Motokrosistov dnevnik: Cvetoča polja sončnic

Kontrast med čarobno pokrajino in trdim delom, odrekanjem me navdaja z vedno večjim spoštovanjem do ljudi in narave.

Objavljeno
14. september 2016 13.27
Posodobljeno
28. september 2016 09.00
Tomaž Pangeršič
Tomaž Pangeršič

Razgledna točka na Mirni gori, na katero me je pripeljalo moje popotniško raziskovanje Slovenije, je kljub slabemu vremenu nudila mamljiv razgled na »deželo brez«, kamor sem bil tudi namenjen. Kljub temu me skrivnostnost Kočevskega gozda ni in ni hotela izpustiti.

Oskrbnica

Oskrbnica planinske koče me je toplo sprejela. Skrbništvo je prevzela pred kratkim. Bila je tik pred upokojitvijo. Sramežljivo se je opravičevala, da nima ravno bogatih iskušenj v gostinstvu. Njena skromnost je bila simpatična in, kot sem spoznal pozneje, neupravičena.

Številne rože, ki jih je skrbno negovala, so krasile skoraj vse kotičke kamnite koče. Kapnico je z vedri urno pretakala v vodno zbirališče. Hotel sem pomagati, pa me je z nasmehom zavrnila. Posušena zelišča so le še bolj nazorno izkazovala njeno povezanost z naravo.

Ričet in svežo pogačo sem z užitkom zmazal in domače kulinarične užitke zaključil z odličnim borovničevim štrudljem. Kmalu zatem me je z uvodom, v slogu prekaljenega turističnega vodnika, popeljala v zgodovino kočevskih Nemcev in postregla še z nekaj knjigami izpod peresa Rozi Mohar. Skrita in pozabljena zgodba Kočevarjev je začela dobivati obraze. Potopil sem se v zanimivo zgodovinsko čtivo.

Preden sem odšel, me je natančno napotila na zanimive lokacije, od katerih so številne predstavljene v poprej zaužitih knjigah. Bela krajina bo za trenutek, dva počakala. Ločil naju je pristen objem. Vrhunska oskrbnica.

Zgovorno nemi zidovi

Mreže makadamskih poti, ujete v skrivnosten gozd, poln živali in kolosalnih dreves, so me vodile na jase, kjer so samevali ostanki zidovja že davno porušenih hiš. Nagovarjal sem jih v upanju, da mi prišepnejo kakšno skrivnost. Nemo so molčali.

Skobacal sem se v eno izmed podrtij, sedel v kot in si poskušal živo predstavljati trenutek takratnega življenja. Zaprl sem oči. Knjige so oživele. Pred menoj se ni odprl prizor s sestanka visokovnetljivega moškega dela lokalnega Kulturbunda. Pred mano se je razkrilo nekaj povsem drugega.

Zmrzal je zdesetkala pridelek. Prihajala je zima. Shramba napol prazna. Minilo je leto, odkar se je mož, krošnjar, nazadnje javil z Dunaja.

Vešče izdelana kmečka miza je krasila temno kuhinjo. Skromno večerjo je še vedno lačnim otrokom ženska, mati nadomestila s fantastično zgodbo. Topla svetloba sveč je igrivo osvetljevala radovedne oči otrok, ki so med tem, ko je čutno in hkrati strastno pripovedovala, zbrano spremljali vsak gib njenih ustnic in vsrkavali besede.

V kotu sem neviden opazoval kontrast idiličnega trenutka in neverjetne moči na videz krhke ženske, ki, medtem ko premaguje kruto realnost težkega življenja, v isti sapi otrokom pripoveduje čudovite zgodbe. Jih navdihuje. Zgodbe, s katerimi v njih ohranja plamen, romantiko do življenja. Ko sem odhajal, sem se spomnil na film Roberta Benignija Življenje je lepo.

Tomaž Pangeršič.

Snežno beli lasje

Jutro. Bizeljsko. Pri hiši, kjer je cvetelo toliko datur, da za vse njene naključne uživalce ne bi bilo dovolj kozolcev v vsej Sloveniji, so me napotili na gozdno pot. Ta mi je ponudila nov trenutek. Turistična kmetija. Večina domačih se je mudila v vinogradu. Dva gosta s Hrvaškega sta sedela za bogato obloženo mizo. Pokukal sem v kuhinjo. Tam se je, letom navkljub, spretno vrtela gospa snežno belih las. Z občudovanjem sem jo opazoval. Imela je polno dela. Naročil sem sok in potico. Začudeno me je vprašala: »Ste mislili sok ali špricer?«. Ne, ne, ni imela težav s sluhom, le moje naročilo je bilo, za te z vinom bogate kraje, rahlo nenavadno.

Ko je končala z nujnimi opravili, mi je prinesla krožnik slastnih domačih mesnin, ravno obranega paradižnika in domač kruh. Tako, kar sama od sebe. Presenetila me je, še bolj pa, ko je prisedla.

Kramljala sva. Sem ter tja sem moral brzdati apetit, da nisem izpustil kakšne njene besede. Čeprav sta ji čas in teža kmečkega življenja pustila sledove, je bila s svojimi snežno belimi skodranimi lasmi, ostrim umom in duhovitostjo nadvse elegantna. Vedra, polna življenja. Pred kratkim je dopolnila 90 let. »Še kdaj pridem.« Odvrnila je: »Upam, da preden jih dopolnim sto.« Ko sem v smehu odhajal, sem se spomnil na plamen, plamen življenja.

Vida

Številne gričke Bizeljskega, na katerih se je bohotila vinska trta, sem premagoval počasi in užival v panorami. Ta kontrast med čarobno pokrajino in trdim delom, odrekanjem, me je navdahnil s še večjim spoštovanjem. Tako do ljudi kot tudi do same pokrajine, narave. Romantika čistega realizma.

Le še streljaj me je ločilo od kmetije, kjer živi prijateljica Vida. Visokoizobražena mlada ženska, ki je ravnokar povila prvorojenca. Odločila se je za življenje na kmetiji. Vedno me je navduševala s svojim intelektom in mi pomagala pri slovničnih zagatah, s katerimi sem se srečeval pri pisanju. Sram me je, ker moram priznati: v slovnici sem preprosto porazen. Njena zdrava filozofija me je presenečala in mi odpirala nove perspektive. Ko mi je povedala, da ne zaužije nič tistega mesa, ki ga niso sami vzgojili in zaklali, me je kar sezulo. Rad jo imam.

Prispel sem pred veliko kmetijo. Mož je z ekipo ravno končal delo na strehi. Pokončen moški z močnim stiskom roke. Ukvarjajo se z živinorejo. Poleg goveda so bili v hlevu tudi številni prašiči. Vidina tašča me je vztrajno vabila na kosilo, ki je sledilo po končanem delu. Čeprav si ga nisem zaslužil, sem se pustil prepričati in sem prisedel k preprosto, a bogato obloženi mizi. Vrhunski okusi so me omamljali, zgodbe iz življenja na deželi pa krojile pristno atmosfero. In da, meso je imelo popolnoma drugačen okus ali bolje: imelo je okus.

S polnim trebuhom dobrot sem se odkotalil do bližnjega tolmuna. Koža je v teh pancerjih in zaščitni opremi kričala po osvežitvi. V čarobnem majhnem tolmunu sem gol plaval kot kakšen zadovoljen kit. Spomnil sem se širnega polja sončnic, ki so se kopale v soncu. Z bujnimi cvetovi so k sebi vabile čebele. Modrina neba je bila sanjsko ozadje za njihove nežno rumene liste. V svojih cvetovih so nosile prihodnost. Bile so prav tako čudovite, vztrajne in polne življenja kot številne ženske, ki sem jih srečeval na poti. Globok priklon!

Materi.