Kjer je muškatni orešček dragocenejši od zlata

Na obzorju se je izza slanih morskih meglic risal bled obris. Najprej samo silhueta, ravno takšna, kot je Mali princ narisal boo, ki je pojedla slona, kmalu za njo pa še zelene palme, orjaška debla velikanskih dreves, krošnje muškatnega oreščka, globoke in slane zajede v klifih, bele plaže in turkizen obris koralnega grebena.

»Selamat datang di Pulau Ay,« je rekla teta in z nama delila olajšanje po koncu enourne vožnje po raztresenem morju. Dobrodošla na otoku Ai.

Najino leto in pol dolgo raziskovanje Azije je imelo le redko natančno začrtano pot, a ko sva v vasicah Himalaje v Nepalu od kolegov sopotnikov slišala za otočje Banda, skrito nekje na obzorju Indonezije, so vsi najini kompasi namesto na sever kar naenkrat pokazali na vzhod. Daleč na vzhod. »Morda pa je to moja Itaka,« sem ji zaupal takrat. In magnetna sila je dala all in.

Najti otočje Banda na zemljevidu sveta je znatno težja naloga, kot pri okulistu z enim očesom prebrati spodnjo vrstico najmanjših T-jev, I-jev in N-jev. Prav oddaljenost in z njo povezane logistične uganke so to miniaturno indonezijsko otočje nekje med Sulavesijem in indonezijskim delom Papue uvrstile na prva mesta seznamov želja strastnih popotnikov.

Daleč je Banda ...

»Ne, ladje danes ne bo,« nama je prijazno odgovoril mirno nasmejani gospod. »Pravzaprav naslednja ladja proti otočju Banda krene šele čez 14 dni.«

Nato pa medmeti, praskanje po glavi, neplodno bolščanje v strop, vprašalnice vseh vrst in mencanje oči.

»Ni nobene druge ladje?« sva vprašala.

»Žal ne,« je odgovoril. »Ta je edina.«

»In ta, ki bi mogla priti danes, zagotovo ne pride?«

»Ne,« je odvrnil. »Te zagotovo ne bo.«

»Torej ni prav nobene možnosti, da prideva na otočje Banda?«

Pa spet medmeti, praskanje po glavi, neplodno bolščanje v strop, nekaj naključnih indonezijskih besed in poliranje stekelc na okroglih očalih.

»Imam idejo,« je rekel naposled.

Da sva končno prispela v Bandaneiro, glavno vasico otočja, katerega površina ni kaj dosti večja od Ljubljane, sva najprej z letalom poletela na neznano otočje Kei, tam preživela nekaj zamaknjenih dni, nato pa se z ladjo, ki enkrat na dva tedna prispe tudi tod mimo, podala na 20-urno vožnjo proti najinemu cilju.

Premet v vodo ali dan na borzi?

»Vidita tisto liso tam?« naju je vprašal gospod s skrbno nazaj počesanimi lasmi in nekaj več kot peščico zob. V objektiv najinih oči sva poskušala ujeti nekaj tam na horizontu. »To je otok Run. Otok, na katerem danes živi le nekaj deset prebivalcev, a je kljub temu pred davnimi leti korenito vplival na podobo sveta, kot ga poznamo danes.«

Sprehajali smo se po otoku. Ko mi je uspelo za nekaj trenutkov odmisliti vse tisto, kar me veže nase in na kar sem včasih tako brezpogojno in slepo navezan, sem se počutil kot glavni junak pravljice z drugega planeta. Po otoku so nas med dišečimi nasadi muškatnega oreščka vodile ozke poti in nas tu in tam pripeljale do mamice, ki je v leseno posodico nabirala oreščke divjih mandljev, gospoda, ki je naslonjen na drevo pasel krave, ali skupine fantov z mačeto, ki so obirali bogvekaj.

»Ta otok je bil pred mnogimi, mnogimi leti prava zakladnica. Na njem so namreč zoreli najboljši muškatni oreščki, takrat vredni več kot zlato in diamanti, saj je veljalo, da zdravijo tudi najbolj zahrbtne bolezni, kot je denimo kuga. In ravno ta otok so Angleži po krvavih bojih Nizozemcem prepustili v zameno za … uganeta, za kaj?«

»Najboljše vojne ladje?« je ugibala Katja.

»Vojne ujetnike?« sem poskusil še sam.

»Nista niti blizu,« se je hudomušno namrščil. »Za Manhattan.«

»Prosim?«

»Ja, za Manhattan. Tisti otok tam v Združenih državah Amerike.«

Ljudje na Runu danes vstanejo malce pred sončnim vzhodom, se usedejo v čolne in na koralnih grebenih nalovijo nekaj rib. Ko se vrnejo na obalo, oberejo kakšen kokos, nekaj papaj in seveda nikoli ne pozabijo na muškatni orešček, iz katerega mamice v večernih urah kuhajo odlično marmelado. Otroke uči prijeten gospod v živahni učilnici. Ko sonce pade pod horizont, se domačini zberejo na plaži, otroci delajo premete v vodo, starejši sedijo ob ognju in debatirajo o življenju.

Manhattan pa …

Hipnoza pod morsko gladino

Če so koralni grebeni v zadnjih desetletjih drugod po svetu stiskali zobe pred ribiči z dinamitom, nonšalantnimi cunamiji in za zgolj nekaj stopinj toplejšo vodo, pa je bilo otočju Banda po neznanem ključu očitno prizaneseno. Koralni grebeni, ki so obkolili otoke, te objamejo z nezemeljskimi barvami in pogledi tisočerih rib so na meji hipnotičnega. Morski psi, želve, ogromne mečarice, tune, barakude, jastogi in jate pisanih rib, na vsaki stopinji krožnice okoli tebe.

Ko je zjutraj gladina morja najbolj mirna in sončni vzhod poliva velika vedra pastelnih barv, otočke obkolijo leseni kanuji s prepevajočimi nasmejanimi ribiči. Na obali njihove soproge v pletene koše nabirajo muškatne oreščke in oreščke kenari. Malce naprej, tam, kjer se bela plaža prelomi v pisane vrtove koralnega grebena, otroci kurijo velike posušene liste in na palice natikajo pravkar ulovljene ribe.

»Hello, mister,« je rekel eden in za njim še kakšnih sto.

Midva pa v vodo. Pod njo. Z maskami na obrazu in zrakom v pljučih. Med vse tiste nove obraze, ki ti nad glavo narišejo tisoč in en vprašaj. In ti njim. Pa se ob enem počutiš tako dobrodošlega in sprejetega. In če jim to vrneš, za trenutek doživiš tisto, kar si človek že od nekdaj želi … popolno svobodo.