Po dveh urah za njihovo mizo lahko zagotovim, da je res tudi vse drugo, kar so napisali, oziroma da bi se lahko pohvalili bolj, kot so se. »To je konoba, kjer se dobro jé po dostopnih cenah, kjer je mogoče odigrati partijo kart in uživati ob kozarcu vina ... Tu boste dobili najboljši pršut, uživali v najbolj sveži skuti in najbolj hladni malvaziji. Sem se boste stalno vračali ...« Konobe še nismo dobro zapustili, ko sem po smsju že vzneseno sporočala možu, da je za prihodnji vikend spet napovedano sonce in da moramo nujno v Rovinj.
V Rovinj tudi zunaj sezone
Seveda ne samo na kosilo, četudi je bil list, podložen s stročjim fižolom in klobasicami ter spečen v papirnatem škrniclju, odličen, in tudi imenitnega črnega ječmena z lignji ne morem pozabiti. Rovinj privlači s celovito turistično zgodbo. Simpatično je, da menda največkrat fotografirano mesto v Istri živi tudi zunaj sezone, da sonce tudi novembra še zvabi ljudi pred lokale, da muzeja batan ne odprejo šele na začetku poletja in da te o sveti Evfemiji, zaščitnici Rovinja, poučijo tudi jeseni. Seveda Rovinj obljublja nekaj več za poletje – julija postane mesto slikarjev –, a jesenska idila tisto nekaj manj odtehta. Še na turistični ladjici, ki te popelje ob obali, jeseni lahko najdeš nekaj intime, hkrati pa se ne počutiš pozabljenega kot na koncu sveta.
Cerkev sv. Evfemije, baročna zgradba v beneškem slogu, je največji spomenik v tem prelepem romantičnem mestecu. Kip Evfemije na zvoniku se dobesedno obrača po vetru, njeno balzamirano truplo v kamnitem sarkofagu pa je mogoče videti enkrat na leto, 16. septembra, na dan sv. Evfemije.
Eko muzej Hiša o batani (vrsti ribiške barke) je odprt vse leto, perilo, ki vihra v vetru nad vhodom, pa vabi na kratko, a intenzivno muzejsko izkušnjo. In četudi vas muzeji ne ganejo, obiskovalca v Rovinju le zamika spoznati, kako poteka gradnja batane, in si na fotografijah ogledati razstavo batan – pripetih z lesenimi kljukicami na vrvi za obešanje perila –, ki še plujejo po morju okoli polotočka.
Park Zlatni rt
Seveda lahko tudi v Rovinju počnemo vse, kar bi počeli v drugih obmorskih mestih, a lahko vzamemo za svojo Kantinonovo filozofijo, da jedi, ki jih ponujajo povsod, ni na njihovem jedilniku, in tudi na drugih področjih najdemo nekaj, kar ponujajo le tukaj.
Da bi našli enega najboljših hotelov v Istri – za marsikoga celo enega najlepših v Evropi –, ni treba biti ravno detektiv. Hotel Lone je bil prvi hrvaški hotel v verigi dizajnerskih hotelov. Petzvezdični Lone je po treh letih in pol kot nov, ne navdušuje pa le njegova notranjost – fascinantni hall in prefinjeno minimalistično, a kljub temu udobno opremljene sobe –, temveč tudi prekrasni, stoletja stari sredozemski park Zlatni rt, v katerega je umeščen. Od hotela, ki se kot razkošna potniška ladja dviga iz zelenja, se po urejeni sprehajalni potki (ob letos na novo urejeni plaži) v desetih minutah sprehodimo do Rovinja.
Pri njegovi zasnovi, gradnji in opremi so sodelovali hrvaški arhitekti, umetniki, vizualni in industrijski oblikovalci. In nastal je hotel, ki bi bil lahko že sam po sebi vzrok za obisk Rovinja. Četudi spiš v običajni sobi, in ne predsedniški suiti. A kljub temu droben namig. V Lonu je tudi šestnajst »posebnih« sob – takšnih z lastnim bazenčkom na balkonu.
Lone ima tudi imeniten spa in notranji bazen ter tri restavracije: L, On in E. Kanadčanka Priska Thuring, šefinja Lonove kuhinje, pravi, da jo poleg potovanj pri kuhanju navdihuje predvsem magični ambient hotela Lone. In temu verjetno ni kaj dodati.