Tiskane izdaje
Globoko v srbskih gorah leži takšen nenavaden kraj. Planina prelepega imena – Zlatibor, od Beograda oddaljena dobrih 200 kilometrov urejene ceste.
Hoja po svetu Zlatibora je kot pesem. Kmalu ugotoviš, da je ime planote še preskromno za naravo, ki se je tukaj zavihtela v lepoto, kakršno morda res lahko ustvarijo samo bogovi.
Prerija
Bogovi? Kar verjameš, čeprav veš, da obstaja znanstvena razlaga. Prostrane planjave se valijo kot valovi v vseh smereh. Vse je odprta zgodba. Dežela je kot sonce, svetel prostor pa prekinjajo temni planinski potoki.
In svetloba Zlatibora je resnično sonce. Rumene in zelene trave so napete čez zaobljene griče. Hodiš ure in ure in ne srečaš žive duše. Padeš v pravi indijanski film. Sem in tja se pojavijo divji konji ali majhna čreda ovac, ki jih spremlja postava starega pastirja. Med prijaznim pogovorom travnata prerija vsenaokoli valovi kot žitno polje.
Zlati bori, po katerih je planina dobila ime, stojijo trdno kakor stražarji med travo, zeleno kot tropsko morje. Rumenilo njihovega lubja se v žarkih sonca sveti kot zlato. Najbolj prerijski pokrajini na Zlatiboru sta Črni vrh in Vodice.
Zemljevid planinskih poti ne obstaja. V turističnem uradu svetujejo: »Hodite lahko povsod.«
Res je bilo tako. Na Črnem vrhu se je svet odpiral v nebo. Orientacija je bila povsem lahka. Vodice pa so sploh imele podobo čarovnije. Zlati bori in sončne trave, odprt prostor velike praznine je dihal brez omejitev vsakdanjega sveta. Skrivnosten potok je tekel skozenj in svetloba je viharila po njem. Vmes so travnike barvala majhna močvirna jezerca.
Na robu Vodic je v veliki apnenčasti steni skrit velikanski preduh. Naravno okno izjemnih dimenzij. Sprehod skozenj je uživaško dopolnilo osupljive barvne palete Zlatibora.
Zgodovina
Središče planine je mesto v malem s hoteli, trgovinami, jezerom, prireditvenim prostorom in zabaviščnim parkom, ki večjim in manjšim otrokom omogoči zanimivo doživetje. Tudi odrasli z otroško dušo smo tukaj preživljali večere.
Zgodovina pravi, da so bili prvi prebivalci Zlatibora Iliri, ki pa se, če se malo pošalimo, verjetno niso posebej intenzivno ukvarjali s turizmom. Prve turiste naj bi planina sprejela sredi 18. stoletja. Leta 1893 se je tukaj ustavil srbski kralj Aleksander Obrenović in to leto velja za začetek organiziranega turizma. Graditi so začeli vile, počitniške hiše in sanatorije. Ugotovili so namreč, da je kraj idealen za zdraviliški turizem, saj se tu mešajo planinski in morski zračni tokovi, ki pospešujejo zdravljenje na idealni nadmorski višini okoli tisoč metrov.
Izleti
Na Zlatiboru smo se lahko vztrajni potepuhi potepali ves čas. Takoj ko smo zapustili precej komercialno naravnano središče naselja, so nas spremljale samo še rože in tišina. Ko se je sonce vzpelo na obzorje, smo se podali na pot, in zvečer smo se pod veliko luno vračali domov.
V bližini glavnega naselja so zajezili gorski potok in uredili simpatično majhno kopališče. Skok v vodo je bil krasno razvedrilo, čeprav temperature na planini nikoli niso postale neprijetno vroče. Svežina zraka, čisto nebo, prijetne noči in gorski svet so zlahka premagali avgustovsko vročino.
Ker je Zlatibor tudi smučarsko središče, smo se kar s sedežnico popeljali na Tornik, najvišji vrh. Od tod smo videli obzorje, jekleno modro nebo dneva in travnike poletja.
Nekoč slavno Sirogojno
Na vzhodu smo obiskali slavno Sirogojno. Po vsej Evropi je nekoč slovelo in še slovi po vrhunskih izdelkih iz domače volne. Tam smo ob leseni cerkvi, v kateri so nas svetniki na ikonah vztrajno gledali v obraz, prvič videli nenavadno ljubke spomenike – krajputaše. Postavljali so jih ob poteh in cestah v spomin na umrle, najpogosteje vojake in druge ljudi, ki so umrli nasilne smrti in za katere niso vedeli, kje je njihov grob. Na kamniti plošči je običajno reliefna podoba umrlega s skrivnostnim nasmehom na obrazu. Včasih se pojavljajo v barvah, posebno lepi so v modri barvi jasnega neba.
V Stopića pećini, še eni znamenitosti, smo videli globoke ponvice, velike kot kadi. Proti njim so tiste v naših Škocjanskih jamah res miniaturni okras.
Za vasjo Gostilje se visoka planota Zlatibora počasi zaključi in se prevesi proti vzhodu. Rojstna hiša Dimitrija Tucovića, borca za človekove pravice, še stoji. Pogumno je umrl kot prostovoljec v eni prvih bitk prve svetovne vojne. Vzdolž Gostiljskega potoka, ob katerem se kakor ogrlica nizajo večji in manjši slapovi, smo se po urejeni stezi spustili v dolino. Nato je široka pot prešla v zaraščeno stezico. Narava je postala ljubeznivo divja. In na dnu je mehka reka tekla skozi zlate borove gozdove. Mirno in zeleno. Kakor Zlatibor.
