Tiskane izdaje
Bolj ko sem se med popotovanjem približeval trenutku, bolj sem se oddaljeval od samoumevnosti, superiornosti ega, ki se je v meni hranil v varnem objemu sten in virtualnega sveta. Takoj ko sem ta balast odplaknil, so prizori postajali razločnejši, slika jasnejša. Dišalo je po sveže zeleni barvi številnih odtenkov, potoki so rezali svoje ime v skalo. Slike, ki jih z neverjetno skladno kompozicijo barv in detajlov ustvarja narava, so se nizale druga za drugo. Bil sem v živi galeriji. Spomnil sem se vrhunske razstave Sebastiãa Salgada Geneza, njegovo ganljivo ljubezensko pismo Naravi. Vsak od nas bi ji moral napisati vsaj eno.
Le nekaj metrov pred čelado mi je velika kanja elegantno razširila krila, in ko sem v vetru že skoraj zaslišal njeno gibanje, je v hipu izginila v eno izmed nebeško modrih lukenj, ki so občasno predirale monolit krošenj. Trenutek je postal največje darilo. Erotika pokrajine se je v svojih privlačnih oblinah bohotila na skoraj vsaki razgledni točki. Ustavljal sem se in opazoval mravljišča, se na hitro spogledal s košuto, se pogovarjal z drevesi, cvetlicami, kravami, kozami, lokalnimi psi, osli, prašiči in jim občasno v šali ponujal kakšen političen govor. Slednje vedno neuspešno. Rastlina, žival in človek so postali bitja, ki jih nisem več ločeval. Prizori so mi jemali sapo in nasmeh se je vedro zarezal v moj obraz.
Radovedni sogovornik. Foto: Tomaž Pangeršič
Sapo pa mi je večkrat jemalo tudi nekaj povsem drugega. Iskrenost in spoštovanje sta v večini primerov odpirala številna vrata. Odlična iztočnica poleg pozdrava je bila: »Oprostite, mislim, da sem se izgubil. Lahko pomagate?« Gospodar kmetije, malce okrogel, čvrst možakar, mi je hipoma pritrdil in na moje presenečenje predlagal nadaljevanje kar po njegovem hribu: »Odpr'u ti bom pastirje, ti pa sam' paz', da ti ne bo ž'vau na motor skočila«. Odpre, in še preden se odpeljem, vprašam: »A so krave?«. V smehu odkimava: »Ne, ne ...«
Kolovoz se je strmo vzpenjal. Zagledal sem čredo koz. Spomnil sem se njegovega smeha. Če povzamem »po radijsko«: Vozne razmere so se drastično poslabšale. Pa ne zaradi koz. Strmina je bila odeta v kamenje, globoke kanale in robidovje. Trmasto sem vztrajal in v dostojno amaterskem slogu priromal do vrha. Sapo mi je vzelo. Tokrat dobesedno. Še danes mi ni jasno, ali si me je velikodušni kmet tudi malce privoščil. V vsakem primeru, hvala! Prispel sem in nosil tisti nedolžen nasmeh. Tako kot so se po vsakih nekaj deset prevoženih kilometrih spreminjali pokrajina, narava, dialekti in kulinarika, so se tudi odtenki humorja. Dinamika tega našega malega raja je osupljiva.
Dan se je zaključil s pljuskanjem morja v ušesih. Foto: Tomaž Pangeršič
Brada in nahrbtnik
Jutro ob morju. Mestom sem se na potovanju vešče izogibal. Tokrat ni šlo. Bilo je izhodišče za potep po Krasu. Trda tla »apartmaja pod nebom« so nujno zahtevala kavo. Ljudi najraje opazujem na tržnici. Terasa. Nasproti mi priletna, rahlo obilna ženska z bujnimi črnimi lasmi podari nasmeh. Vrnem ga in jo pozdravim. Tudi ona je bila opazovalka.
Zadišalo je po svežem kruhu, zato sem se odpravil v sosednjo pekarno in v omami vonja pozabil na nahrbtnik. V usta sem si tlačil še zadnji kos sendviča, ko je do mene pristopila vidno preplašena natakarica in me spomnila na nahrbtnik. Zahvalil sem se in urno skočil ponj. Tam pa me je s prodornim glasom ogovorila črnolaska: »Jaz sem jo poklicala! Rekla sem si: ‘Imel je brado, pust'u je rukzak, sto posto je bomba!« Bruhnila je v smeh. Z njo pa še pol terase.
Krave in brisalci
Pozno popoldne. Utrujen in predvsem žejen. Planšarija se ponudi kot idealna opcija. Planšar in gospodar razpravljata. Sedel sem ravno prav daleč, da nisem motil intime pogovora, in ravno prav blizu, da sem lahko vlekel na ušesa. Naključje je hotelo, da so se jima pridružili še trije znanci. Vsi so bili stari okoli 70 in več. Dve ženski in trije moški. Spremenil sem se v uho. Letom primeren začetek pogovora bi šahist lahko poimenoval »klasična otvoritev«: »Kako gre? ... Počutim se odlično! Upam, da bo rehabilitacija levega kolka enako uspešna, kot je bila pri desnem. ... Da, da, kolena sem menjal že pred leti ... Kmalu bom lahko spet plezal.« In podobno.
Planšarija. Foto: Tomaž Pangeršič
Pogovor je postajal vedno bolj sproščen. Enako teme. Planšar gospodarju: »Spet sem imel problem z brisalci. Neki Francoz je pustil avto in zjutraj ostal brez brisalcev. Bil je čiso besen, pa sem mu rekel 'kol polis'. Saj bi mu razložil, da so mu jih potrgale krave, pa ne znam francosko.« Tam zadaj sem s težavo zadrževal smeh. Ko so opazili, da vlečem na ušesa, so začeli strokovno razčlenjevati pojav: »Ti pravim, ta guma, vedno jo ližejo ... Misliš, da je slana? ... Sigurno je slana! ... Ne bi verjel, če ne bi najprej meni potrgale ... Resno ti pravim!« Obrnili so se proti meni in nadaljevali: »Ena mi je vedno hodila lizat gumo na avtu. Z zvoncem je uničila še pleh. Ni in ni nehala, ni in ni! Potem sem imel dovolj in sem avto priklopil na pastirja. Prisežem, nisem še videl krave skočiti tako visoko!«
Iz vljudnosti se nisem valjal pod mizo.
