Kolesarjenje + turizem = odlična kombinacija v Emiliji - Romanji

Emilija - Romanja je italijanska pokrajina na severnem delu Apeninskega polotoka, na jadranski strani »italijanskega škornja« (it. lo stivale) in velja za deželo kolesarjenja pri naših sosedih − pravi raj na zemlji za tiste, ki potujejo s kolesom, pa tudi za tiste, ki potujejo brez njega.

Iz regije izhajajo številne blagovne znamke, kot so Ferrari, bolonjska omaka in parmezan. Veliko turistov z vsega sveta, številnih ljubiteljev kolesarstva, pa rado obišče tudi obalno mestece Cesenatico, kjer stojita muzej in spomenik v čast Marcu Pantaniju, izjemno priljubljenemu kolesarju, ki je danes, 12 let po tragični smrti, prava ikona. Njegov duh je še močno živ, na kar nakazujejo številni citati, zapisani s svežo barvo na asfaltu po cestah Emilije - Romanje: »magico Pantani«, »Il Pirata«, »Pantani vive ancora«, »Elefantino«, »Questo è il cielo del Pirata«, »ci manchi«, in nobena odmevnejša dirka ne mine brez omembe njegovega imena.

Pantanijev klanec, Montevecchio. Foto: Špela Prelc/Delo

In smo šli pedalirat po cestah, kjer je trenirala legenda kolesarstva iz devetdesetih. Po slabih štirih urah vožnje z avtomobilom smo prispeli v filmsko idilo vinskega resorta Borgo Condé v kraj Fiumana di Predappio, ki leži v južnem zaledju mest Forlì in Cesena. Okrog vinskega objekta, zgrajenega iz kamna, ki mu domačini rečejo spugnone, so na terasah številni vinogradi, ki na leto »obrodijo« okrog 150.000 steklenic vrhunskega vina (priporočam Superior Condé Sangiovese di Romagna, MGA Condé Predappio Sangiovese in Condé Rosé). Le mislite si lahko, kako je bilo zjutraj, po večerni degustaciji, sesti na kolo, in to ob bok dvema vrlima kolesarjema.

Resort sredi vinogradov je pravi kraj za sprostitev. Foto: Špela Prelc/Delo

Prvi je Andrea, novinar, ki je v regiji zaslužen za razvoj in čedalje večji prihod kolesarskih turistov v Emilijo - Romanjo. Drugi je Fabio Sacchi, enajst let profesionalni kolesar, petkratni udeleženec francoskega Toura, trikratni Gira in dvakratni španske Vuelte. Med drugim je leta 2005 dobil dirko Milano−Torino, sicer pa je bil pomočnik vélikega Maria Cippollinija ... in še bi lahko naštevala. Da pristavim še svoj skromni lonček − rekreativka, šele štiri leta zaljubljena v specialko, ki ji občasno uspe prepeljati kak maraton. Kaj lepšega bi si lahko še želela? Dva postavna Italijana na kolesu, čudovit sončen dan ter asfalt, kjer je čutiti Pantanijevega duha.

In smo šli. Tja v zaledje jadranske riviere, stran od gneče, tja, kjer se sramežljivo skriva romantična hribovita pokrajina, prepredena z neprometnimi cestami. Več kot primeren teren za kolesarje, še posebej v toplih pomladanskih in jesenskih mesecih, ko v naših krajih še (že) diši po snegu in na Primorskem mrazi burja. Mimo nas je švigala barvita pokrajina, pogledi so zrli v čarobno kuliso neštetih gričev in gričkov, pred očmi so se menjavale tople barve širnih žitnih polj z živo rdečimi makovimi cvetovi ter osvežujoče barve zelenih travnikov in vinogradov, nad nami pa se je razprostiralo sinje modro nebo.

Idilična barvita pokrajina Emilija - Romanja. Foto: Andrea Manusia

Kljub temu da se pokrajina ne ponaša z veličastnimi serpentinami ali prelazi, kot so Stelvio, Gavia, Pordoi ali Giau, smo odkrili izjemno destinacijo za kolesarske počitnice, primerne za prav vsakega na kolo norega posameznika, od začetnika do tistega bolj zahtevnega rekreativca. Prav vsak bo tu našel nekaj zase − trase z različnimi višinskimi profili, od daljših ravninskih do zahtevnejših hribovitih tur. Nič čudnega torej, da je to rojstna regija številnih kolesarskih legend. Mesteca na vrhu gričev z utrdbami, kot so Bertninoro, Predappio, Predappio Alto, Tessello, Verucchio, Riccione, Meldola, Bracciano, Oriola, Diolaguardia, Monteleone, Castrocaro Terme, Tavoleto, Talamello ... in San Marino vas bodo v hipu očarala.

O kavnih grimasah

Sledil je postanek za kokakolo in ... previdno sem pogledala proti mojima vodnikoma in nekoliko bolj tiho zajecljala, ko sem naročala ... »Capuccino per me, per favore«. Ker pač že vem, da bo naročilo sprožilo zbadljivke in salve smeha. »Questi stranieri ...« (ti tujci) je pripomnil Fabio, saj menda ne poznamo italijanske kulture pitja kave. Kakršnakoli kava z mlekom po deseti uri dopoldne namreč v Italiji ne pride v poštev, njihov ritual je na hitro, običajno kar stoje, popiti espresso. Večkrat na dan.

Religija. Kapučino je po 10. uri »prepovedan«. Foto: Špela Prelc/Delo

To mi je obudilo spomin na nedavno prijetno druženje na predvečer maratona Franje, ko si je znanec Andrea, direktor podjetja, ki organizira kolesarske počitnice, zaželel kavo po večerji. Prijateljica Polona mu je v veliki skodelici z veseljem postregla črno turško kavo, pričakoval pa je tisti mali »pljunek« espressa. Niti dotaknil se je ni. Vsebino skodelice je neštetokrat povohal, vsakokrat so to pospremile nenavadne grimase na obrazu, vmes je na glas zmolil dva očenaša in si dopovedoval »bognedaj, da spijem to župo, sicer me bo naslednji dan na Franji to stalo dobre uvrstitve in s tem amaterskega svetovnega kolesarskega prvenstva v Avstraliji«. No, na srečo se je dobro izteklo. Tako zanj kot za gostiteljico.

Terrabici − Land of Cycling

Izbira hotela za kolesarske počitnice je pred dvema letoma, zahvaljujoč združenju Terrabici − Land of Cycling v Emiliji - Romanji, postala preprostejša. Organizacija, v katero je vključenih 43 do kolesarjev prijaznih hotelov, je bila ustanovljena s tesnim sodelovanjem Zavoda za turizem pokrajine Emilije - Romanje (APT Servizi Regione Emilia Romagna) za spodbujanje razvoja kolesarskega turizma s pomočjo novih poslovnih in promocijskih strategij na mednarodnih trgih. Statistika že potrjuje pozitivne rezultate, saj je regija po številu turistov kolesarjev v Italiji takoj na drugem mestu za deželo Trentinsko - Zgornje Poadižje.

Po poteh kolesarskega maratona Gran Fondo Novecolli. Foto: Andrea Manusia

Ste vedeli, da je Emilija - Romanja vodilna italijanska regija, kjer potekajo številni kolesarski dogodki, dirke in maratoni, imenovani gran fondo? Italijanski kolesarji so skorajda obsedeni z udeleževanjem na enodnevnih maratonih in v tej regiji je nekaj najodmevnejših. Z najdaljšo tradicijo se ponaša Gran Fondo Novecolli Cesenatico, letos je bil s 13.000 udeleženci izpeljan že šestinštiridesetič (razdalji 200 in 130 kilometrov). In prav vsak dan sva s Fabiem, mojim vodnikom, ki je leta 2009 tudi dobil to dirko, vozila po delu trase katerega izmed spodaj naštetih prireditev. Prijave na dogodek običajno odprejo v novembru, lani so se zapolnile v pičlih 18 minutah. Poleg omenjenega se lahko udeležite še prireditev Gran Fondo Cassani Faenza, Gran Fondo Riccione, Gran Fondo Via del Sale, Gran Fondo del Capitano, Gran Fondo del Po Ferrara in Gran Fondo degli Squali Cattolica/Gabicce.

Cima Pantani

Naslednji dan sva se s Fabiem, tokrat sama, podala na vrh najljubšega Pantanijevega vzpona, na Montevecchio (Cima Pantani), kamor je za trening znameniti kolesar zlezel tudi večkrat zapored. Danes tam stoji »svetišče« njemu v spomin, v skalo so vdelali njegovo fotografijo, kjer je obvezen postanek za fotografiranje in hidracijo pri bližnjem vodnjaku.

Fabio je izvrsten vodnik. Kot nekdanji poklicni kolesar kakovostno vodi kolesarske homogene skupine in posameznike, obvlada več svetovnih jezikov, predvsem pa zna odlično prilagajati vožnjo posameznikom, saj so turisti kolesarji različno pripravljeni in jim je treba ustrezno prilagoditi zahtevnost izleta.

Pantanjiv duh je v njegovem rojstnem mestu še kako živ. Foto: Špela Prelc/Delo

Značilnost vzponov v pokrajini je, da so dolgi le od štiri do sedem kilometrov, kljub temu pa se kaj hitro nabere prek tisoč višinskih metrov. Razgledi z vrhov so dih jemajoči, na dlani imamo hribovito pokrajino proti notranjosti, v drugo smer pa se nam bleščeče nasmiha modro Jadransko morje.

Po kosilu in ogledu kolesarskega hotela Grand Hotel da Vinci sva iz Cesenatica, rojstnega mesta Marca Pantanija, pot nadaljevala vzdolž obale mimo solin Cervia, kjer se na 800 hektarih razteza naravni rezervat z rastlinjem in živalstvom, značilnim za slana območja. V 12. stoletju sta bili Cervia in mesto Chioggia, ki leži severneje pri Benetkah, hudi tekmici v proizvodnji soli, prva pod zaščito Ravenne, druga pa Benetk.

Del trase Gran Fondo Via del Sale je bil hvala bogu pri koncu, noge sem namreč že močno čutila.

Gurmanska goriva za kolesarje

Čeprav sem v teh krajih kolesarila drugič, me je tudi tokrat presenetil in utrudil razgiban teren. Še sreča, da sem bila dve noči nastanjena v bližini srednjeveškega mesta Bertinoro v zdravilišču Fratta Terme, ki slovi po termalni vodi in sproščujočih tretmajih, tako da so noge po knajpanju dobile novih moči. Utrujene mišice so mi bile zagotovo hvaležne. Bi si mislili, da v terme na rehabilitacijo hodijo tudi astronavti, da se ponovno navadijo na življenje na Zemlji, potem ko so mesece in leta preživeli v mikrogravitacijskem okolju? Zgodovinski zdraviliški hotel je konec dvajsetih letih prejšnjega stoletja odprl Benito Mussolini, ki je bil rojen v le streljaj oddaljenem Predappiu.

Za kolesarjenje je pomembna tudi priprava, od prehrane do zemljevida, če se na pot odpravimo sami. Ethic sport, prehranski dodatki za povečanje kolesarjeve sposobnosti, poskrbijo, da med kolesarjenjem ne boste ostali brez moči. Foto: Špela Prelc/Delo

Odlično gorivo kolesarji največkrat najdejo v gastronomski obliki. Emilija - Romanja je znana po svojem nizkem kruhu piadina, ki ga opečenega postrežejo toplega ali hladnega. Manuela, vodja marketinga v zdravilišču Fratta Terme, ki sicer prihaja iz Južne Tirolske, natančneje iz doline Pusterija, je na večerji v Bertinoru zatrdila, da tako dobrih piadin ne boste jedli nikjer drugje. Lahko jih jeste same, ob mesu ali pa z njimi pomažete še zadnje ostanke omake s krožnika, potem ko ste pojedli testenine. Dodatno gorivo obvezno dotočite še s kozarcem lokalnega rdečega vina (priporočam colombarone). Pa brez slabe vesti, saj ste na počitnicah − in to aktivnih. Gurmansko kolesarjenje lahko obogatite še z ogledom številnih vinskih kleti in degustacijo vin, z raziskovanjem oljčnih nasadov in tovarnic sirov.

Razgled z restravracije v Bertinoru, kjer med drugim postrežejo z odličnimi piadinami. Foto: Andrea Manusia

Fabio mi je sicer naslednji dan, ko sem se le stežka vzpenjala proti kraju Predappio Alto, predaval o vnosu slabega in dobrega goriva, to je o preobilici popite kapljice in njenem vplivu na kolesarjenje. Nisem ga vprašala, zakaj me je zasul s temi sicer koristnimi nasveti, sem pa pozorneje prisluhnila njegovim odličnim napotkom, kako se znebiti strahu pred spusti s klancev. Prikupna je bila njegova razlaga, naj si svoje kolo, ki ga ljubkovalno kličem Vili, zamišljam kot svojega fidanzata (partnerja) in si predstavljam, kako se zlijeva drug z drugim in se lahkotno z občutkom spustiva po cesti navzdol novim avanturam naproti.

Tudi nižina se prileže

Bolj ko se je bližal najin tretji dan, manj zgovorna sem postajala ... očitno so številni vzponi pustili posledice in italijanske besede so mi vse težje prihajale iz ust. Na programu so bili štirje dnevi kolesarjenja in že po prvem dnevu je bilo jasno, da pokrajina ponuja izjemne predispozicije za tovrstno rekreacijo. Še dobro, da nas je zadnji dan čakala lažja ravninska tura ob reki Pad, ki vodi vse do delte in njenega izliva v Jadran. V začetku marca, ko se kolesarska sezona začenja in rekreativci še nimamo za seboj veliko kilometrov, je zato primerna udeležba na ravninskem (in zatorej hitrem) maratonu Gran Fondo del Po.

Ravninska kolesarska steza ob desnem bregu reke Pad je ena izmed najdaljših kolesarskih stez v Evropi. Foto: Špela Prelc/Delo

Ferrara, sicer pozimi pogosto zavita v meglo, leži v nižinskem delu doline najdaljše italijanske reke Pad, velja pa za mesto na dveh kolesih, saj se menda s kolesi prevaža večji delež prebivalcev kot na Nizozemskem ali Danskem. In prav s kolesa boste najlažje doživeli številne zgodovinske in kulturne znamenitosti: od gradu družine Este, palače diamantov, mestne hiše z ložo iz 15. stoletja, katedrale in palače Schifanoia vse do mestnega obzidja. Ob ogledu ne boste mogli spregledati rožnato-rjavih zidakov stavb ter razkošnih parkov, vrtov in pokopališča, ljubitelji kolesarjenja pa poleg že omenjenega maratona še poletne prireditve Bike Night Ferrara ali La Furiosa.

Barviti center Ferrare. Foto: Špela Prelc/Delo

V teh dneh smo prekolesarili le en delček pokrajine, za prihodnjič nas čakajo še številne neodkrite trase. Gostoljubni in izredno prijazni domačini, s katerimi lahko brez večjih težav navežeš pristnejše stike, poskrbijo, da se domov vrneš zadovoljen in z nasmehom na obrazu.

Prav gotovo se kar tisoč kolesarskih turistov, ki vsak teden obiščejo Emilijo - Romanjo, ne moti. Na srečo je naša najživahnejša soseda, ki se nam s svojim »sladkim življenjem« zlahka zasidra v srce, tako blizu. Arrivederci. A presto. Kmalu nasvidenje.