Tiskane izdaje
Stotine domačinov čaka na začetek in se drenja v že tako ozkih kamnitih uličicah, da se je navzdol do trga sv. Krištofa, kjer bo osrednja slovesnost, komajda mogoče prebiti. Uniformirani samostrelci s svojim težkim orožjem, plemkinje v slikovitih replikah bogato vezenih oblek in hitro ubrano bobnanje tistih, ki to znajo, pošiljajo vznemirjenje, ki valovi tudi po morski gladini in vzbudi duha renesančnega Raba. Najstarejši in največji poletni hrvaški festival se začne z atraktivnim sprevodom.
Med čakajočimi je največ domačinov v lanenih in raševinastih oblekah, gospe so jih, potem ko so jih po letu dni jemale iz omare, skrbno zlikale. Vsi ti bodo predstavljali množico srednjeveških obrtnikov, mojstric in mojstrov znanj iz preprostejšega ljudstva, v slavnostni povorki pa jim načelujejo knez in plemstvo. Ne razumejo vprašanja, ki jim ga postavimo: ali se sprevoda udeležijo vsako leto. Kakor da ni več kot očitno, da so kot nižji srednjeveški sloj nepogrešljiva maskota v treh dneh: vsako leto od 25. do 27. julija. Ustvari se vtis, da je celota dogajanja, celo bolj kot obiskovalcem, namenjena njim. Domačinom. Letos jih je sodelovalo več kot 700. V treh dneh so dosegli obisk 20.000 turistov.
Po prvem vtisu in na prvi pogled bi rekli, da je fjera, ki so jo Rabčani novodobno oživili pred 15 leti, vrhunski spektakel izrisa srednjeveškega življenja. Akademik Slobodan Novak zapiše, da bi bilo grešno razmišljati o njem kot o cirkuški atrakciji. »Je resnična parabola, berljiva alegorična zgodba o zgodovini, ki zrcali aktualno usodo.« Je dostojanstvena slovesnost, kar izražajo domačini z vso svojo držo, opravo in pristopom. Mnogi zanjo živijo vse leto. Rabska fjera ni eksotika, čeprav je turistom tako videti. Je poskus prikaza, kako se je pred stoletji živelo: delalo, jedlo, pilo, seveda tudi zabavalo.
Med ribiči
Drugega dne fjere, na dan sv. Ane, v torek, 26. julija, na sprehajalni poti pod mestnim zidom, kjer se začenja mestna plaža, »ispod Pjacete«, torej. Postojimo pri ribičih, članih športnega ribiškega kluba Dolin z Raba. Zadrži nas nepredstavljiva množica ali pa morda vonj narahlo cvrčeče čebule, ki jo omilijo vonji dodane paprike, česna in paradižnika. Tudi zelene, ki jo kuhar primakne bolj po svojem okusu. Za pripravo brodeta namreč vedno uporabi svežo sezonsko zelenjavo. Zgovorni resni domačin, ki se predstavi kot Ive in je bil pred upokojitvijo v službi v podjetju, ki izdeluje znane čolne Kvarner, zavzeto spregovori o malih skrivnostih dobrega brodeta. Morda mu v resnici ni tako ime, saj pomežikne in reče: »Vsi ribiči so Iveti.« Spreten je pri kuhanju, kajti »nocoj so naše ženske polno zaposlene na stojnicah«. Te so levo in desno, ponujajo sveže ulovljeno belo ribo, velike tunine kotlete, tudi skuše, Rabčanke pa nato pečeno ribje meso položijo v posteljico iz temnega kruha, ki ga pečejo sproti in je še najbolj podoben izdolbeni temni različici lepinje.
Najstarejši in največji hrvaški poletni festival je zgodovinsko obarvan. Foto: Ivica Tomic/Cropix
Ive je vedno bolj zgovoren in skoraj pozabi premešati belo-rdeče-zeleno zelenjavno osnovo; ko se ta nekoliko zmehča, doda narezanega ugorja, ki ga je prej na hitro ocvrl v olju. Pomembno je, da so ribji kosi čvrsti in bodo takšni ostali tudi, ko se bodo cmarili, potopljeni v zelenjavo, kamor prilije rumeno polsuho graševino.
Mornarčki s prstki v mreži
Gostobesedni Ive med mešanjem pogleduje k ribiškim čolnom, ki ob podvodni osvetlitvi prikazujejo umetnost ribarjenja. Nebo je temno modro, voda temno zelena, svetlo zelena pa okoli žarnic – romantika za turiste, vsakdanjost za domačine. Mimogrede, ob dobrih obetih zna biti na območju med Rabom in Cresom tudi do 100 ribiških čolnov. Ura se bliža polnoči in na čolnu kluba Dolin, ki ima več kot dvesto članov, pravkar končujejo ulov tega večera. Kup mrež privlečejo na kopno; odmotavanje je ritual. Jemanje ulovljenega iz primeža mreže, ki jo sproti z usklajenimi gibi zlagata ribiča, da bo ta pripravljena na naslednji spust, se opravi skrbno, z veliko spretnosti, ker so morske živalce zataknjene v odprtine. To početje tokrat pripada dečkom v mornarskih majicah. Morda otroci ribičev, nasledniki starodavne obrti, nimajo vedno tega privilegija; a tokrat nedvomno uživajo, ko jim manjše orade, osliči, škarpine, fratri, pajki in celo hobotnica še migajo med prsti.
Porodi se vprašanje, ali je bilo življenje v 14. stoletju, ko je fjera nastala kot izraz hvaležnosti z versko konotacijo, resnično bistveno drugačno kot danes. Ribič je še vedno ribič, ki morju iztrga hrano zase in za druge, seveda če mu mogočna narava to dovoli. Ribarjenje je obrt, niti stara niti novodobna, je le način preživetja stotin generacij. In Rab imajo ribe očitno rade. Vsaka konoba, ki kaj da nase, privabi goste, ki do ribje pojedine gojijo spoštljiv odnos: katero ribo ti bodo pripravili, se lahko odločiš, potem ko ti prinesejo k mizi velik ovalni pladenj z dnevno ponudbo. Profesionalnih ribiških ladij otok premore najmanj dvajset, da ne govorimo o družinski in dandanes tudi športni tradiciji ribolova.
S stilom in zgodbo
Romantika za turiste, vsakdanjost za domačine. Foto: croatia.hr
Leto 2016, torek, 25. julija, poldrugo uro pred odprtjem fjere, na dan, ko Rabljani častijo sv. Jakoba. Med starodavnimi ruševinami na prostoru sv. Ivana Evangelista se zbere del politične in gospodarske elite Hrvaške, občinski možje in žene ter novinarji. Stojnice za umetnike, med katerimi je tudi rezbar Matija Kobola iz Šalke vasi na Kočevskem, katerega prodajna uspešnica so leseni medvedi, sicer pa izdeluje uporabne lesene predmete, ublažijo strogo dolgočasno uradnost, prav tako bobnarji, v plemiče odeti domačini in samozavestni samostrelci, mične gospe in baletke, ki bodo s svojo gracioznostjo spodaj na trgu poustvarile star ples plemkinj.
Samostrel, ki prislonjen na kamniti zid že s svojo velikostjo predstavlja grožnjo, je treba prijeti z obema rokama, če ga povprečno visok in težak človek hoče dvigniti od tal. Najtežji od njih ima 25 kilogramov, najlažji ne manj od 18; težja je orehovina, lažji češnjev les. Med sprevodom nerodno orožje nosijo na ramah. Tudi samostrelci so večinoma temu primerno visoki ali dovolj močni. V vsem letu imajo najmanj štiri turnirje, pove predsednik združenja rabskih samostrelcev. Od leta 1995, ko je skupina nastala, so jih odigrali 150, ne le doma, tudi v tujini. Kako resno negujejo samostrelsko kulturo, povesta naslednja podatka: njihove obleke, prav tako uniforme bobnarjev, je kreirala kostumografinja Dijana Bourek iz Hrvaškega narodnega gledališča po znanstveni študiji lani umrle ravnateljice zagrebškega Etnografskega muzeja, Mariborčanke dr. Jelke Radauš Ribarić. Samostrele izdelujejo sami.
Če se vrnemo h kronologiji fjere: občinske slovesnosti v svoji izvorni obliki po letu 1852 izgubijo svoj sijaj in čez sto let popolnoma zamrejo. Obudijo jih leta 2002. Zdi se, da so petnajstletnico počastili še posebno skrbno.
Pa do prihodnjič
Zadnji dan fjere, katere renesančni oder je za tri dni postalo vse mesto Rab, sklene viteški turnir. Začne se s strelom iz topa, ki se prav tako oglasi ob vsakem izvrstnem zadetku. In še ognjemet za slovo, natanko ob polnoči.
