Tiskane izdaje
Medtem ko listam po spominu, si zvijam še zadnjo cigareto pred odhodom. Že dolgo se nisem potepal. Kot študent sem se sam potikal po velikih evropskih mestih in se namenoma izgubljal v gozdu stavb in ljudi. Namesto pričakovanju sem se raje prepustil spontanosti in ta mi je z vsakim novim trenutkom odkrivala čare, ki bi jih sicer verjetno spregledal. Znamenitosti sem pustil »za stara leta« in v svoji izgubljenosti raje srkal čustva in strasti taistega mesta, ki je bilo skrito v svoji navidezni običajnosti, robu, preprostosti. Izgubljen sem ga videl drugače. Videl sem ga skozi oči otroka, ki v realizmu še vedno vidi dovolj magije, da lahko gradi ideale. Tega otroka v sebi ves čas vzorno hranim.
Pred mano stoji honda XR650R. Brutalna moč tega vešče izdelanega in zanesljivega orodja me navdaja s strahospoštovanjem. Na zadnjem blatniku je pripet nahrbtnik, zgolj nekaj osnovnih stvari, za kaj drugega preprosto ni prostora. Na tem orodju prav tako ni prostora ne za preteklost ne za prihodnost. Tu velja le tenutek, ki nam je vsem bitjem v univerzumu (in tudi njemu samemu) skupen.
No, če se malce odmaknem od filozofiranja, je »poljub« trenutka lahko tudi takšen: Kljub temu da sem vajen tistega ostrega levega ovinka kolovoza, me je presenetil malo večji kos skale. Zaplesalo je in me katapultiralo. Edini trenutek, ko sem še lahko reagiral, je bil v zraku. Stegnil sem roke, še preden sem z glavo pikiral v k sreči sveže obdelano njivo čebule. Vse ok, le čelada je bila zlomljena. Nadomestil sem jo z belo. S srebrnimi bleščicami. Ugodno. Iz zahvale do čebule. Pozneje se je izkazalo, da barva privlači metulje, ki so mi med pavzami na številnih jasah velikokrat delali družbo. Priznam, zaljubljen sem v naravo.
Čelada in metulj. Foto: Tomaž Pangeršič
Slovenijo sem začel konkretno spoznavati že relativno zgodaj, saj smo kot družina del dopusta redno preživljali na rodni grudi. Pozneje, ko sem se izobraževal za turističnega tehnika, sem vedenje le še nadgrajeval in tako konkretno spoznaval to malo, a zaradi neštetih in predvsem raznovrstnih detajlov izjemno dinamično deželo. In ker se »oko« − ali bolje um − skozi leta rado razvadi, sem se odločil, da ga ukanem in deželo spet pogledam skozi nedolžne oči otroka, opazovalca, raziskovalca.
Moral se bom izgubiti. Tokrat bom mesta zamenjal za gozd in ljudi za drevesa. Neštete poti, ki so kot kapilare prepletene skozi ta čudoviti organizem, so idealen labirint. Iz spoštovanja se bom držal pravil − kjer bo le mogoče ...
Zalog, Ljubljana. Izstrelil sem se v bližnje, meni domače hribovje. Nekakšna oporna točka je bil izvir reke Krke in morda, če mi uspe, Črnomelj. Slovenijo nameravam namreč obkrožiti. To je osnovno izhodišče. Nobenega načrta. Telefon le kot skrajna opcija, če se mi bo na pot namesto čebulnega polja postavil kak trden hrast. Pa še to je odvisno od signala.
Znana drevesa so me hitro zapuščala, spoznaval sem nova. Levo je bilo desno in desno je bilo levo. Tako sem počasi drsel v labirint neznanega. Gozd me je dobesedno pogoltnil in kmalu izpljunil na čudovite neznane jase, vrhove, osamljene kmetije, kraje, katerih imena sem z vsakim novim »potopom« v gozd namenoma in sproti pozabljal.
Foto: Tomi Lombar
Seveda ima tudi tavanje po labirintu svoje omejitve. Ena od njih je že velikost rezervoarja za gorivo. Glede na število prevoženih kilometrov bi bil lahko že kje blizu Novega mesta. Kakorkoli, treba bo v civilizacijo. Ker sem kažipote zamenjal za ljudi, bo prva vasica, ki jo bo ponudil gozd, pravšnja za preverjanje geografskega položaja.
Pri majhni hiši, v vasi na robu gozda, se je ponudila prva priložnost. Pristopil je simpatičen sivolas mož, blizu sedemdesetih let. Na vprašanje, ali je blizu izvir Krke, mi je odgovoril s »spik ingliš?« ... Nisem dobro razumel. »Uh, spet narečje,« sem si mislil. Ugasnil sem motor in snel čelado. V podobnih situacijah sem že večkrat naletel na jezikovne bariere zaradi nerazumevanja številnih lokalnih dialektov. Ponovil sem vprašanje, on odgovor. Kapnilo mi je. Končno sva se razumela in ugotovila, da noben od naju nima pojma.
Situacija je bila pristno smešna, smeh glasen. Med pogovorom je na hitro ogovoril ženo, ki se je za hip prikazala na pragu. Predvideval sem, da prihajata z Bližnjega vzhoda. V šali sem pomislil, da bom v Sloveniji na robu širnega gozda in nekje bogu za hrbtom bolj verjetno srečal medveda, kot naletel na par z Bližnjega vzhoda. Življenje je polno presenečenj.
Bil je zelo prijeten človek. Vztrajno mi je hotel pomagati. »Mista, mista, wait!« Že je telefoniral in mi hitro ponudil novega sogovornika, očitno prijatelja: »Da, da zgrešili ste.« ... Ni mu bilo ravno jasno, za kaj gre. Jasno je postalo, da bom očitno prej videl Kočevje kot Krko. A bil sem zadovoljen. Že dolgo nisem bil tako izgubljen. Vrnil sem telefon in se zahvalil. Iskren nasmeh in pristen stisk rok naju je ločil.
Rezevoar je bil poln, kočevski gozd pa neskončen. Poleg ogromnih smrek, ki so jim delali družbo številni spomeniki, razpela, so gozd krasili tudi podrti zidovi zapuščenih hiš in vsi skupaj so v sebi magično hranili številne zgodbe. Zgodbe ljubezni, rojstva, smrti, veselja, žalosti. Zgodbe življenja.
Bližal se je večer in telo je postajalo vse bolj utrujeno. Začelo je deževati. Šotora nisem imel. Končal sem v majhni hiški, ki mi jo je lastnik idiličnega nudističnega kampa na robu »Kočevarskega« velikodušno ponudil. Pravzaprav je bila savna. Smejal sem se. Še nikoli nisem spal v savni. Zadovoljen sem se pogreznil v noč. Vame se je vračal otrok. Postal sem lovec na trenutke. Postal sem veteran kozmosa.
