Harz: Na vrh s parno lokomotivo

Nemčija za počitnice niso le bavarski gradovi in romantične ceste. O ne, velja se odpeljati še bolj proti severu. Globoki gozdovi in jezera, očarljiva mesteca, pohodniške in kolesarske poti, toplice in celo čarovnice popotnika presenetijo v Harzu. V samem srcu Nemčije.

Harz, najvišje hribovito območje v severni Nemčiji, je sicer tudi eno najbolj deževnih v tem delu države, a je za poletje odlična počitniška izbira. Ime izvira iz srednjeveške nemške besede »hardt« ali »hart«, ki pomeni gorski gozd. Gre za dodobra porasle zaobljene vzpetine na stari geološki osnovi, prepredene z vodami in soteskami. Razteza se 110 kilometrov v dolžino in 35 kilometrov v širino čez tri nemške dežele: Spodnjo Saško, Saško - Anhalt in Turingijo. Najlaže je razložiti njegovo lego takole: nekoliko jugovzhodno od Hamburga in zahodno od Leipziga. Čez Harz po sredini teče nekdanja meja med ZRN in NDR, tako obiskovalec še malce spozna razlike med življenjem ljudi na obeh straneh meje. Najvišji vrh je legendarni Brocken (1141 metrov), vse do Urala menda ni tako visoke vzpetine. Severni Nemci so na to hribovje zelo ponosni.

Parne lokomotive, pa ne le za turiste

Obiskovalca osupne vodnatost območja. Že osemsto let tu načrtno upravljajo vode, zdaj je to vodovje uvrščeno tudi na seznam Unescove svetovne dediščine. Vzrok je seveda hidroenergija, nekdaj predvsem za vrtenje rudarskih koles, tisočletje stari rudniki so tu. Ohranjenih je več kot sto jezer, več kot tristo kilometrov prekopov oziroma kanalov in okrog trideset kilometrov podzemeljskih vodnih rovov oziroma tokov, mnoga jezera so umetno ustvarjena. Območje je po prvobitnih gozdovih prepredeno s pohodniškimi in kolesarskimi potmi, tu so rudniki, samostani in nadvse slikovita tipična stara nemška mesteca, skorajda vsako ima toplice.

Zanimivost Harza je tudi ozkotirna železnica, kraje še vedno povezujejo parne lokomotive. Pa ne le za turiste, to je del tukajšnje prometne ureditve. Morda še dve zanimivosti, za kateri popotnik mora vedeti: redkokdo govori angleško. Tudi vse turistično tiskano gradivo je samo v nemščini, težko je najti brošure in nasvete v drugih jezikih. Pomembno pa je še, da zelo nemške niso cene, vstopnine v muzeje praviloma niso visoke. Edina res zelo draga zadeva je vlak na Brocken, 34 evrov stane povratna vožnja za eno osebo. Kartica Harz card stane 59 evrov za štiri dni in pokriva vstop v večino zanimivosti in znamenitosti. Je pa treba dobro razmisliti, kako jo izkoristiti, saj za izrabo postavljajo različne pasti, denimo vozovnica za vlak na Brocken se lahko uveljavlja le po 12. uri. Še namig: avtodomarjem je to območje nadvse naklonjeno, premore lepe, udobne in ne drage prostore za prenočevanje. Pa prijazne gostitelje.

Tudi smučarski center

Prav v osrčju Harza leži Braunlage, najbolj severno smučarsko središče v Nemčiji. Seveda ima žičnice: kabinsko, sedežnico in štiri vlečnice. Razvajeni Slovenci se malo posmehnemo, a severni Nemci so na Wurmberg (971 metrov), ki je najvišji hrib v deželi Spodnji Saški in drugi najvišji v Harzu, zelo ponosni. Mestece ob vznožju je urejeno, malo se mu sicer pozna recesija, a kljub temu je nekaj lokalov in trgovinic še obstalo. Lep park, jezerce, zdravilišče, avtodomarji bodo našli cenovno ugoden PZA za kar osemdeset avtodomov. Pozimi so od tod speljane tekaške proge. Žal se turistična pisarna zgleduje po naših sosedih: v soboto popoldne in nedeljo je celo avgusta zaprta. Sicer je v mestecu kar nekaj turističnega vrveža. Vredno se je povzpeti ali z žičnico odpeljati na Wurmberg, prelep razgled je od tam. Na vrhu je tudi prijetno za sprehode in prav zanimivo imajo urejeno za razvedrilo najmlajših. Povsod po Harzu imajo otroci kaj početi, marsikaj je na voljo za njihovo zabavo, predvsem za rekreacijo. Z Wurmberga se je mogoče spustiti tudi s kolesom ali nekakšnim skirojem, oboje ponujajo v najem na spodnji postaji žičnice. Avgustovski sprehod v dolino pa pohodnikom osvežijo sladke borovnice.

Le kaj ima Faust opraviti z vohuni?

Brocken je največja zanimivost tega območja, fascinantno je, da je od septembra do maja pokrit s snegom in ima letno povprečno temperaturo 2,9 stopinje Celzija. Menda se ga vidi z razdalje sto kilometrov. Gologlav hrib je višji od gozdne meje, svoje so dodali še vojaški poseki. Dostop za pohodnike ni zahteven, a na vrh največ ljudi pripelje ozkotirna železnica s parno lokomotivo. Prva postaja je v mestecu Wernigerode, vstopiti pa je mogoče tudi na postajah bliže vrha. Žal zasoljena cena prevoza ostane enaka. Vlak so navzgor speljali že leta 1899. Na vrhu so 1936. postavili prvi televizijski stolp na svetu, ki je prvi tudi prenašal v živo: berlinske olimpijske igre. Po nastanku NDR so vrh zavzeli Rusi in nato od tam prisluškovali zahodni Evropi. Do pred petindvajsetimi leti je bil za običajne ljudi seveda nedostopen, zadnji ruski vojak ga je zapustil leta 1994. Obdajal ga je 3,6 metra visok zid, o katerem ni več sledu. Danes so na vrhu muzej in hotel pa botanični vrt s 1800 vrstami rastlin. Naokrog je speljana razgledna sprehajalna pot, na vrh pa se zgrinjajo množice obiskovalcev. Največje 30. aprila, ko Nemci praznujejo noč čarovnic. Tudi tu so se namreč od nekdaj shajale čarovnice. Vrh nastopa v Goethejevem Faustu, saj je bil menda pesnik tu pogost gost, menda je bilo tu vragovo domovanje. Še en vrhunski literat je imel Harz in Brocken nadvse rad, obema so na vrhu postavili spomenik: Heinrich Heine je napisal celo drobno knjižico o potovanju po Harzu, Die Harzreise. V njej je o Brocknu zapisal: »Gora se zdi tako nemško stoična, tako razumevajoča, tako strpna, le zato dopušča, da pogled seže tako visoko in široko in jasno. In če bi taka gora zmogla odpreti svoje velikanske oči, bi lahko videla več kot mi, ki kot škratje le cepetamo po njej in neumno strmimo.« Kot bi Heine in Goethe vedela, kaj se je na Brocknu dogajalo stoletja kasneje ...

Zakladna skrinja severa

Da so si vsa stara nemška mesta enaka, bi dejal kdo. Resda s tramovi ustvarjene hiše povsod prikličejo spomin na Grimmove pravljice, in Goslar je že eno takih. Kar tisoč petsto tovrstnih slikovitih hiš premore in petdeset tisoč prebivalcev. V srčiki starinsko očarljivo, naokrog pa industrijsko sodobno mesto imenujejo tudi zakladna skrinja severa. Postavili so ga v desetem stoletju, potem ko so na bližnjem hribu Rammelsberg našli srebrno rudo. Zaradi srebrnega in bakrenega bogastva je v enajstem stoletju dobilo status cesarskega mesta, kar še danes dokazuje palača, kamor so cesarji radi hodili na počitnice. Rudnik so ne dolgo nazaj zaprli, a je pod okriljem Unesca zdaj na voljo obiskovalcem. Fascinanten je. Velja pa se tudi sprehoditi po ozkih mestnih ulicah, si privoščiti domače pivo in divjačinski golaž. Hrana ima v tem delu Nemčije gozdni predznak, saj je divjačine in gozdnih sadežev na pretek. Ni ga čez meso, pravijo, če so zraven cmoki ali špecli z brusnicami, pa še prav posebej.

Če je Goslar očarljivo mestece, kot smo jih vajeni na zahodu Nemčije, pa Wernigerode ne more skriti socialističnih desetletij. Na hiter pogled sicer ne, toda ko stopiš v lokal, trgovino ali pa malo proč od glavne ulice, se leta zaprtosti pred svetom ne dajo skriti. Skoraj osemsto let staro mesto je slikovito, s čudovitim gradom, ki ga varuje z vzpetine nad njim, in kar nekaj gotskimi stavbami. Mestna hiša z leseno fasado iz petnajstega stoletja je res kot iz pravljic bratov Grimm. Ob sobotah pred njo priredijo umetniško tržnico z rokodelskimi izdelki, prava paša za ženske oči. Kot je za moške in mladino muzej letal in tehnike. Žal pa moram opozoriti na natakarje in prodajalce v trgovinah – če človek ni previden, ga takoj opetnajstijo in zaračunajo stvari, ki jih ni kupil ali naročil. Če se zgodi enkrat, je naključje, a zgodilo se je večkrat. Samo tu.

Spet čarovnice

Je pa Thale povsem takšen, kot si predstavljamo kraje iz nekdanje NDR. Čeprav je mesto staro tisoč let, tega ne pokaže, razprostrto je, brez prijaznega mestnega jedra, nezanimivo, čeprav zelo turistično. Njegova nekdanja slava temelji na emajlu, torej kovinski industriji, kar deset odstotkov svetovne proizvodnje je bilo od tod. Pa še ena zanimivost: leta 1910 so delavce v Thaleju prepričevali Karl Liebknecht, Rosa Luxemburg in Clara Zetkin. Danes se vanj zgrinjajo množice predvsem zaradi dveh vzpetin nad mestom, kamor peljeta žičnici, zaradi adrenalinskega parka in rekreativnih površin. Kabinska žičnica pelje do pečine, ki ji pravijo Hexentanzplatz, kjer plešejo čarovnice in kjer je menda mogoče srečati tudi hudiča (kadar pač ni doma na Brocknu). Pohodniki pa morajo na tem koncu nujno prehoditi Bodetal, to je sotesko med Thalejem in Tresseburgom, dolgo enajst kilometrov. Avtobus odpelje iz Thaleja nekajkrat na dan čez hrib v vasico na drugi strani soteske, velja začeti tam. Pot je lepo urejena, ni zahtevna in na thalejevski strani se konča seveda z gostilno. Ne pivo, tu je treba piti sadno vino, denimo borovničevo, češnjevo ali iz robidnic. Pa izredno lepe, čeprav majcene toplice je treba omeniti. Del s savnami ob potoku je vreden obiska. Zašla sva tudi v muzej NDR, kjer pa ima človek občutek, kot bi bil na bolšjem trgu. Resda mi je požgečkal spomin na sedemdeseta in osemdeseta, a če bi namesto v ta muzej zavila na kozarec sadnega vina, bi imela več od tega.

Zakaj Harz?

Samo nekaj utrinkov z lanskega potepanja po Harzu je tole, tistih najlepših, da ostanejo ali koga navdušijo za obisk. Seveda pa je tudi okrog Harza marsikaj vrednega popotnikovega časa, sapo vzamejo že neskončna zlato rumena žitna polja, mimo katerih vodijo poti do tja. Prevzel naju je največji rožni vrt na svetu, kot pravijo v predstavitvenem gradivu, Europa-Rosarium Sangerhausen, kjer domuje več kot milijon vrtnic. Kar 8500 vrtničnih sort menda raste tu, predvsem se ukvarjajo s starimi sortami. In očaral naju je seveda Weimar. S starim besednim mojstrom Goethejem sva se srečevala vso pot po Harzu, prav je bilo, da sva se pomudila tudi v njegovem domačem mestu, ki je mešanica kozmopolitstva in očarljivosti.

Nemška pisateljica Carolin Philipps, ki nama je svetovala obisk Harza, potem ko je njo prijetno presenetila naša Notranjska, je imela prav. Počitnikarjem to območje ponuja veliko. Tudi po Bavarski naju je letos spet vodila avtodomarska in primerjava se ponudi kar sama. Bavarska je urejena, rekli bi »spedenana v nulo«, kot bi bila namenjena predvsem množicam tujih turistov, neskončno lepa, a precej draga za naše razmere – na drugi strani je Harz prvinski, bolj divji, skrivnosten ter zgolj počasi in previdno razkriva svoje čare. Primerjava pravzaprav ni mogoča, kot bi, denimo, primerjali mično radoživo gospodično v dirndlu z nedostopnim skrivnostnim moškim iz romana Jane Austen. A jaz bi se seveda odločila za tega.