Kuba pred turistično invazijo

Kuba je na široko odprla vrata turistom. Odslej ne bo nič več, kot je bilo, pravijo stari kubanski nostalgiki.

tor, 08.03.2016, 21:00

Ste že bili na Kubi? Ne? Potem ste že prepozni. Tako vsaj pravijo stari popotniški mački, ki se sentimentalno spominjajo sončnega karibskega otoka s konca prejšnjega stoletja kot živega muzeja komunizma na tropski način pa kot edinega kraja na planetu, kjer si se še lahko igral Jacka Kerouacka, le da si opravil »road trip« v pradavnem chevroletu, buicku, cadillacu ali dodgeu.

Potovanje na Kubo je bilo še pred dvema desetletjema pravi gverilski podvig. Že za prihod na ta karibski otok je bila potrebna vztrajna iznajdljivost. Čeprav je v lepem dnevu s slikovite havanske promenade Malecon mogoče videti Miami na drugi strani preliva s prostim očesom, na otok še do današnjega dne ni mogoče drugače kot z letalom, in to nikakor ne iz ZDA, ampak iz Venezuele, Dominikanske republike ali – najbolj preprosto – iz Evrope. Let s Cubano je bil špartanski: letalo, recimo ruski topoljev, je bilo sumljivo podobno navadnemu avtobusu, saj je imelo odprte prtljažnike, stevardese rutinsko neprijazne, hrana še bolj neužitna kot pri drugih letalskih družbah. Kako je z vstopom v državo, ni bilo mogoče zagotovo vedeti vse do mejne kontrole na letališču Jose Marti: bo treba vizum (do)plačati, bomo menjali dolarje uradno na letališču, bodo zahtevali, da jim pokažemo obvezno rezervacijo državnega hotela, ki je nimamo …?

Komur je uspelo premagati začetne ovire, so ga vsak dan čakale nove: Kje dobiti hrano? Kje prenočišče? Kje dobiti prevoz do naslednjega mesta?

Havana s tramovi, Varadero brez Kubancev

V devetdesetih letih, imenovanih tudi »periodo especial«, posebno obdobje, kakor je oblast evfemistično imenovala dejstvo, da jo je zapustila zaveznica Sovjetska zveza in da se je s koncem sovjetske pomoči življenje Kubancev spremenilo v hudo bitko za vsakdanji kruh, so Kubanci vse raje videli turiste, še zlasti pa njihove dolarje. Havana, čeprav razpadajoča na vseh koncih in krajih in podprta s tramovi, je bila razglašena – upravičeno – za glavno turistično znamenitost, Varadero, čudovita dolga, bela plaža, za turistično plažo številka ena, na katero so domačini odtlej smeli le še kot kuharji, natakarji in sobarice.

Preostali del otoka je ostal bela lisa na turističnem zemljevidu. Ne da bi bil turistom prepovedan, ampak je bil zelo težko dosegljiv. To so bili namreč časi, ko je kronično primanjkovalo tudi bencina. Tako zelo, da je promet na večjih razdaljah skorajda zamrl, odsotnost javnega prometa pa je oblast reševala tako, da je uvedla zakonito štopanje. Kar je pomenilo, da se je vsak, ki je potreboval prevoz, postavil ob cesto in prvo vozilo z modrimi tablicami (torej državno vozilo), ki je prišlo mimo, mu je moralo ustaviti.

Najpočasnejši = najcenejši vlak na svetu

Štopanje je bilo za turiste težavno. Ni bilo prepovedano, a se je Kubancem nekako zdelo, da se za tujce ne spodobi. Zato je v skladu z nikoli uzakonjeno, a splošno politiko po imenu »resolviendo«, znajdi se, oblast zamižala na eno oko in dovolila najemanje starih avtomobilov, ki so nato smeli z na črno in za dolarje kupljenim bencinom na dolgo in popravil polno pot do, denimo, prečudovitega Trinidada ali Cienfuegosa.

Na drugo stran otoka, do kraško-tropskega Viñalesa, pa z vlakom, tisti čas gotovo najpočasnejšim in hkrati najcenejšim na vsem svetu, z malico brez primere: kruh, namazan z marmelado, in prava kava, močna in vroča, nalita kar v škrnicelj …

Noro, smo si ves čas govorili in se zraven smejali.

Pred zgodovinskim obiskom št. 2

Te dni je na Kubi spet noro. A drugače noro. Odkar je svoj obisk napovedal Barack Obama, je vrag odnesel šalo in še do včerajšnjega dne letargični domačini so se vneto lotili priprav na visoki ameriški obisk, poročajo agencije. Žrtve te vneme so celo – turisti. Ker bo visoki obisk iz Bele hiše 21. in 23. marca prišel z večstoglavim spremstvom, v Havani pa primernih elitnih hotelskih sob primanjkuje, nameravajo vse turiste za ta čas »izgnati« v hotele na Varadero.

Marca se na Kubi tradicionalno začne turistična sezona in doseže vrhunec okoli 1. maja – ko si najbolj vneti obiskovalci ogledajo proslavo za praznik dela – zatem pa s čedalje hujšo vročino, začetkom nalivov in naposled sezono orkanov skoraj povsem zamre. Medtem ko so desetletja turistične dolarje v državo prinašali večinoma Kanadčani in Evropejci, so se zadnja leta opogumili tudi Američani, saj jih vlada ne kaznuje več za sicer še vedno prepovedani obisk komunističnega otoka.

Zdaj je ameriška (turistična) invazija neizogibna. Po razglasitvi ameriško-kubanskega detanta decembra 2014 se je število ameriških turistov lani povečalo za 77 odstotkov, na 161 000. Letos kubanske oblasti napovedujejo enako povečanje, v resnici pa bo verjetno še večje. Čeprav prepoved potovanja še ni odpravljena, temveč je Obama s predsedniškim dekretom le dovolil dvanajst izjem – recimo za izobraževalno potovanje ali obisk sorodnikov – se je število ameriških turistov pa tudi podjetnikov, ki hočejo dovolj zgodaj raziskati možnosti za poslovno sodelovanje – že dramatično povečalo. In ko sta aprila državi podpisali sporazum o ponovni vzpostavitvi komercialnih poletov po več kot petdesetletnem premoru, se je začelo ostro tekmovanje med ameriškimi letalskimi družbami za razpisane letalske povezave. Vseh skupaj naj bi jih bilo dvajset na dan v Havano in deset do drugih devetih letališč na Kubi, a ameriške družbe bi jih želele vsaj še enkrat več; samo American Airlines bi rad letel iz Miamija v Havano desetkrat na dan. Poleg tega že potekajo meddržavna pogajanja o vzpostavitvi trajektne linije med Florido in Havano.

Cvetoči zasebni posli

In ker veljajo Američani za tiste turistične »slone«, ki poskrbijo, da tam, kjer so bili, še trava ne zraste več, preostali turisti tega sveta negodujejo, češ da bodo za vselej pokvarili enkratnost kubanskega doživetja. Resnici na ljubo se kubanski množični turizem počasi, a vztrajno razvija že vsaj dve desetletji. Iz ilegalnih ali pollegalnih poslov se je sčasoma razvila solidna zasebna ponudba, ki jo je država sprva tolerirala, nato pa legalizirala: mreža »casas particulares«, zasebnih sob, zasebnih restavracij »paladares«, možnost najema sicer manj romantičnih, a zato bolj zanesljivih (japonskih) avtomobilov, tudi organizirani avtobusni prevozi in domače turistične agencije za turiste oziroma samostojne popotnike. Ne nazadnje, razvil se je nov razred »jinteneros«, recimo temu »vodnikov«, ki za primeren delež priskrbijo sobo, mamila ali prostitutko.

A že na začetku sedanje turistične invazije še vedno slabo razvita turistična infrastruktura poka po šivih. Zasebna ponudba ne zadošča več povpraševanju, državnih hotelskih sob je le 63.000 in mnoge med njimi so takšne, da turisti, ki so spoznali že vse tropske paradiže na tem planetu, niso kaj preveč zadovoljni. Cene, ki za tujce nikoli niso bile nizke, so se še povišale, se pritožujejo pogosti obiskovalci Kube, dražje so vožnje s taksiji, hrana, spominki, še ženske, ki pozirajo v tradicionalnih pisanih oblačilih in s cigaro v ustih, že dolgo niso več zadovoljne samo z enim dolarjem napitnine. Gneča se začne že na letališču, nadaljuje pri znamenitostih stare Havane, težko je najti prosto sobo ali sedež na avtobusu do Santiaga ali Trinidada. V Viñalesu so menda turisti spali kar v parku.

Stonesi prihajajo!

Na Kubi nič več ne bo, kot je bilo, vzdihujemo tisti, ki smo jo poznali v drugačnih, bolj »nedolžnih« časih. Številni mladi Kubanci pa se novih časov neizmerno veselijo. Denimo tisti, ki so se pred nekaj dnevi nagnetli na Malecon, na koncert ameriške elektronske skupine Major Lazer. In ki zdaj s še večjo nestrpnostjo čakajo na še en zgodovinski dogodek, zanje pomembnejši tako od papeževega kot Obamovega obiska: 23. marca bodo na havanskem športnem stadionu zaigrali Rolling Stones.

Zadnja zaprta vrata

A ena vrata ostajajo trdno zaprta: vrata v Guantanamo, ameriško oporišče in koncentracijsko taborišče na skrajnem jugovzhodu otoka. Če se ga nekega lepega dne eden izmed prihodnjih ameriških predsednikov ali predsednic odloči zapreti in Guantanamo Bay vrniti Kubi (ki jim ga je bila prisiljena dati v najem leta 1903), bi to bila nova sanjska priložnost za kubanski turizem. Tropskih paradižev v svetu ne manjka, toda vodeni turistični ogledi nekdanjega ameriškega oporišča in zapora za domnevne islamske skrajneže bi bili – enako kot na drugem koncu sveta spomeniki vietnamske vojne – atraktivna obogatitev turistične ponudbe.

***********

JE RES?/NI RES?

Oldtimerji

Po fotografijah bi človek sklepal, da so kubanske ceste polne starih očarljivih ameriških limuzin. Ni res! Veliko je starih, neuglednih lad, čedalje več pa tudi modernih, novih japoncev, zlasti toyot. Še bolj res pa je, da marsikje ni nobenih avtomobilov. Svoj avto ima še vedno le peščica Kubancev.

Man˜ana

Tropska lenobnost, ki so ji menda podvrženi tudi Kubanci? Je res? Res je, da se znajo Kubanci odlično sprostiti in zabavati, res pa je tudi, da so iznajdljivi in delavni. Jintereros, »vodniki«, ki so za nekatere turiste tako moteči, se trudijo za svoj zaslužek, pogosto pičel, od jutra do večera. V pomanjkanju sredstev in rezervnih delov znajo Kubanci marsikaj sami popraviti ali kar – izumiti.

Tržna ekonomija

Ni res, da je Kuba na poti v tržno ekonomijo. Majhni kompromisi, ki jih je sprejela vlada, le dovoljujejo ljudem, da laže preživijo. Na primer: zdravnik, ki zasluži 40 dolarjev na mesec, oddaja eno sobo v hiši samo zato, da se lahko prebije skozi mesec.No habla espan˜ol?

Ni res, da se da na Kubi prav lepo shajati brez znanja španščine. Navadni ljudje le redko govorijo angleško, zato je komunikacija omejena na tiste, ki imajo opraviti s turisti. Sicer pa se je treba kubanske španščine navaditi: Kubanci govorijo hitro, tako hitro, da, denimo, požrejo s na koncu besede: gracia namesto gracias.

Konvertibilni pesosi

Je res, da se sploh ne splača zamenjati dolarjev ali evrov v lokalno valuto, pesose, ker z njo ni mogoče ničesar kupiti? Je res in ni res. S pesosi lahko tako kot domačini kupiš na tržnici sadje ali na stojnici hiter prigrizek. Res pa je, da bodo tudi tam z veseljem vzeli konvertibilne pesose (CUC), s katerimi je treba na Kubi plačati vse druge stvari.

Pomanjkanje

Je res, da na Kubi marsičesa ni dobiti? Ni res, za dolarje se vse dobi. Res pa je, da je marsikaj za domačine cenovno nedosegljivo, predvsem pa se je marsikdaj treba postaviti v vrsto. Za dolgo časa. Tudi turisti.

Brez fast fooda

Ni res. Na Kubi sicer (še) ne poznajo McDonaldsa, imajo pa lastno verigo hitre prehrane El Rapido (Na hitro). To so tudi zbirališča za nočne pivce. Kdor viha nos nad slabo užitnimi picami in hamburgerji, naj pomisli na to, da se tudi za bistveno več (turističnih) pesov lahko zelo slabo jé.

Prijavi sovražni govor