Nekoč Ayers Rock, danes pa vedno bolj Uluru, saj ga tako od nekdaj imenujejo aborigini, leži v narodnem parku Uluru-Kata Tjuta; ta je še en podoben, približno 40 kilometrov oddaljen skalni monolit. Pri vhodu v park je naju z ženo pozdravila prijazna in zgovorna mladenka, ki je, potem ko je vljudno vprašala, od kod sva, prva priznala, da nima pojma, kje je Sluvania. Ko je izvedela, da je najin prvi jezik slovenščina, je še odkritosrčno dodala, da navodil za obnašanje v parku žal nima v najinem jeziku …
Ko skalo zagledaš, hitro postaneš ponižen in pozabiš na podcenjevalni odnos (Kakšen hrib neki, če je visok le 348 metrov!). Ker Uluru štrli iz ravnice in ker je dejansko iz enega kosa, je videti, kot da je padel iz vesolja; zgrajen je iz rdečkastega peščenjaka in je največji skalni monolit na svetu. Seveda poznavalsko oko hitro odkrije sledi površinske erozije in jasno je, da je to skalni monolit, ki je sčasoma, seveda v milijonih let, pogledal iz peska.
Z vsakega konca
Malo nama je bilo žal, ko sva v informacijskem središču izvedela, da od konca novembra do začetka aprila, ko so temperature v Avstraliji najprijetnejše, hoja na vrh ni dovoljena. Toda ko sva pozneje videla, kje se steza pne proti vrhu, nisva bila več tako razočarana, saj je precej strma in moraš vse do vrha hoditi ob žični ograji … Pozneje sva izvedela, da je med vzponom na skalo umrlo že 35 ljudi, veliko je bilo poškodovanih. Zaradi tega – pa tudi zato, ker je Uluru sveti kraj za aborigine – turiste vedno bolj spodbujajo, da mogočno skalo občudujejo le od spodaj.
Turistov je tukaj precej več kot po okoliških naravnih znamenitostih, kot je na primer Kings Canyon. Največ pa jih je na razgledni točki, od koder je najlepši pogled na skalo ob sončnem zahodu; seveda je podobna razgledna točka tudi na drugi strani, za pogled na Uluru ob sončnem vzhodu. Obiskala sva obe razgledni točki, a fotografirala in snemala sva le ob sončnem zahodu. Bilo nas je veliko in bilo je lepo, saj je po sicer oblačnem dnevu sonce tik pred zahodom skozi ozek pas jasnine dobilo priložnost, da je obsijalo Uluru, in ta je za nekaj minut zažarel v znamenitem škrlatu.
Grehi prednikov
Čeprav domačine, aborigine, srečaš povsod, jih je v tem osrednjem delu Avstralije res veliko. Da so na to odmaknjeno celino prišli s severa, se pravi z današnje Nove Gvineje in iz Indonezije, že pred najmanj 60.000 leti, piše povsod. Sicer pa o tem, kdo so in kako so z njimi ravnali Britanci, ko so prve kaznjence naselili v deželi tam doli, piše v Wikipediji, verjetno pa ste gledali tudi film Avstralija … Bolj zanimivo je, kako jih vidimo mi, turisti 21. stoletja. Hitro ti postane jasno, da imajo beli Avstralci slabo vest. V vseh narodnih parkih skoraj na vsakem koraku opozarjajo na spoštovanje izročil, verovanj in navad domačih oziroma prvobitnih prebivalcev. V informacijsko-kulturnem središču pod Ulurujem imajo tudi obsežno predstavitev aboriginske zgodovine in likovne umetnosti oziroma kulture, saj je bil to njihov glavni način izražanja in prenašanja izročila na naslednje rodove. Ko sem gledal belopolte Avstralce, kako zavzeto si ogledujejo razstavljeno, sem imel občutek, da se tako poskušajo vsaj malo odkupiti za grehe svojih prednikov.
Skalo so turistom
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pa je tudi v teh krajih začela naraščati okoljevarstvena ozaveščenost, vedno bolj so se zavedali pomena aboriginske tradicije in letališče tik ob skali je postalo moteče. Tako so leta 1982 približno 15 kilometrov stran zgradili novo letališče in od takrat je Uluru postajal vedno bolj obiskana turistična zanimivost.