Tiskane izdaje
»Pohitite, če želite vhodni del jame še letos obiskati,« se je glasilo vabilo Daniela Rojška, ki ledeniško globel v osrčju Trnovskega gozda, nekje na sredini med Lokvami in Predmejo, preučuje že desetletja. Zima je namreč za obisk najpomembnejšega dela jamskega spleta v naravnem rezervatu Paradana sila neprimerna, tudi zaradi nevarnosti sprožanja plazov.
In smo šli: bil je eden tistih novembrskih dni, ko je sonce še veselo sijalo tako na najvišje vrhove Trnovskega gozda kot v skrite kotičke botaničnega in gozdnega rezervata v Paradani, kjer se megla sicer rada zadržuje. Ledeniškokraške globeli, ki v globino šteje 858, v dolžino pa kar 6908 metrov, pod vodstvom izkušenega poznavalca ni bilo težko odkriti. Prav tako kot ne ugotoviti, zakaj je Velika ledena jama, katere vhodni del velja za prvi opisani primer toplotnega in rastlinskega obrata na Zemlji – za to je poskrbel Günther Beck že davnega leta 1906 –, takšna posebnost svetovnega formata.
Ko se namreč približuješ vstopni točki v podzemni svet celih njiv brezen, ki ležijo najmanj 1600 metrov pod snežno mejo v Julijskih Alpah, se na pičlih stotih metrih višinske razlike od zgoraj navzdol zvrstijo bukovo-jelov gozd, smreka, vrba, rušje in druge pritlikave grmovnice, planinske trate in zatem še sneg in led na začetku jamskega spleta. Hecno, ampak skoraj z vsakim korakom, s katerim se Veliki ledeni jami približuješ (in pozneje od nje oddaljuješ), lahko v pasovih dobesedno vdihuješ toplotne obrate ... Vse do vhoda vanjo, kjer po navadi namerijo le dve stopinji. Tudi poleti.
Večina ledu nastane spomladi
Zanimivo, a globlje v notranjosti ledu ni več, saj je za kraško podzemlje značilno, da se približno vsakih sto globinskih metrov ogreje za eno stopinjo. V hudem mrazu tako kapljajoča voda zamrzne do globine 230 metrov, stalni led pa je po Rojškovih besedah le v vhodnih delih Velike in Male ledene jame, ki skupaj z Jamo pri Mali ledeni jami sestavljajo jamski splet v naravnem rezervatu Paradana. »Povezav med njimi še niso odkrili pa tudi dna še niso dosegli,« pove sogovornik. Toda statistika, s katero postreže takoj zatem, je kljub vsemu naravnost impresivna: debelina ledu, ki so jo s posebnim geološkim radarjem prvič izmerili decembra 2004 in zatem še januarja 2008, v Kristalni dvorani Velike ledene jame znaša največ 3,7 metra, prerez ledu v njeni Vhodni dvorani pa kar deset metrov.
»Zaradi skalovja z radarjem vsega ne moremo izmeriti, a ocenjujemo, da je ledu v tej jami približno dva tisoč kubičnih metrov,« poudari Rojšek. Led po njegovih besedah nastaja zaradi nizkih temperatur v vhodnem delu jame, kajti pozimi in v zgodnji pomladi se ta del podhladi zaradi izredno mrzlega zraka. Ta teče iz osrednje Slovenije čez preval nad Smrekovo drago proti Jadranskemu morju. Večina ledu nastane iz pronicajoče vode pozno spomladi: v jamo namreč pronica voda zaradi topljenja snega na površju in dežja.
»Če bi imeli zdaj jesensko deževje in hladne noči, bi že začelo zmrzovati. Ker so stene jame razmeroma tople, pozimi led tu sploh ne raste, saj ni dotoka vode, se pa jama podhladi in zmrzne. Na vrhu je običajno sneg, razen na tistih mestih, kjer ven uhaja topel zrak. Tam voda pronica v notranjost, zmrzne in tako nastanejo ledene sveče,« doda. Napačno pa bi bilo sklepati, da je količina ledu v jami enaka kot v preteklosti. »Ne, ne, njegova količina zelo niha. Ko sem med letoma 2002 in 2012 vse skupaj malo bolj natančno meril, se je gladina ledu znižala kar za meter in pol – in še se znižuje. A ledu je bilo tu v preteklosti toliko, da so z njim kar celo stoletje, od sredine 19. stoletja do šestdesetih let 20. stoletja, preskrbovali manj in bolj oddaljene kraje.
»Led so od tod vozili v sodih. Manjši sod je bil v notranjosti večjega, vmesni prostor so zapolnili s smrekovimi vejami in ledenim drobirjem ter vse skupaj naložili na vozove. Glavna porabnica ledu je bila pivovarna v Senožečah, z njim pa so zalagali tudi tržaške gostilne. Najdlje so led od tod vozili v Egipt. In to z minimalnimi izgubami. Izjeme so bili primeri močnega puščavskega vetra, ko so imeli približno dvajsetodstotno izgubo, sicer pa je bilo izgube le kakšnih pet odstotkov. To je bilo izredno malo, očitno so bile smrekove veje nadvse učinkovita izolacija,« meni Daniel Rojšek.
Najprej z vrvmi, nato z vozičkom
Toda ob naslednjem podatku utegnete ostati odprtih ust: funt (ta ustreza 455 gramom) ledu je v Egiptu, tako sogovornik, ob koncu 19. stoletja stal kar šest goldinarjev. Za primerjavo: učitelj je imel takrat plače približno trideset goldinarjev, šest goldinarjev pa je bilo treba odšteti tudi za kravo. Torej je bil led nekoč izjemno drag, pravzaprav je bila njegova cena naravnost astronomska. O tem, koliko so ga iz Trnovskega gozda v preteklosti odpeljali drugam, podatkov po Rojškovih navedbah ni. Je pa znano, da so tu že ob koncu 19. stoletja izrezovali od deset do štirideset kilogramov težke kose ledu, ki so jih v koših nosili na površje in jih ponoči z vozovi vozili v Gorico ali Trst, kjer so led prodajali na ladje za hlajenje in ga z njimi vozili celo na prodajo v Egipt.
Med prvo svetovno vojno so tedanje vojaške oblasti ustanovile posebno enoto, ki je jame raziskovala zaradi preskrbe soške fronte z vodo in ledom. Poveljnik te enote je bil Ivan Michler, eden od članov pa Pavel Kunaver, ki je leta 1917 narisal prvi načrt Velike ledene jame v Paradani. Tako je bilo veliko vojaških potreb po ledu izpolnjenih prav iz omenjene jame.
In kako so led iz jame sploh izvlekli? Najprej so si pomagali z vrvmi, zatem z vozičkom in nazadnje z motornim pogonom. »S prodajo ledu so se domačini ukvarjali do leta 1963 oziroma 1964, zanimivo pa je bilo tudi, da je bil led celo vir pitne vode za okoliške prebivalce na Lokvah in na Gori, še zlasti poleti, ko je bila suša. Vodo iz staljenega ledu so takrat cedili skozi mahove, kajti jamski led ni čist, saj vsebuje tudi prst in ilovico. Poleg tega se tali bistveno počasneje kot led, ki nastane, ko voda zmrzne. Jamski led je veliko bolj gost in zmrzuje na drugačen način. Ni pa enak ledeniškemu, ki nastaja iz snega. Jamski led je pač zgodba zase,« se glasi razlaga o različnih vrstah ledu.
Samo za jamarje
Čeprav je ledenih jam v Sloveniji več deset, se s takšnimi toplotnimi in rastlinskimi obrati, kot jih najdete prav tu, ne more pohvaliti niti ena. Ne nazadnje je Velika ledena jama v Paradani v tem pogledu svetovna posebnost. Če boste nekega dne mogoče med več tisoč obiskovalci, ki si vhod vanjo – notranjost je namreč rezervirana izključno za jamarje – ogledajo vsako leto, pa nekaj drobnih napotkov najbrž ne bo odveč.
Kot pravi Daniel Rojšek, zaposlen na Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave, je najboljši čas za obisk Velike ledene jame od začetka julija do konca septembra. »Če je zima huda, je tu še junija cel pas pod snegom. A to še ni najhuje: zgodi se celo, da najdete popolnoma zamrznjene predele. Pozimi pa naj ljudje sem nikar ne hodijo. Lahko se namreč ugreznejo v sneg, in če je njegova spodnja plast pomrznjena, zna biti zelo ostra, če se predre. Ko začnejo noge opletati, se zato lahko z derezami resno poškoduješ. Druga nevarnost so plazovi, ki se v tem letnem času v Trnovskem gozdu pogosto sprožijo. Ti ne prizanesejo nikomur, velikokrat odnesejo srno ali katero drugo žival.«
