnicama vrniti na Secedo, s te pa odsmučati v St. Cristino tako rekoč do praga svojega hotela.
A ker je Ortisei dobro založen s smučarsko opremo, italijansko modo, spominki in umetelnimi rezbarijami iz številnih po dolini razmetanih delavnic valgardenskih Ladincev, se kaže malo sprehoditi in potem spet sesti na smučarski avtobus ter se odpeljati do nastanitve.
