Tiskane izdaje
O Gorici tisti, ki živi v bližini, težko piše s (kritično) distanco. Niso še zbledeli spomini, ko je bil obisk »stare« Gorice praznik in sta zavitek žvečilk bigbabol ali kozarec nutelle narisala nasmeh na otroški obraz. Najbrž nič manjšega kot odraslemu, ki je mimo carinikov »prešvercal« izdelke s čislanega zahoda, od pomaranč in kave do kavbojk in najlonk. Gorica je danes drugačna, bolj tiha in prazna. A zato nič manj vredna ogleda.
Najlepše obmejne zgodbe iz »predevropskih« časov Nove Gorice in Gorice je znal pripovedovati žal že pokojni direktor Goriškega muzeja Andrej Malnič. Denimo tisto o maršu sirkovih metel. Bilo je avgusta 1950, ko so objavili vest, da bodo za kratek čas odprli mejo, ljudje na slovenski strani pa so ob vsesplošnem neredu prebili stražarski kordon in preplavili ulice stare Gorice. In skoraj vsi so se vračali s sirkovimi metlami na ramenih ter s krtačami, ki jih pri nas ni bilo mogoče dobiti ...
Meja, ki so jo leta 1947 na pariški mirovni konferenci velike sile za pogajalsko mizo dokončno začrtale, je namreč območje razdelila na dva ideološka bloka in hkrati različna ekonomska sistema. Spuščanje železne zavese je tej meji prineslo povsem drugačne razsežnosti, skoraj čez noč je postala živahno vozlišče vohunov in špekulantov različnih strani, izhod za jugoslovansko politično emigracijo in raj za črnoborznike. Tu so se zgostili kilometri bodeče žice, jarki in zapornice, čez novo mejo se nekdanji sosedi niso smeli niti pogovarjati, čeprav so se njihove njive dotikale druga druge. A mimo tega se je na obeh straneh razvila živahna tihotapska dejavnost, cariniki, najmanj priljubljeni uradniki daleč naokoli, pa so bili priče raznim tragikomičnim zgodbam. Na primer, ko so brezsrčno zaplenili človeku mali zavoj sladkorja, s katerim je hotel bolni materi sladkati kompot, do skritega masla, ki se je v poletni vročini neki ženski stopilo na hrbtu pod majico. Tu je še zgodba o kmetu, ki ni več našel dišečega mila v kupu gnoja, kamor ga je skril ob prečkanju meje.
Napoleon, Casanova in Goldoni
Vrveža, ki je še pred nekaj desetletji do zadnjega kotička zapolnjeval Raštel, trgovsko najbolj živahno ulico, danes ni več. A čudovita arhitektura mesta, ki se staplja z ulicami in zunanjimi obrisi stavb, kupolami in vzdušjem mestnih kavarn, še vedno priča o kozmopolitanskem duhu mesta, ki ga kot naselbino že leta 1001 v jeziku Slovanov prvič omenja listina cesarja Otona III.
Goriški grad, ki se dviga nad mestom, je prekrasno domovanje grofov, skupaj s čudovito dvorano, v kateri hranijo zanimivo zbirko orožja goriške grofije od 11. do 16. stoletja, kopijami srednjeveških glasbil in platni beneške šole, medtem ko njegovo zunanjost dopolnjujejo izpopolnjene kopije težkega vojnega orožja, katapultov in »škorpijonov«, ki so jih v srednjem veku uporabljali pri obleganju mest. Grad stoji znotraj obzidja starega grajskega naselja, kjer še vedno stojita cerkvica Sv. Duha iz 15. stoletja in čudovita stavba iz 18. stoletja, last grofov Formentini, kjer je danes, skupaj z Dornbergovo in Tassovo hišo, sedež Pokrajinskega muzeja.
V njem so shranjene izredno bogate umetniške zbirke, tu domuje tudi znameniti Vojni muzej s pričevanji iz prve svetovne vojne. Na vhodu dva vojaka, z različnima uniformama, ki ju je smrt združila na bojišču − to je močna prispodoba v spomin na približno deset milijonov padlih na vseh frontah. V drugih dvoranah so zbrane razne vrste orožja, uniforme, predmeti, fotografije ter zgodovinski ostanki in dokumenti, ki obujajo spomin na tragičnost vojne. Ta je imela na italijansko-avstrijski fronti središče prav v Gorici.
Če se iz grajskega naselja spustimo po drevoredu D'Annunzio, nas pozdravi zgodovinsko jedro z očarljivimi trgi in starimi ulicami, ki so posejane s cerkvami in palačami. Prvi je Trg Cavour, na katerega gleda linearno pročelje Palače deželnih stanov, za njim stoji mogočna stolnica, osnovana v 15. stoletju, čisto blizu je še Trg sv. Antona. Ta je nekoč pripadal dvorišču samostana, ki ga je v tretjem stoletju menda ustanovil sam Anton Padovanski.
Na trgu sta tudi dve izmed najzanimivejših mestnih stavb Gorice, palača Lantieri in palača Strassoldo. Še zlasti prva velja za enega najimenitnejših goriških gosposkih dvorcev, ki ga sestavlja niz stavb, zgrajenih od srednjega veka. Najstarejši je stolp iz 13. stoletja z dvižnim mostom, ki je bil del goriškega obrambnega obzidja. Pozneje so ga vključili v kompleks Schönhaus, v katerem so stanovali goriški grofje. Med imenitne goste palače pa spadajo tudi papež Pij VI., Napoleon, Metastasio, Da Ponte, Giacomo Casanova in Carlo Goldoni, čigar oče je bil zdravnik grofa Lantierija. In ko smo že pri Casanovi: ste vedeli, da je veliki osvajalec leta 1773 bival v Gorici in v svojih Spominih opisal lastne prigode iz tega mesta?
Ne preseneča, da sta prav Goriški grad in palača Lantieri na seznamu šestih najlepših znamenitosti Gorice turistične vodnice Evelin Bizjak, doma iz bližnjega Solkana, ki Gorico pozna kot lasten žep. Skupaj s palačo Coronini Cronberg, muzejem mode v Pokrajinskih muzejih, sinagogo in stolnico sv. Hilarija in Ticijana.
Jeruzalem ob Soči in avstrijska Nica
Zatorej še nekaj besed o teh zadnjih: za palačo Attems se začne ulica Ascoli, jedro židovske četrti, kamor se je goriška judovska skupnost naselila v 17. stoletju. Danes najznačilnejša stavba te četrti je nedvomno sinagoga, v kateri je didaktični muzej Jeruzalema na Soči, ki prikazuje razvoj goriške judovske skupnosti skozi stoletja, njene tradicije in povezave s srednjeevropsko kulturo. Zanimivo, a če se je sinagoga ohranila v Gorici, je mogoče najti judovsko pokopališče v sosednji državi, natančneje v Rožni dolini. Na srečo so z njega pred leti odstranili sramoto, ki pokopališču zagotovo ni bila v ponos: manjšo igralnico, ki je »domovala« na prostoru, kjer je bila nekoč mrliška vežica pokopališča.
Pred leti sta obe Gorici začrtali smernice projekta, s katerim naj bi goriška sinagoga in judovsko pokopališče v Rožni dolini postala osrednji točki načrtovane Judovske poti ob meji. Za zdaj je vse skupaj ostalo pri načrtih ... Je pa zato toliko več mogoče videti ob obisku palače Coronini Cronberg v Gorici. V njej je živel tudi francoski kralj Karel X. Burbonski, ki se je menda v Gorico zatekel iz strahu pred kolero, a je usoda hotela, da je prav zaradi nje umrl v Gorici novembra 1836.
Kakorkoli že, nabor predmetov v palači je brez najmanjšega dvoma vreden obiska: med njimi so beneška nosilnica iz 18. stoletja, doprsni kip avstrijskega cesarja Franca Jožefa iz glaziranega belega porcelana iz 19. stoletja, kamin v neogotskem slogu in amfore iz Ogleja, a tudi knjižnica, najljubši prostor grofa Viljema Coroninija (1905–1990), strastnega zbiratelja umetnin. Coronini je v palači do popolnosti opremil petnajst sob, v katerih je mogoče najti miniaturo Ludvika XIV., šop las Karla X. ali dragulje ruske carske dinastije. Že res, da so smrtno posteljo kralja Karla X. svojci odnesli nazaj v domovino, a so Coroninijevem v zameno darovali veliko zanimivih primerkov, ki so, podobno kot druge dragocenosti iz sobe Karla X., javnosti še vedno na ogled.
Karel X. pa, kot je znano, še danes počiva v grobnici Burbonov v Sloveniji, na Kostanjevici nad Novo Gorico.
