Tiskane izdaje
Pri Kalaših ni nič nenavadnega, da se pripadniki obeh spolov družijo med seboj. Poroko sklenejo s plesom, ženske pa imajo pravico, da odidejo k drugemu ljubimcu. Vse te navade so v ostrem kontrastu z navadami v preostalih delih države, kjer islam prepoveduje takšno obnašanje. Toda Kalaši se bojijo, da njihova kultura počasi izumira. Ker se vedno več mladih spreobrača v islam, so aktivisti zagnali kampanjo za ohranitev tradicije, ki jo goji to starodavno ljudstvo. Cilj kampanje je uvrstitev na Unescov seznam kulturne dediščine. Svoja prizadevanja so začeli že leta 2008, a birokratski postopki gredo naprej zelo počasi.
Raziskovalci domnevajo, da so Kalaši, ki imajo kožo in oči svetle barve, potomci bližnjevzhodnih ljudstev ali celo vojakov Aleksandra Velikega, ki je v četrtem stoletju pred našim štetjem osvojil to območje. Kalaši so dolga stoletja vladali pokrajini Čitral, vendar jih je po podatkih Mreže za razvoj ljudstva Kalašev (KPDN) danes samo še okoli tri tisoč.
Med pestrim izročilom je tudi »bašali«, posebna hiša, kjer prebivajo ženske v času menstruacije. Takrat naj bi bile »nečiste«, zato ne smejo priti v stik z drugimi ljudmi. Moškim v hišo ni dovoljeno vstopiti, ženske pa med obdobjem bivanja v njej berejo knjige ali pa šivajo. Njihovi družinski člani jim prinesejo hrano na vhod v bašali.
Smrt kot praznik
Kalaši poudarjajo, da je njihova tradicija ogrožena. V šolah se morajo otroci obvezno učiti o islamu, ne pa tudi o lastni kulturi. Zelo težko ostanejo povezani z lastno tradicijo, saj se vedno več Kalašev odmika od poljedeljskega življenja in se usmerja v trgovino, študij in življenje v mestih. Njihovi muslimanski sosedje so na njih pogosto jezni. Trdijo, da so s svojimi nemuslimanskimi navadami razjezili Alaha, ki jih je zato kaznoval s poplavami in potresi. Zaradi takšnih in podobnih pritiskov se vedno več Kalašev spreobrača v islam.
Radi bi pod zaščito Unesca
»Kalaši so živa civilizacija in jih mora zato pakistanska vlada zakonsko zaščititi,« je povedal aktivist KPDN Luke Rehmat. Vladne uradnike obtožuje, da njihovih prizadevanj za Unescovo zaščito ne jemljejo resno. Uradnik na izpostavi Unesca v Islamabadu Džavad Aziz pa pove, da imajo Kalaši edinstvena praznovanja in rituale, s čimer prav gotovo zadostijo kriterijem za uvrstitev na Unescov seznam.
Aziz tudi dodaja, da so leta 2012 organizirali posvetovanja med njegovo organizacijo, vlado in Kalaši, a od takrat ni bilo nikakršnih uradnih stikov več: »Pakistanska vlada ni do zdaj objavila nikakršnih dokumentov glede ohranitve ali varovanja kulturne dediščine Kalašev.«
Vladni uradniki opozarjajo, da je postopek zelo dolgotrajen. »V drugih državah imajo posebne organizacije, ki se ukvarjajo samo s temi zadevami,« je povedal Sadžid Munir, predstavnik Nacionalnega inštituta za ljudsko izročilo. Prav njegova organizacija je leta 2012 gostila posvetovanja o Kalaših. Munir tudi pove, da si inštitut, ki ga lokalni prebivalci imenujejo Lok Virsa, vse od 80. let prizadeva za ohranitev kulture Kalašov in tudi zdaj sodeluje pri postopkih za njihovo uvrstitev na Unescov seznam.
Tudi lokalne oblasti v Čitralu zatrjujejo, da se borijo za ohranitev identitete Kalašev. Dolina je privlačna za turiste, ki si pridejo ogledat njene lepote in legendarno ljudstvo. »Ko so me dodelili na to uradniško mesto, so nadrejeni poudarili, da se moram še posebno osredotočiti na skupnost Kalašev in si prizadevati za ohranitev njihove kulture,« je povedal Osama Ahmad Varaih, okrajni uradnik v Čitralu. Toda Rehmat ne verjame vladnim obljubam: »Vedno govorijo o tem, kako smo jim pri srcu. A če smo jim res tako blizu, zakaj se nam potem to dogaja?« Aziz iz Unescovega urada pa k temu še dodaja: »Vključitev na seznam še ni zagotovilo za zaščito.«
