Tiskane izdaje
Za vas Glavani v hrvaški Istri, ki šteje približno 80 prebivalcev, je do leta 2011, ko sta domačin Nevenko Bulić in Anglež Nigel Simpson tam odprla adrenalinski park, slišal redkokateri turist. Zdaj se v najboljši tovrstni park na Hrvaškem (tako kažejo ocene na Trip Advisorju) stekajo obiskovalci z vsega sveta. Prejšnji teden je postregel z novimi atrakcijami, tudi s t. i. človeško fračo.
Bil je navaden delovni dan. Iz zvočnikov je odmeval stari rock. Zip linije, po katerih obiskovalci letijo nad oljkami, in tista, po kateri poganjajo monocikel nad globoko kotanjo, v kateri se je ugnezdil modras, so še samevale. Slišati je bilo hrvaško-angleški pogovor, sledil mu je glasen krik. Lastnika adrenalinskega parka Nevenko in Nigel sta s svojim osebjem preizkušala najatraktivnejšo pridobitev, t. i. človeško fračo. Preden so park zavzeli napovedani obiskovalci (avtobus odraslih in vrtčevska skupina), sta se morala prepričati, da je vse pripravljeno, kot mora biti.
Ko te izstreli 45 m daleč
Nevenko je tisti, ki novosti vedno testira prvi. Pri preizkušanju človeške frače, ki uporabnika dvigne tri metre od tal in ga (pripetega na varnostne pasove) vodoravno izstreli celo 45 metrov daleč, ni bilo nič drugače. »Frača ni primerna za tiste, ki imajo bolečine v vratu in hrbtu. Vsakega uporabnika stehtamo, omejitev telesne teže je namreč med 40 in 90 kilogrami, ga opremimo s čelado, pojasnimo mu, kako naj se oprime elastik, ga dvignemo tri metre od tal, napnemo fračo in ga izstrelimo,« je uporabo najbolj adrenalinskega doživetja v Glavanih opisal menedžer parka Darko Legin.
Doslej je bila najbolj priljubljena naprava velikanska gugalnica, ta obiskovalca dvigne 11 metrov od tal, postreže s tremi metri prostega pada, ki se nadaljuje z guganjem. Zdaj jo je z vzbujanjem pozornosti zasenčila človeška frača. A vprašanje je, ali jo bo tudi po obisku, saj novost zahteva veliko poguma.
Živel in potoval v avtobusu
S pogumom se začne tudi zgodba o odprtju adrenalinskega parka v Glavanih, ki sta jo spisala domačin Nevenko in Anglež Nigel. Najprej razrešimo vprašanje, kako je Otočan, rojen v Indiji, sploh pristal v istrski vasici. Leta 2002 se je po desetletju čezmernega dela (vodil je družinsko podjetje, ki se je ukvarjalo z najemom bivalnih čolnov na rečnih kanalih po Angliji), ločitvi, obdobju, polnem težav, odločil za spremembo. »Moral sem se umakniti od vsega,« se je spominjal Nigel. V mislih je imel potovanje po Evropi. Kupil je avtobus in na internetu objavil oglas: Hočem ven iz Anglije, gre kdo z mano?
Nanj se je odzvala podjetnica Sue. Na oglas je naletela po tem, ko je v želji po življenjski osvežitvi prekinila uspešno kariero. »Okleval sem, ali se nama bo izšlo. Dejala je: 'Če se bo izkazalo, da nama po enem letu ne gre, bova šla vsak svojo pot, brez zamer.' Češ, ona bo v vsakem primeru zadovoljna z odklopom. Privolil sem,« je pripovedoval o 15 let starejši (ne)znanki.
Z avtobusom, ki sta ga preuredila v mobilni dom, sta se podala novim dogodivščinam naproti. Raziskovala sta Francijo in Italijo, skozi Slovenijo sta se peljala na Hrvaško in se ustavila v kampu Medveja, deset kilometrov južno od Opatije. »Kot mulec sem poslušal očetove zgodbe o nekdanji Jugoslaviji. Tja je hodil službeno. Na diaprojektorju nam je kazal fotografije Postojnske jame in Plitviških jezer. Veliko sveta je videl. Najboljši vtis sta nanj naredili Kanada in Jugoslavija. Druga tudi zato, ker se je delovnik začel zgodaj zjutraj in končal ob 3. uri popoldne. Potem pa je bil čas za slivovko,« je malo v šali, malo zares Nigel Simpson razkril, zakaj si je za potovanje izbral Slovenijo in Hrvaško.
Kupila hišo sredi ničesar
A s Sue se nista ravnala po prvotnem načrtu. Na Hrvaškem jima je bilo tako všeč, da potrebe po novih premikih nista imela več. »Srkal sem dobro vino, v daljavi sem zrl Krk in Cres, za mano je bila Učka. Vedel sem, da nočem od tod. Potovanje, o katerem sem še pred kratkim razmišljal, se je končalo,« je opisal, kako se je predvidena enoletna dogodivščina končala po dveh mesecih in pol.
Ker se jima je dovoljenje za bivanje na Hrvaškem iztekalo, sta se odločila za nakup hiše, s čimer bi zakonsko pridobila prebivališče. Prva izbira, za katero sta se dogovarjala v Kvarnerju, je padla v vodo. Imela sta samo še teden dni časa. V nepremičninski agenciji v Pulju sta se odločila za nakup zemljišča s staro hišo za 30.000 evrov. Lokacija: Glavani. »Rekla sva si, dajva, kupiva, da zakonsko urediva papirje o bivanju. Nimava namena ostati, saj poslopje stoji sredi ničesar. Hitro pa sva dojela, da sva pravzaprav sredi vsega,« je spoznanja nizal Nigel Simpson, ki se je pozneje tudi poročil s Sue. Na poroko sta povabila vse vaščane.
Pet let sta prebivala v avtobusu, obnavljala hišo in urejala okolico. Pri obnovi mu je pomagal domačin Nevenko Bulić. »Sporazumevanje je bilo na začetku hecno. Klicala sva prijateljico z Reke in si podajala telefon, ona pa nama je prevajala,« se je spominjal Nevenko, ki se danes z Nigelom pogovarja tudi v svojem maternem jeziku, saj se je Anglež naučil hrvaško. »Jasno mi je bilo, da ne morem živeti tu, če ne govorim jezika domačinov,« je poudaril Otočan, ki se je hrvaško učil sam, v stiku z vaščani.
Med obiskovalci tudi slepi
Nigel je Nevenku nekoč urejal vrt, drug drugemu sta delala usluge in ugotovila, da imata podoben značaj. Porodila se je zamisel o skupnem poslu. Da bi lahko ustvarila adrenalinski park, sta jima predlagala Nemca na obisku v Glavanih, potem ko sta videla poslopje. »Nisem natančno vedel, o čem govorita. Nigel je nato brskal za informacijami in se dogovoril za sestanke v tovrstnih parkih po Angliji,« je opisoval Nevenko.
Glavani park jima je zasnoval neki Francoz. Vse naprave in adrenalinske steze pa sta naredila sama. Uporabila sta, denimo, tudi dele Nigelovega avtobusa – enega je videti na rolki, s katero se obiskovalci spuščajo po zip liniji. Nigel se sicer odlično spozna na les, Nevenko na železo in gradbeništvo. Prvi del parka – petino zdajšnjega – sta odprla po šestih mesecih trdega dela.
Glavani park ima zdaj v osnovnem delu tri steze, in sicer na dveh, šestih in desetih metrih nad tlemi. Vsaka ima več raznovrstnih zip linij. Drugi del vsebuje najdaljšo, 120-metrsko, z monociklom. Tu je še aerotrim, naprava, na kateri se obiskovalec, pritrjen v obroč, vrti v vse smeri. Svojo stezo imajo tudi otroci. Najmlajši obiskovalec parka je štel leto in osem mesecev, najstarejši 86 let. Celo slepega gosta so imeli. »Star je bil deset let. To je bila zame najlepša izkušnja v življenju. Tu začutiš popolno zaupanje. Ti si tisti, ki ga usmerjaš, posluša te in uživa,« je razkril menedžer parka Darko Legin, eden od štirih redno zaposlenih v parku (med poletjem se osebje poveča za kakšnih 16 sezonskih delavcev).
Samo poroke in pogrebi
Nevenko in Nigel (ta se je navzel navad domačinov – naredil je, denimo, svojo medico in orehovec ter kupil koze –, v Anglijo se ne bo več vrnil, tja odhaja samo še na poroke in pogrebe) za adrenalinski park lepo skrbita. Vsako leto naročita inšpekcijo iz Avstrije, da opravi varnostni pregled. »Preverijo vse, tudi najmanjše podrobnosti. Pridejo na našo pobudo. Tovrstni korak ni nujen, vendar ga naredimo, ker nočemo dvomiti o varnosti,« je opozoril Nevenko in dodal, da na dogajanje v parku z Nigelom nikoli nista gledala s finančne perspektive. »Adrenalinski park je kot naš otrok. Čeprav se pri delu z njim utrudimo psihično, fizično in denarno, smo na koncu najbolj veseli, ko vidimo zadovoljne obiskovalce,« je sklenil misli tik pred prihodom vrtčevske skupine, ki je park napolnila z dodatno pozitivno energijo.
