Lahko noč, svet, jaz grem na Tirolsko!

Če bi želeli spoznati mesto, v katerem ima štirideset prebivalcev več kot sto let, kjer je 60 odstotkov manj diabetesa od avstrijskega povprečja in kjer imate polovico manj možnosti, da vas zadene srčni infarkt, kot na Dunaju, potem se peljite naravnost do Innsbrucka, glavnega mesta Tirolske, najpomembnejše avstrijske turistične regije.

Mesto za prijeten konec tedna; jeste kosilo v tradicionalni tirolski gostilni, nakupujete v šoping centru, gledate modro nebo in čutite oster zrak, popoldne pa kot za šalo skočite še na dvatisočaka. Innsbruck ima okoli 120.000 prebivalcev (peto največje mesto v državi) in leži tako rekoč na evropskem križišču. Med Nemčijo in Italijo, med skrajno zahodnoavstrijsko zvezno deželo Vorarlberg in Salzburgom. Obdano je z gorami in neokrnjeno naravo, v daljni bližini so smučarska središča, denimo Kitzbühel, Seefeld ali St. Anton, in lepo razpotegnjeno ob reki Inn (samo ime pomeni most čez reko). Posebno starega dela se še vedno drži avra srednjega veka: na ozkih zavitih ulicah, med visokimi in zelo ozkimi hišami, se počutite kot v nekem drugem času.

Šport in še enkrat šport

Innsbruck oglašujejo kot glavno mesto Alp in prvo, kar povejo domačini, je, da so že dvakrat gostili zimske olimpijske igre – v letih 1964 in 1976. Pri tem se sanjavo zazrejo iz središča mesta v bližnji hrib Bergisel in pokažejo na skakalnico, ki jo je leta 2003 projektirala zvezdniška britanska arhitektka iraškega rodu Zaha Hadid. Projekt je opisala kot spoj mostu in stolpa ali kot kačo, ki se spušča 90 metrov po hribu, ima v glavi prostore za turiste (panoramska ploščad in kavarna), od koder ponuja čudovit razgled na celotno mesto (neposredno celo na pokopališče). Po dvanajstih letih je rezultat tako rekoč vseavstrijska znamenitost, ki jo poleti obiskujejo trume turistov, pozimi pa je prizorišče novoletne turneje (Oberstdorf, Garmisch-Partenkirchen in Bischofshofen). Skratka, hrib železa in stekla, na katerega pelje 455 stopnic ali dvominutna vzpenjača, je vreden pogleda tudi z zeleno scenografijo. Zaha Hadid je potem dala pečat tudi nasprotnemu »bregu«. Tam je kabelska železnica Hungerburg (gorska veriga na severni strani Innsbrucka je del širšega naravnega parka Karwendel), ki obiskovalca s 560 metrov nadmorske višine naravnost iz središča mesta popelje do istoimenskega platoja na 860 metrih višine. Zaha Hadid je futuristično oblikovala štiri postaje, a od tam gre seveda popotnik ali smučar lahko še naprej z gondolo, na 2265 metrov visoki Hafelekar. Pozimi je to enostavna smučarska povezava, menda je na vrhu najbolj črna »offpista« v Avstriji, poleti pa gor vodijo številne pohodniške in kolesarske poti, ki nikoli niso prazne. A nemalokrat se na Seegrube (predzadnja postaja, 1905 metrov) usede oblak in ljudje v mestu čakajo, da ga prežene veter.

Rekreacija je tukaj tako rekoč zapoved številka ena: popoldne so mnogi na kolesu, v bazenu ali s pohodniškimi palicami namenjeni v naravo. Da pa je mesto prijetno za življenje, priča tudi poseljenost. Prazne parcele za novogradnjo skoraj ni mogoče dobiti, cene nakupa ali najema pa so astronomske.

Najstarejši del mesta je nastal ravno pod Seegrube in prav zanimivo je videti raznobarvne ozke hiše s tudi do štirimi nadstropji. Vodniki morda po romantično pretiravajo, ko radi povedo, da so hiše pobarvane zato, da so moški z drugega brega reke laže našli pot domov. Da so tako ozke, pa naj bi bili krivi davki, vezani le na širino hiše. Sicer pa na zgodovino mesta spominja znamenita zlata strešica (z 2657 pozlačenimi bakrenimi opekami), pod katero vsak trenutek stojijo trume turistov in pritiskajo na razne fotografske tipke. Zgraditi jo je dal Maksimilijan I. leta 1500 kot dvorno ložo s pogledom na trg. V Dvorni cerkvi (Hofkirche) lahko občudujemo velike bronaste kipe, ki jih je Maksimilijan I. dal izdelati za svojo grobnico. Ker pa je tik pred smrtjo določil, naj ga pokopljejo v mestu Wiener Neustadt, je njegov sin Ferdinand v Dvorni cerkvi dal postaviti kenotaf (prazen grob), kipi pa so ostali. Grad Hofburg je postavila tirolska veja Habsburžanov in je tretji najpomembnejši dvor v Avstriji. Zgraditi ga je dal nadvojvoda Sigismund, povečal Maksimilijan I., v rokoko pa prenovila Marija Terezija v 18. stoletju. V Hofkirche je pokopan tudi avstrijski narodni junak Andreas Hofer, ki je vodil tirolski upor proti Bavarcem in Napoleonovi vojski leta 1809. Baročna katedrala sv. Jakoba je bila zgrajena v 18. stoletju, na oltarju je Cranachova Marija, po kateri je Leopold Layer naslikal podobo brezjanske Marije Pomagaj. Ferdinand II. pa je zgradil renesančni grad Ambras na obrobju mesta, ki danes slovi po največji zbirki portretov Habsburžanov.

Univerzitetno mesto in štrudelj

V mestu je ena najstarejših avstrijskih univerz, najbolj znan pa je študij medicine. Innsbruck je v svetu znan po zdravljenju športnih poškodb. Tudi do 40.000 študentov daje mestu svoj pečat predvsem v nočnih urah na koncu tedna. Gostitelji se hvalijo s kar 140 vrstami piva, v tipični tirolski gostilni sta specialiteti »speckknödel« ali »gröstl«, nemalokrat so ljudje oblečeni v »lederhose« in »dirndl« in glavna ulica se ne imenuje nič drugače kot Ulica Marije Terezije. Mesto se ponaša tudi z enim najpomembnejših tekmovanj v igranju orgel, čisto pravo Sacherjevo kavarno (originalne torte menda dvakrat na teden z letalom prepeljejo z Dunaja) in na vsakem koraku z »apfelstrudlom« (narezani koščki jabolk so v testu povaljani v drobtine in rozine). Menda se je prav tu rodil dunajski valček ali vsaj njegov neposredni predhodnik. In ne nepomembno: Innsbruck ni daleč od male tirolske vasi Wattens, kjer ima središče kristalni svet Swarovski. Zato ni nič nenavadnega, če se v hotel sredi Innsbrucka zgrne 50 Kitajcev, ki pridejo v tirolsko prestolnico predvsem zaradi – kristalov. No, kristalčki so sicer opazni skorajda na vsakem koraku.

Da so Tirolci ponosni na svoje korenine, samozadostni, celo malce vzvišeni, vedo povedati drugi Avstrijci. V tem smislu lahko menda razumemo tudi citat na steni muzeja Dvorne cerkve, ki sicer nima imena avtorja, je pa datiran v sredino 18. stoletja: Lahko noč, svet, jaz grem na Tirolsko!