Ovire v glavi je treba rešiti, druge so premagljive

Več kot petini Slovencev potovanje otežuje invalidnosti ali omejena gibljivosti. Nekateri obsedijo doma, vendar je vse več takšnih, ki obiščejo najbolj oddaljene koščke sveta. Kakšne težave čakajo gibalno ovirano osebo na poti, smo vprašali Nino Wabra Jakič, ki jo je nesreča pred štirimi leti prikovala v invalidski voziček.

Potovanja so bila pred usodnim dnem Ninina strast. »Bila sem cigan po duši. Spakirala sem nahrbtnik, pa smo šli. Oboževala sem kampe, šotore, divje plaže. Zdaj sem prisiljena izbirati med hoteli ali prilagojenimi apartmaji. Načrtovanje počitnic in potovanj me navdaja s precejšnjo tremo. To je za nas, gibalno ovirane, precejšen projekt.« Precejšen, a ne nemogoč. Seveda morajo potovanje načrtovati precej bolj zavzeto in dosledno, grizejo jih povsem drugačne skrbi kot druge.

Pred dvema letoma se je tetraplegičarka Nina Wabra poročila z Galom Jakičem, ki je prav tako odvisen od invalidskega vozička, lani jeseni pa sta si privoščila poročno potovanje. Ne kakšne skromne, mirne in udobne različice. Odpravila sta se v ZDA. Ves mesec sta potovala po znameniti Cesti 66 (Route 66). Brez večjih zapletov. »To je bila izjemna preizkušnja, predvsem za najino samostojnost. Preverila sva, kako se znajdeva v nepričakovanih položajih. Ampak Amerika je tako zelo prilagojena gibalno oviranim, da na poti skorajda ni bilo težav. Gal je že imel izkušnje z njo,« je povedala Nina.

Brez težav čez Atlantik

Ko sta se lotila načrtov, se je zavzela za postanek v Miamiju, ker je želela tam obiskati prijatelje Kubance, Gal pa je želel videti Teksas. »O. K., sva rekla, potem bova šla pa lepo od obale do obale. Vedela sva, da z avtomobilom ne bo težav. Povsod izposojajo le avtomatike, le ročne komande bova morala vzeti s seboj. Nisva se zanašala na izkušnje drugih, nisva vključila agencij, preprosto sva označila kraje in točke, ki bi jih rada videla.« In sestavila sta 9500 kilometrov dolgo, povsem njuno, potovanje. »Izteklo se je bolje kot včasih samo sprehod po naši ulici.«

Izhodišče njunega potovanja je bilo tržaško letališče Ronchi, kamor so ju peljali starši. Nina: »Že ob rezervaciji letalskih vozovnic sva morala izpolniti obrazca o velikosti in tipu invalidskega vozička, o najinih potrebah, na vhodu v letališko zgradbo pa naju je čakala asistenca. Skozi kontrole do čakalnice pred vstopom na letalo so naju peljali kar mimo vseh vrst. Pred vrati letala so naju prestavili na njihov transportni voziček, ki je prilagojen vrstam med sedeži. Zelo so bili ljubeznivi. Potem je skrb za naju prevzelo kabinsko osebje. Če kdo, denimo, potrebuje pomoč pri hranjenju, tudi to uredijo. Po pristanku letala gibalno oviranega že čaka nova asistenca in ga spet odpelje mimo vseh vrst, naloži prtljago in ga odloži na točki prevzema najetega avtomobila. Kar se letal tiče, moram reči, da je vse tiptop urejeno.«

Nina je poudarila, da se letališki delavci ob prevzemu invalidskega vozička ponavadi ne zavedajo, da imajo opraviti s strašno pomembno, delikatno in navsezadnje drago rečjo. »Nikoli ne veš, ali bo voziček ostal v enem kosu, zato je najbolje zahtevati, naj ga ne strpajo med običajno prtljago, ampak vkrcajo na krov letala. V ročni prtljagi je dobro imeti tudi vsaj osnovni sanitetni material, ki ga invalidi potrebujemo.«

Kulturni in prijazni

Na 26-dnevnem potovanju sta si Nina in Gal le dvakrat privoščila po dva dni počitka v istem kraju, sicer pa sta bila vsak dan drugje. »Meni je spanje po tipičnih motelih in majhnih hotelčkih predstavljalo pravi fetiš. Takšno obliko prenočevanja sva izbrala tudi zato, ker je bila cenovno najugodnejša. Na spletnih straneh, ki ponujajo rezervacijo teh nastanitev, sva izbrala primerne. V le enem ali dveh sva imela nekaj težav, ker soba ni bila prilagojena za vozičke, a tudi to se je hitro rešilo. Ljudje so zelo prijazni in ustrežljivi. Tako rekoč mi ni bilo treba odpreti niti enih vrat. Kar leteli so skupaj.«

Čeprav je Route 66 Nino kar malo razočarala, so jo nekatere stvari presenetile: »Vse propada, nič ne vzdržujejo. Vedno več je mest duhov in vedno več delov Routa je zaprtih, potem prideš v neko vas s šestimi hišami, pred pošto pa je lepo urejeno parkirišče za invalide. Nikjer, ampak res nikjer nisem videla na tem mestu parkiranega neinvalidskega avtomobila. Kultura do oviranih oseb je tam precej drugačna kot v Evropi. Mislim pa, da so jih disciplinirali tudi z ogromnimi kaznimi, če bi kršili pravila o prepovedi parkiranja na mestih za invalide. Lahko jih doleti celo zaporna kazen.«

Mladoporočenca sta se izogibala velikim mestom in nista načrtovala obiska najbolj obleganih znamenitosti. »A povsod, kjer sva bila, je bilo vse prilagojeno za dostop z invalidskim vozičkom. Celo v Hollywoodu, na primer.«

S padalom in v globine

Kadar želita Nina in Gal na kakšen izlet doma, v Sloveniji, je to lahko včasih hujši podvig, kot je bila pot v Ameriko. »Zelo dobro morava razmisliti, kam bova šla, čeprav moram poudariti, da se zadnje čase razmere za gibalno ovirane osebe precej izboljšujejo. Ljubljana ali pa, denimo, obalna mesta so že zelo lepo urejena. Drugod še naletiš na kocke, robnike, klančke, viseče pločnike. Za nas je to velika težava. Precejšnja je tudi ta, da je, na primer v Ljubljani, premalo invalidom prilagojenih stranišč. Včasih se je treba znajti. Ko pride potreba, se odpelješ v bližnje nakupovalno središče ali v hotel. Še nikoli nama niso delali težav.«

Nina zagotavlja, da se njej podobni ljudje lotevajo še veliko bolj adrenalinskih podvigov kot onadva z Galom. »Le ovire v glavi je treba rešiti, druge so premagljive. Vem za fanta na invalidskem vozičku, ki že dolga leta vsako jesen za daljše obdobje potuje na Šrilanko. Veliko je takšnih ljudi.«

Agencije v pomoč

Sicer niti Nina ni od muh. Daljšim morskim počitnicam se namerava letos odpovedati, ker pač Gal nima časa, zato pa za jesen zagnano načrtuje skok s padalom v tandemu in potop v morske globine. »Vlečejo me tudi kraji v Aziji, Afriki in Južni Ameriki. To so malce manj civilizirani konci, zato bi bil to kar velik projekt, ampak Gal pravi, da se ga bova zanesljivo lotila, saj morava poskusiti vse, kar je na voljo. Vesela sem bila informacije, da je, denimo, Turčija zelo zelo dobro urejena in prilagojena potrebam gibalno oviranih ljudi. Tudi tja bi rada šla.«

S potovalnimi agencijami ima Nina dobre izkušnje. »Ravno zadnjič me je pritegnila neka akcija. Ko sem agentu povedala, da pač z Galom potrebujeva prilagojene sobe v hotelih, sem bila presenečena, kako dobro je bil poučen, kje so na voljo. Opozoril me je, da je na primer v Grčiji s tem kar nekaj težav. Dosedanje izkušnje so me prepričale, da so dobro informirani. Če nimajo natančnega podatka, ga pridobijo in sporočijo po telefonu. Zelo so ustrežljivi. Toda nama z Galom niso najbolj po godu do malenkosti vnaprej načrtovane agencijske počitnice, zaradi oviranosti bi tudi težko dohajala skupino, sva jim pa hvaležna, če nama pomagajo razmišljati o primerni destinaciji. Raje se izogneva najbolj obleganim turističnim središčem in spoznavava bisere, ki jih agencije ne zajamejo v ponudbo. Če želiš začutiti utrip dežele, moraš iti v pristno okolje, med avtohtone ljudi.«

Če je le mogoče, zakonca Jakič izbereta divjino, vendar Nina priznava, da je v praksi bolj vezana na betonirane plaže s posebno klančino, kjer invalidi lahko vstopajo v morje. »Če se človek potrudi in če gre na počitnice z družbo,« pove Nina, »je vse mogoče. Ko smo letovali na Dugem otoku, se je vedno našel kdo, ki me je nesel v vodo. Če sprejmeš pomoč, potem gre.«

Nina, ki je velika ljubiteljica nočnega življenja, opozarja, da telo invalida potrebuje malo več časa za regeneracijo. »Obožujem večerne izhode, obožujem koncerte, ampak tega si ne morem privoščiti več dni zapored. Moja duša se zato malo prepira s telesom, a se na koncu dogovorita. V Ljubljani se to poletje ogromno dogaja. Vse prireditve v središču so lepo dostopne z vozički, niti do Trnfesta ni nobene prepreke, celo v klube je mogoče priti. Do mesta pa naju ponavadi pripeljejo prijazni taksisti. Že po telefonu jim povem, da sva na vozičku in bova potrebovala pomoč. Samo enkrat v vseh štirih letih sem naletela na malo negodovanja. S Portorožem pa nimam najboljših izkušenj. Ko smo se štirje na vozičkih hoteli s taksiji vrniti v Pacug, kjer je Dom paraplegikov, je padlo kar nekaj hudih besed in minilo precej časa, da smo izvedli podvig. Sicer pa imam le dobre izkušnje. Čeprav sem na vozičku, nisem za nič prikrajšana,« na koncu še poudari Nina Wabra Jakič.