Tiskane izdaje
Cerkno. Tih večer je napolnila glasba. Virtuozno igranje skupine Arakne Group in glas Alberta Sergija, ki je na tamburreddhu dodajal ritem, je bilo hipnotično. Stare južnoitalijanske pesmi z vrhunsko glasbeno spremljavo, katere pihalna sekcija se je rada spogledovala z džezom, so postale žive. Trobenta in saksofon sta prodirala vame in mi ježila kožo, kot nekaj ur prej pokrajina, ko sem na Poreznu zajemal sapo ob čudovitem razgledu. Pesmi so bile nabite z erotiko in so božale ušesa, kot božajo tople dežne kaplje telesi golih ljubimcev, ki se na jasi sredi gozda predajata opojnim strastem.
Skupina Arakne v Cerknem. Foto: Tomaž Pangeršič
Misli so me odpeljale v preteklost. Daleč v preteklost. Spomnim se, kako so me, še preden sem znal brati, fascinirale ilustracije Vladimirja Kirina v jubilejni izdaji Don Kihota. Bile so drugačne. Včasih grozljive, včasih smešne, včasih žalostne, vedno čutne. Ta razpon me je vedno fasciniral, privlačil. Izvod še danes skrbno hranim. Kakor v sebi še vedno hranim tisto otroško radovednost, fascinacijo nad raziskovanjem širnega spektra, ki ga ponuja življenje, univerzum. Številne brazgotine so me le še utrdile. Erotika življenja je prinesla moč. Strah je zamenjal pogum in ta je ponudil svobodo.
Razumevanje danega trenutka in predvsem svoboda duha mi omogočata izstop iz ustaljenih okvirjev, vzorcev. Širni spekter, ki se mi ponuja, mi omogoča, da to našo mikroskupnost vidim drugače. Vidim jo realno, brez ideoloških plašnic preteklosti in ta realizem je nabit z erotiko, privlačnostjo, strastjo. Nedvomno je prostor najbolj univerzalen skupni imenovalec skupnosti in iz te perspektive lahko zagotovo trdim, da je naša mala država ena izmed najbolj privilegiranih na tem planetu.
Foto: Tomaž Pangeršič
Še isti dan, tik pred zaključkom ture, mi je kot prst debel kos železa predrl zadnjo gumo. Motor sem rinil kakšne tri kilometre. Bil sem izmučen. Ko sem pri vulkanizerju opazoval radovedne iskre v očeh najstnikov, ki sta vešče sestavljala Tomosovega avtomatika, me je prevzelo občudovanje. Morda bosta v prihodnosti sestavljala vesoljske ladje? Morda bosta prodorna inovatorja in bosta, podobno kot diamantni maturant Svit Komel z izjavo leta, zadela v srčiko naše nove stvarnosti: »Vedeli bomo, da nam je uspelo, če bo čez pet let na tem mestu pred vami stal nekdo, ki je v Slovenijo prišel kot begunec.« Morda bodo skupaj kreirali novo stvarnost? Kdo bi vedel.
Ali te mlade, čudovite ume sploh opazimo? Kam je usmerjen naš pogled? Sploh dojemamo širino spektra, ki se razteza pred našimi očmi? Danes, ta trenutek. Smo še vedno ujeti v preteklost, negativizem? V črno-beli svet? V preživete vzorce ideološkega boja, ki danes ne ponuja rešitev, ampak le stagnacijo? Se zavedamo, da z osredotočanjem na preteklost ubijamo lastno prihodnost?
Foto: Tomaž Pangeršič
Spet in spet se vračam k briljantni misli ameriškega psihonalitika Stephena Grozsa: »Sprememba zahteva izgubo. Pravzaprav vse spremembe zahtevajo izgubo nečesa in tudi življenje samo je sprememba − vedno se nečemu odpovemo zaradi nečesa novega. In bistvo je, da izgubimo sami sebe s tem, ko poskušamo zanikati spremembe, ko poskušamo zanikati, da življenje vključuje izgubo.«
Ni mi treba biti astrofizik, da razumem, da se človeštvo nahaja na eni izmed največjih prelomnic (sprememb) v svoji zgodovini. Dovolj je, da dojamem dani trenutek. Narava in znanost sta v zgodovini vedno odigrali ključno vlogo pri spremembah družbenih sistemov, vendar še nikoli tako radikalno kot zdaj, saj sta se obe izjemno približali skrajnosti. Menim, da gre za veliko več, kot le za četrto industrijsko revolucijo, zato ni vprašanje, ali se bo družbeni sistem temeljito spremenil, vprašanje je, v kaj bomo dopustili, da se sprememeni. In pri tem se je vredno spomniti v joku izrečenih besed zavezniškega častnika, ko so spomladi 1945 odkrili koncentracijsko taborišče Bergen-Belsen: »To se zgodi, ko razpade civilizacija!«
Tako kot človek je tudi drevo organizem. Tako kot gozd ali mravljišče je tudi mesto organizem. Tudi naša mikroskupnost je organizem. Česa se bomo oprijeli v prelomnem času največjih izzivov? Kaj bo naše vezno tkivo? Strah? Negativizem? Preteklost? Ali bodo to Pogum, Ustvarjalnost, Prihodnost?
Tomaž Pangeršič. Foto: Tomi Lombar
V osemnajstih dneh sem z motorjem prevozil skoraj dva tisoč kilometrov in lahko priznam, da si življenje v tej fascinantni deželi, polni kontrastov, jemljem kot enega največjih privilegijev. Slovenija je ta trenutek nedvomno v izredno pozitivnem momentu, lahko bi rekel tudi na začetku preroda. Ga znamo še pravočasno zaznati, izkoristiti, ga oplemenititi? Brez dvoma je prišel čas, ko izbiramo med pogumom in strahom. Prišel je čas odločitev, čas dejanj. Pogum odpira vrata prihodnosti, strah vrata preteklosti. Odločitev je naša. Vendar ne pozabite, spoštovani bralec, ne odločamo se le zase, odločamo se za vse prihodnje generacije.
Hvala za pozornost!
Tomaž Pangeršič, sekcija za ruralno filozofijo Zalog, oddelek za teleportacijo
***
P. S.: Ne vem, zakaj, ampak včasih se vame tiho prikrade misel odličnega Joséja Saramaga iz romana Esej o slepoti: »Mislim, da nismo oslepeli, mislim, da smo slepi, Slepci, ki vidijo, Slepci, ki kljub temu, da vidijo, ne vidijo.« ... Vidimo erotiko realizma?
