Lunapark in starinski vrtiljak za velike in male otroke

Božični sejmi imajo v Nemčiji dolgo tradicijo. V Lübecku na severu države so prvega (uradno) imeli že leta 1648, tradicija zbiranja ljudi ob ognju na prostem v temnih dneh okrog zimskega solsticija pa je še veliko starejša.
Nemški božični sejmi se po posameznih zveznih deželah in mestih le malo razlikujejo, velja pa, da na Bavarskem in v osrednjem delu države temeljijo na tradicionalni božični ponudbi hrane, pijače in drobnih daril na stojnicah, medtem ko v severnih mestih ne sme manjkati lunapark z velikim zabaviščnim kolesom. Nanj sicer zaradi vetra in mraza sedejo le največji avanturisti, zato pa lunapark s svojimi pisanimi lučmi naredi mesto živahnejše in kolo, ki ga je videti že od daleč, pritegne vanj več ljudi.

Nekdanje zdravilo zdaj priljubljena slaščica

O Lübecku v zvezni deželi Šleziji, ime v prevodu pomeni ljubko, pravijo, da je božična prestolnica severne Nemčije. Na prvem mestu je sejem v objemu stare mestne hiše iz leta 1226, zgrajene iz rdeče opeke, z gotsko fasado, z nenavadnimi stolpiči ter kasneje dodanim renesančnim stopniščem. Danes imajo v mestu skupaj šest različnih sejmov z več kot dvesto stojnicami, na katerih ponujajo domače obrtne izdelke, igrače, topla oblačila, božične sladkarije, prigrizke in tople napitke. Ti sejmi najdejo svoj prostor na dvoriščih in trgih med hišami starega mesta, kamor postavijo okroglo kovinsko ognjišče, da se meščani lahko pogrejejo ob odprtem ognju s skodelico kuhanega vina in katero od znamenitih nemških klobas. Bolj lačni si privoščijo še porcijo kislega zelja, ki ga jedo vsepovsod po Nemčiji, le da ga severnjaki tako začinijo, da je na pogled skoraj črno. V keramičnih pečeh na prostem pečejo domač kruh, za katerega ljudem ni odveč počakati v vrsti.

Otrokom je v Lübecku najbolj všeč pravljični gozd na enem od številnih mestnih dvorišč s prizori iz Grimmovih pravljic. Najbolj oblegana trgovina v mestu v tem času pa je zagotovo tista z napisom Niederegger. Istoimenska slaščičarska dinastija namreč vse od leta 1806 izdeluje najboljši marcipan na svetu. Čeprav je njihove sladke izdelke najti v večini trgovin v tem delu Nemčije, se je treba za nakup na ulici Breite Strasse 89 (nasproti mestne hiše), kjer ima Niederegger svoj sedež, trgovino, slaščičarno in majhen muzej marcipana, postaviti v dolgo vrsto. Marcipan je priljubljena sladica iz sladkorja in zdrobljenih mandljev (teh mora biti v Niedereggerjevih slaščicah 70 odstotkov), ki so jo nekdaj predpisovali kot zdravilo na recept, danes pa je med najbolj zaželenimi božičnimi sladkimi skušnjavami.

Obarvano s skandinavsko mitologijo

Z marcipanom se radi sladkajo tudi v nekdanjem vzhodnonemškem mestu Schwerin, ki je po združitvi Nemčij pred 25 leti postal prestolnica in upravno središče pokrajine Mecklenburg-Predpomorjanska. Kot pove mestna vodnica Teresa Beck, posebej za Schwerin pri Niedereggerju izdelujejo marcipanovo slaščico v podobi palače nekdanjih mecklenburških vojvod, ki je naprodaj samo tu. Mesto se namreč ponaša z izredno grajsko palačo na otočku sredi jezera, le nekaj korakov iz središča starega mesta, ki ponuja božično pravljico za izbran okus in je že dobila vzdevek Neuschwanstein s severa. Biser romantičnega historizma je dolga leta ostajal skrit ljubiteljem grajske arhitekture, saj so le redki potovali v tedanjo NDR, poleg tega grad ni bil odprt za obiskovalce. V njem je vse od leta 1948 sedež državnega parlamenta (to je še danes), medtem ko so imeli vzhodni Nemci v nekoč zasebnih prostorih vojvode in vojvodinje v letih 1952–1981 šolo za otroške vzgojiteljice. Na stojnicah božičnega sejma v Schwerinu poleg drugih dobrot ponujajo lokalno posebnost: marmelado, sokove in liker iz rakitovca. Drevo z oranžnimi plodovi, ki spominjajo na šipek, dobro uspeva na tukajšnjih peščenih tleh. Rakitovec ima veliko vitamina C, ki v teh hladnih krajih, kjer je občutek mraza zaradi vetra močnejši kot drugje, pride še kako prav.

Nikjer v mestih na severu Nemčije, kot so Lübeck, Schwerin ali Rostock, ne sme manjkati lunapark za velike in čarobni starinski vrtiljak z lesenimi konjički in gugalnicami za majhne otroke. Industrijsko mesto Rostock se ponaša z največjim božičnim sejmom na severu Nemčije. V njem je tri kilometre stojnic, največji lunapark v tem delu Nemčije ter srednjeveška tržnica z gledališkim odrom in živo glasbo. Severni Nemci obožujejo zgodovinsko obarvane sejme, ki temeljijo na skandinavski mitologiji. Za to priložnost se trgovci in nekateri kupci oblečejo v srednjeveška oblačila – v do tal segajoče plašče s krznenimi ovratniki, ki spominjajo na renesančno in vikinško nošo.

Tu se poleg otrok zabavajo tudi številni študentje, približno 14.000 jih je v mestu, saj Rostock premore najstarejšo univerzo na območju severne Evrope in Baltika, ustanovljeno leta 1419. Rostock je sicer predvsem industrijsko mesto, ki je nekoč slovelo po ladjedelništvu, danes pa je paradni konj inženirsko podjetje Liebherr, ki se ukvarja s strojegradnjo. Rostock je največje urbano središče regije in osrednje pristaniško mesto, od koder vozijo trajekti na Dansko in v druge države ob Baltiku. Izhod na morje mu je omogočila ribiška vasica Warnemünde (pomeni ustje reke Warne), nekoč v lasti Dancev, ki jo je Rostock kupil v 13. stoletju.

Po darila pod vodo

Warnemünde, ki je tako predvsem podaljšana roka rostoškega pristanišča, se je v 19. in 20. stoletju začel razvijati v prijetno letoviško mesto. Kraj ima veliko peščeno plažo, kjer je že leta 1935 mrgolelo letoviščarjev, kar je razvidno s starih fotografij, ki so na ogled v lepo urejenem domovinskem muzeju (Heimatmuseum Warnemünde). Božični sejem v kraju je skromnejši kot drugod, imajo pa tu zanimivo božično potapljaško tradicijo. V kanal reke Warne potopijo božično drevesce, na katero so pripeta darila, ki jih morajo potapljači poiskati in prinesti na kopno. Tako si prislužijo nadvse izvirno božično darilo – krapa. Krapi sicer niso tipična riba na tem koncu sveta, pogostejši so slaniki, polenovke in lososi. Priljubljeni prigrizek na ulici so dimljene ribe; te dimijo v črnih pečeh ob kanalu, ki jih v Warnemündeju jedo namesto tipičnih nemških klobas.

Mesto samih superlativov

Hamburg je še eno nemško mesto na vodi, seveda povsem drugačno od skromne ribiške vasice Warnemünde. Zaradi številnih vodnih kanalov, ki prepredajo to drugo največje nemško mesto in drugo največje pristanišče v Evropi (za nizozemskim Rotterdamom), se ga je prijelo tudi ime severne Benetke. K temu pripomore zlasti največji kompleks skladišč na vodi na svetu Speicherstadt – skladiščno mesto, zgrajeno iz rdeče opeke v neogotskem slogu konec 19. stoletja. Hamburg je mesto superlativov v vseh pogledih, na kar so Hamburžani seveda ponosni. HafenCity je trenutno največji projekt urbanega oživljanja starih pristaniških skladišč v Evropi, na čelu katerega je hamburški kronski projekt zadnjih let, to je nova mestna ikona Elbphilharmonie – koncertna dvorana, stanovanjski in poslovni objekt s hotelom in garažami.

Moral bi biti že zgrajen, a se je, kot je običajno pri tako ambicioznih projektih, gradnja zavlekla, stroški pa poskočili v nebo (s prvotno predvidenih 70 milijonov evrov je končna cena gradnje zdaj ocenjena na 865 milijonov, projekt pa naj bi bil končan leta 2017). Po velikosti in veličini izstopa tudi hamburška mestna hiša, neorenesančna zgradba, peta v zgodovini Hamburga. Zgradili so jo potem, ko je katastrofalni požar leta 1842 uničil večji del mesta. Trg pred njo je vsako leto prizorišče enega najlepših in tudi najbolj obleganih božičnih sejmov v Nemčiji. Po zraku okrog velikega božičnega drevesa je speljana kovinska žica, po kateri se v mesto pripelje Božiček in otroke pozdravi kar s svojih nebesnih sani. »V mestu je sicer 14 božičnih sejmov, vendar vsi morda niso primerni za otroke,« se nasmehne mestni vodnik Paul Klein.