Tiskane izdaje
Ko se Mariborčan vživi v vlogo turista v lastnem mestu, je precej preprosto uganiti, katero izhodišče si bo izbral za začetek potepanja, saj je le nekaj očitnih možnosti. Če je predvidljive sorte, bo štartal v mestnem parku, na katerega so domačini upravičeno ponosni, tako da ob obisku ljubljanskega Tivolija le brezbrižno prhnejo in odmahnejo z roko.
Kaj vam bo Rožnik, ko pa imamo mi kar dva čudovita hriba, Piramido in Kalvarijo, in pokažite nam, prosim, vinograde na vašem kuclju, bo zaveden Mariborčan z veseljem navrgel Ljubljančanu. Čeprav je slikovita in s trtami renskega rizlinga zasajena Piramida očitna izbira za radovednega turista, pa bo domačin gostu svetoval, naj si le ogleda tudi Kalvarijo na drugi strani parka, ki so jo pred kratkim očistili divje zarasti in je zdaj z njenega vrha pogled na Maribor, Dravo in Pohorje prav imeniten.
Tudi pot na vrh, »kalvarija« mimo v gozdu skritih kapelic, je na novo urejena in zavarovana z lično ograjo, tako da bo pot do razgledišča pri sedmih hrastih nadvse prijetna. Jeseni si lahko ob poti naberete za cel cekar kostanjev. Teh pozimi seveda nismo iskali, smo pa srečali nekaj konjenikov, ki so prijezdili iz bližnjega konjeniškega kluba.
Gratis kompot
Po spustu, še preden se skozi park po promenadi odpravimo proti središču mesta, nas k počitku povabi legendarna gostilna Pri treh ribnikih, ki stoji, no, ob enem od treh ribnikov, domačini pa ji rečejo Pri Kličku. V gostilni stare šole in ugleda poleti s pridom izkoriščajo gosto senco nad zunanjimi mizami, kjer se sprehajalci radi ustavijo na špricerju, pivu ali kavi, mladina pa si izprosi sladoled. Ko smo jeseni goste iz Bruslja povabili na jesensko pojedino, je bilo začudenje obojestransko. Gostje niso mogli prehvaliti hrane, še posebej tisti vajeni zasoljene evropske prestolnice, ko so videli znesek na računu. Natakarico pa je bogata napitnina tako presenetila, da je brez besed odhitela po »gratis« kompot za poobedek.
Čeprav Maribor nima živalskega vrta, pa v njegovem parku najdemo še eno mestno zanimivost, akvarij in terarij. Stavba, nekdanja kavarna, sicer kaže žalostno podobo, prav tako njena notranjost, kjer ribe in želve životarijo v starih rezervoarjih, čakajoč na dolga leta napovedano prenovo ali celo selitev v nove prostore. Za otroke bo obisk kljub temu gotovo zanimiv, sploh če jih zanimajo kače in kuščarji. Silnemu odporu navkljub pa ni mogoče pregnati misli na to, koliko gostov bi se na tako eminentni lokaciji trlo v primeru županovanja podjetnega Jankovića.
Na poti v središče mesta po Tyrševi ulici bo pozorno oko opazilo zanimivo trgovinico z medom in medenimi izdelki, kjer se zanesljivo ne bo trlo turistov. Tukaj vsako stranko sprejmejo s prijaznim klepetom in jo nagradijo s pokušnjo medu, točenega kar iz sodčkov. Prostor deluje, kot bi se ujel v nekakšno časovno zanko in obtičal v preteklosti – v pozitivnem pomenu.
Na Gosposki
Nižje po ulici, ki se medtem že preimenuje v Gosposko, se gotovo splača zaviti v »UPcycling & FAIR trade shop« Smetka, kjer se poleg izdelkov pravične trgovine dobijo pred smetiščem rešeni predmeti. Sploh na vintidž slog mahnjeni bodo tukaj prišli na svoj račun, odnesli ne bodo samo gramofonske plošče, čudovitega porcelana iz jugoslovanskih časov ali iz starih kavbojk izdelane torbe, ampak bodo lahko naložili tudi retro fotelj ali kuhinjsko mizo. Tudi sicer je Gosposka ulica v zadnjih letih (gospodarske krize) postala domovanje številnih alternativnih ponudnikov. Prav pred nekaj tedni je trgovina z oblačili priznane blagovne znamke prostore prepustila prodajalni ekološke hrane in izdelkov domače obrti.
Ko se Gosposka ulica izteče na Glavni trg, pogled takoj ujame mogočna stavba nekdanje mestne kavarne, dolga leta domovanje mestnega kazina, zdaj pa spremenjena v Salon uporabnih umetnosti, poln artefaktov nekih drugih časov in družbenih sistemov. Tamkajšnja trendovsko-intelektualna scena vabi na koncerte in literarne večere ter sproščen klepet ali razprave o najtežjih vprašanjih človekove tuzemske eksistence.
Ovinek na Poštno ulico, zadnja leta osrednje prizorišče večernega utripa mesta, si prihranimo za večer, zato se odpravimo po Mesarskem prehodu na Lent in ob Dravi do Hiše stare trte, katere pročelje nezgrešljivo zaznamuje najstarejša vinska trta na svetu. V hiši je urejen manjši muzej vinogradništva, naprodaj so tudi izbrane steklenice okoliških vinarjev. V muzeju med drugim izvemo, da je trta sorte žametna črnina in odkrijemo, da je pravi čudež, kako se je trta na Lentu ohranila skozi stoletja. Vajeni vsega hudega se zdaj trti godi resnično dobro. Mestni viničar Stane Kocutar jo redno obiskuje, obrezuje in skrbi, da na njej dozori ravno pravšnje število grozdov. Tudi vandali jo v zadnjem času pustijo na miru in si raje najdejo druge žrtve svojega početja.
Protistresna terapija
Utrujeni od postopanja po mestnem tlaku se z avtomobilom odpravimo do rekreativno-turističnega centra Drava na limbuškem nabrežju na desnem bregu reke – v toplejšem delu leta do tja zlahka prikolesarimo. Nekdanjo sindikalno čolnarno so zadnja leta postopno spremenili v center za preživljanje prostega časa z barom tik ob reki (neprekosljivo v poletni vročini!), prostorom za piknik, restavracijo in izposojevalnico plovil, od supov do jadrnic. Poznopopoldansko veslanje po Brestrniškem jezeru, kot se imenuje ta razširjeni del Drave pred jezom elektrarne Mariborski otok, bi morali zdravniki kot zdravilo proti stresu in izgorelosti predpisovati na recept.
Ko pade večerna zarja, se vrnemo v mesto in se sprehodimo po trendovski Poštni ulici, grenko sprijaznjeni z dejstvom, da najboljši lokali v mestu pač ne morejo ostati skriti pred množicami in da se bo treba navaditi na gnečo, saj niti veteranski status in poznavanje lastnika ne zagotavljata sedeža pri najboljši mizi ob oknu. Ostaja nelahka izbira; pri Angležu v Dnevni sobi (Living room) je udobno in domače ob vedno drugačnem izboru (tudi angleškega) piva, Izabelo z odličnimi sendviči in super ambientom so si za svojo izbrali predvsem hipsterji, malo višje sta še med študenti priljubljeni Irish pub in odlična bosanska restavracija Baščaršija. Na najboljšo kavo v mesto pa se seveda gre v – Hudo kavo, še eno od mariborskih posebnost. Prav ta lokal velja za začetnika preporoda Poštne ulice, njihova kava pa je res nekaj posebnega, saj prihaja iz družinske pražarne v Mariboru.
Turist (ali domačin), ki bo želel v katerem od lokalov Poštne ulice počakati na zadnjo rundo pijače, si bo naredil uslugo, če si bo sobo najel kar v hostlu 4rooms v ulici ali pri lastniku bosanske restavracije – v tem primeru mu niti na ulico ne bo treba stopiti, ampak se bo do ležišča povzpel po stopnicah iz atrija restavracije.
