Livigno, pozabljena gorska kotlina

Livigno, športnoturistični kraj in, zlasti spomladi, smučarski raj, je stisnjen med Švico, Italijo in Avstrijo, na nekakšnem platoju med 1800 in 1900 metri. Obdan z vencem tritisočakov velja za najviše ležeči kraj v Evropi.

Gorska dolina, bolje rečeno, podaljšana kotlina, dolga približno 12 kilometrov, je s preostalim svetom povezana samo prek dveh sedel na višini približno 2300 metrov. Forcola di Livigno pelje v Bormio (Valtellina) in Foscagno Pass v Engadin (Švica), ki sta bila do nedavnega pozimi celo neprehodna in za promet zaprta.

Prvi prebivalci kraja so bili menda že Etruščani. V srednjem veku, ko je potekala druga poselitev te doline, je bilo ime kraja znano kot Vinla et vineola. Mnogi raziskovalci so to pomotoma povezovali s samostalnikoma vino, vinogradi, v resnici pa besedi iz stare nemščine pomenita snežni plaz. Teh je v tem izoliranem gorskem kraju vsako zimo ogromno.

Zadnji velik je udaril leta 1951, ko je umrlo sedem domačinov in je veliko hiš ostalo brez strehe ali zidov. Škodo je povzročil piš vetra, ki ga plaz rine pred seboj.

Prebivalci Livigna so bili stoletja znani kot spretni in uspešni tihotapci. Nič drugače kot drugi bližnji prebivalci Valtelline. Glede na zelo kruto gorsko okolje, kjer razen ječmena, posebne repe in trave za živino ni raslo nič, je to popolnoma razumljivo. A da ne bo pomote, tu še od dreves nimajo kaj dosti, saj rastejo le štiri mesece na leto. Tako so veliko lesa za gradnjo hiš prinašali od drugod in odhajanje na sezonsko delo za holcarje v Švico je bilo prva izbira za delo in zaslužek vseh zdravih moških tega kraja. Edino nekaj zelišč in vršičkov so nabirali za začimbe in čaje.

Odmaknjeni in zaprti

Kuge niso (s)poznali, trdijo, v zimah pa so do prvega zdravnika potrebovali vsaj osem ur in na pot odšli najpozneje ob štirih zjutraj, da so še za dne prišli v dolino. Če je bil sneg visok, so za pot potrebovali tudi do dva dni (v eno smer) in se nanjo odpravili že večer prej. Zato, če ni bilo nujno, snežne gazi ni bilo tudi po šest mesecev in vse se je dogajalo tam, v tisti dolini.

Skozi stoletja je življenje potekalo po ustaljenih tirnicah, do pred nekaj desetletji, natančneje po drugi svetovni vojni, ko se je zgodil prvi »zimski vdor« turistov. Po pomoti ali načrtno, se ne ve, a tiste prve skupinice nemških turnih smučarjev veljajo za prelomnico vsega.

Ne samo da so ti obiskovalci potrebovali prenočišče in hrano, kar je revnim domačinom navrglo nekaj prepotrebnega denarja, ampak so tudi njihove smuči gorjane kot da začarale. Otroci in mladina so s tem odkrili igračko za približno od sedem do osem mesecev snežene zime, odrasli pa dejavnost in tip ljudi, ki počnejo nekaj »norega«, kar ni namenjeno samo preživetju, in za to celo plačujejo.

Začetek razvoja

Leta 1952 so prvič obdržali cesto v Bormio prevozno tudi pozimi, leta 1959 za lastne potrebe in zabavo zgradili dve vlečnici iz motorjev starih avtomobilov in šele leta 1965, ko je bil zgrajen predor v zameno za zgraditev jezu za hidroelektrarno, se je odprlo. Leta 1965 so imeli šest hotelčkov in dve vlečnici, leta 2002 pa že več kot sto hotelov, 32 žičniških naprav in vsaj 40 kilometrov prog za tek na smučeh.

Morda se vse to za središče Evrope zdi neverjetno, saj bolj znani turistični kraji delujejo že več kot sto let, a kdor ve, za koliko ovinki in čez koliko sedel leži Livigno, in razume odmaknjenost in zaprtost njegovih prebivalcev pred svetom ter da so jih sosednje dežele politično vedno samo izkoriščale, ta razume.

Večinoma še po starem

Zaradi revščine in odmaknjenosti je bil Livigno, posebej ko so se pripojili k Italiji, dolga desetletja bolj nekakšen privesek, recimo gorski pašnik in lokacija za ceneno delovno silo bolj znanemu Bormiu. Temu znanemu turističnemu središču se zadnja leta po turističnem dohodku lahko samo še sline cedijo. Kajti Livigno, ki je bil še do 70. let zgolj vasica s kmetijami in čudaki, samopreskrbna in zaprta vase, in kjer je odhod na sečnjo gozdov omogočal edini stabilen dohodek, pozna glede financ same presežnike in ima daleč največji turistični »zaslužek« na prebivalca v vsej Italiji, če ne tudi v srednji Evropi.

Če jih vprašamo, le kaj neki je zadržalo prednike tam, na tisti pusti, skoraj tibetanski planoti, ne dobimo odgovora. Morda gorski zrak, metri snega, popolna odrezanost od vseh in vsega? Ali tista posebna energija? Težko je reči – in še težje razumeti.

Lahko da so se skrivali, zbežali pred čim. Res ne znajo povedati. Le to vedo, da so tam že dolgo.

Lesene hiše báit, s križnimi vezmi na vogalih, z malo in majhnimi okni, kamenjem za okras in zaščito in enim hlevom stalá, postavljene v natančne pravokotnike z enakim razmikom (zaradi požarov), z dvojno s skodlami pokrito streho téit, so značilnost kraja. Če vas ta imena spominjajo na naša, se ne čudite. V Alpah imamo vsi iste korenine.

Kraj deluje urbanistično urejen, kar je posledica filigranske razdelitve enakega deleža travnikov in zemlje med kmetije. Zemlja je bila vedno pomembnejša kot zlato in še danes je.

Na jedilnikih tudi svizci

Na enem od jedilnikov smo našli ragu iz svizca. Neverjetno, a preverjeno. Nekoč edini mesni priboljšek domačinov, kajti domače živali so bile za njih »svete«, je tradicionalna jed.

Paše je za živino vedno primanjkovalo, travo so kosili le enkrat na leto. Sena ni bilo dosti. Še mačk ali psov ne. Ni bilo hrane za vse. Zato so vse, vsak del ali kos živali, začenši z mlekom, v celoti izkoristili.

Glede svizcev je pa tako, da imajo »švicarski potni list«. Švica namreč zakonsko dovoljuje uživanje psov in mačk (in podobnih domačih živali), če so vzrejeni na farmah ali si njihov lastnik (to celo počnejo), ne smejo pa biti v ponudbi na jedilnikih ali v mesnicah.

Zato svizce lovijo in jih prodajo s »potnim listom«, kot da so bile te živali osebna last nekoga. Volk je sit in koza cela. Švicarji pač. Praktični in finančno zadrti do onemoglosti, trdijo domačini iz Livigna. Na srečo pa tega ni veliko in tudi omenjeni ragu ni pogosto na voljo.

Temelj turizma so zadruge

Vzpon in sodobni preporod kraja se je začel z omenjenimi turnimi smučarji in s tem, da so se domačini povezali v zadruge. Žičnice sicer pripadajo holdingu, kjer je nekaj investitorjev iz tujine, drugo pa je večinoma v rokah krajanov.

Eni trdijo, da je bistvo njihovega uspeha v nizkih cenah alkohola, cigaret in goriva, ker so manj obdavčeni. Liter dizla, recimo, je lansko pomlad stal 0,70 evra. Ta luksuz, cene brez DDV (IVA), imajo že vse od 16. stoletja.

A tega dandanašnjega so dobili iz rok avstrijske monarhije leta 1840, ki jih je s tem »zasnubila« za »prestop«, pa ne za dolgo, kajti po prvi svetovni vojni so jih »osvojili« Italijani.

Livigno je v resnici kraj z največjim dobičkom glede na število smučarskih naprav v Italiji in z najmanj ali nič prostora za novogradnje. Zemljišč skoraj ni. Mesto, raztegnjeno v dolžini 1,8 kilometra, ima na voljo samo še nekaj parcel po astronomskih cenah. Pa še te niso vse naprodaj, kajti nikomur se ne mudi nikamor.

Če se vam bo zdelo, da prebivalci Livigna po tihem sovražijo Švicarje, se ne boste zmotili. To ne izvira iz lokalnih vojn ali zgodovine, ampak je posledica nekaj podlih potez. Ko so zgradili predor Munt la Schera, ki je sicer edina varna zimska povezava s krajem (skozi Švico) in s (pre)visoko ceno jezi mnoge turiste – zanimivo, a Livigno od tega nima niti centa –, so domačini dobili predor pod pogojem, da se zgradi na švicarski strani doline zajezitev, ki jo napaja voda iz njihove doline. Že ničkolikokrat so lastnike prosili, da spustijo ceno predoru in jim pustijo vsaj površine umetnega jezera Lago di Livigno v uporabo, saj so zaradi jezu dopustili celo porušenje starega dela kraja. A Švicarji so jih zvito pretentali. Vsi dogovori so bili le ustni, kajti v tistih letih po drugi svetovni vojni je bila to pozabljena dolina. Pozneje pa, med tožbo na evropskem sodišču, so vse besede mirno snedli.

Zdaj Livigno gradi svoj predor, izbojevali so si tudi polovico jezera za športno uporabo, kot majhen obliž.

Mladina ne odhaja v doline

Odlike tega kraja so tudi najvišja rodnost v Italiji, večina mladih pa odide na študij v Milano, a se nato vrnejo domov. To ostajanje mladih je sicer problem, saj prostora in stanovanj primanjkuje (blokov ni dovoljeno graditi), vse stavbe pa morajo biti grajene v lokalnem gorskem slogu. Ima pa ta medalja tudi lepšo plat. Ker mladi težko najdejo stanovanja – ogromno je le pregrešno dragih apartmajev za oddajanje turistom –, se ponavadi naselijo pri starih starših. Tako starejši lahko opravljajo svojo vlogo nosilcev tradicije in vzgoje pa tudi družine ostajajo povezane.

Pa še nekaj je zanimivo. Glede na podobne izkušnje pri nas bi pričakovali, da so pripadniki različnih generacij med seboj sprti. Vendar so prebivalci Livigna v večni stiski za prostor razvili strpnost drug do drugega, napetosti pa sproščajo predvsem s športi v naravi.

Savna in aerobika zastonj

So pa domačini, približno 6500 jih je, pred nekaj leti dobili prve športne dvorane in bazen, saj so prek zadruge odkupili propadlo investicijo tujih družb v center za dobro počutje. Zdaj si vstop v bazen in aerobne vadbe v dvoranah plačujejo iz občinske blagajne in, zanimivo, od vse ponudbe je daleč najbolj obiskana joga.

Podobno poznajo smučarske vozovnice za mladino, a samo ob koncu tedna ali popoldne, da otroci ne bi izostajali od pouka.

Morda ima tudi zato kraj tako drugačno energijo. Kajti roko na srce, veliko snega, lepe smučarske proge, razgled in podobno jih ima še veliko v Evropi. A tega gorskega duha, bolj dinamičnega, ohranjajo le še redki.

Domače je še vedno – domače

Morda je skrivnost uspeha v povezavah v zadruge. Recimo kmetje so povezani v mlekarsko. Ko so prenavljali mlekarno, so ji dodali še restavracijo in teraso. Tako lahko zdaj med okušanjem sirov ali izjemnega sladoleda iz domačega mleka opazujemo delovne procese kar skozi steklene stene. Poleg prodaje lokalnih izdelkov in najcenejših malic v kraju (sendviči, solate, siri) je dodana vrednost tudi razgled s terase, ki je najlepši v dolini.

Če k temu prištejemo še ugodne cene (alkohol, športni izdelki, oblačila, gorivo) in omenjenega športnega duha kraja, ni čudno, da so v borih desetih letih, kljub evropski krizi, doživeli daleč največji turistični razcvet v Evropi.

Denar ostaja doma

A skrivnost uspeha tiči še nekje drugje. Davčni zakon v Italiji občini dopusti upravljanje količine denarja glede na število prebivalcev, presežek pa se jim odvzame. Zato občine raje poskrbijo, da jim čim več denarja ostane – za investicije, za sneg sredi poletja, za prireditve, kot je, recimo, Red Bull Snowboard Contest, ko so za nekaj dni zgradili pravi ogromen viteški grad iz snega, potem pa ga je sonce odneslo.

Bolje nekaj tednov internetne slave, kot da gre denar v »poklon« nenasitni Italiji, zvito priznavajo. Zanimivo je, da niso pridobili nič evropskih sredstev ali česa podobnega. Vse vlagajo sami.

Kdaj je Livigno daleč najboljši? Morda po velikonočnih praznikih, ko so smučarske vozovnice brezplačne, če ste nastanjeni v eni od mnogih oblik prenočitve, ali če imate svoj bivalnik. Tudi sneg je takrat običajno izjemen. Največji čar Livigna je nedvomno pomladanski srenec, ki je na zahodni strani uporaben dopoldne, na vzhodni pa popoldne, glede na gibanje sonca. Sneg je vedno bel, ni umazan od smoga in ne potrebujejo umetnega. Za zelo ugodnih 90 evrov si lahko privoščite helikoptersko smučanje pod varnim vodstvom v manjših skupinah do štiri, kjer vas celo opremijo z vsem potrebnim, je pa treba ta vrhunec doživetja rezervirati vnaprej in seveda se čaka na razmere.

Livigno pa vam ne ponuja le smuke, ki je, kot rečeno, spomladi najboljša, ampak tudi gorsko kolesarjenje vseh oblik, po označenih stezah in potkah, trekinge, kjer lahko prenočujete v šotorih, brez preganjanja, veslanje po jezeru, ki v nasprotju z našim Bohinjskim ni plačljivo (kot rečeno, občina ponuja celo nekaj deset kajakov v uporabo brezplačno). Na tedenske počitnice na primer pride vsako sezono skoraj milijon Poljakov, pa čeprav potrebujejo za pot 16 ur ali več.

Livigno je resnično eden od gorskoturističnih biserov srednje Evrope, morda celo največji med njimi – o čemer so njegovi prebivalci tudi sami prepričani.