Tiskane izdaje
Življenje v vasi, na robu mesta, je bilo vedno nekakšno križišče, kjer so se srečevale zgodbe iz podeželske in meščanske folklore. Kot otroci smo jih najprej srkali in kasneje tudi sami tvorili. Seveda se je v odraščanju sem ter tja tudi kaj zalomilo in je kakšna zgodba namesto na knjižni polici pristala v črni kroniki: »Vzlet bagra z lokalnega gradbišča se je klavrno končal v vaški trgovini. Žrtev ni bilo. Primer buri duhove.«
Sprva sem hotel snemati zgodbe, ki jih bom srečeval na potovanju. Namero sem hitro opustil, saj je kamera speljala vso spontanost in iskrenost sogovornika. Ljudje so postali knjige, knjige življenj. Začel sem brati.
»Če ni ljudi, ni zgodb,« je v konfucijanskem slogu zaključil pogovor kmet, s katerim sva pred vaško trgovino, nekje v Zasavju, malicala vsak svoj sendvič. Dobro uro je pripovedoval zgodbe, opredelil filozofsko stališče in spotoma navrgel nekaj modrosti. Vrhunsko! Sam sem bil le čaša, v katero so vztrajno kapljale zgodbe. Tako rekoč nisem spregovoril besede.
Še danes mi ni čisto jasno, zakaj so se mi številni ljudje na potepanju po tej prelepi deželi tako z lahkoto odpirali. Morda zaradi dejstva, da sem ljudi zamenjal za drevesa in drevesa za ljudi, si nadel oči otroka in v tej nedolžnosti lastnega bistva postal čaša za zgodbe? Morda je bil vzrok v iskreno vrezanem nasmehu, sledi, ki jo je pustilo občudovanje narave? Morda so bili le osamljeni, ker njihove zgodbe tavajo v tišini, spregledane? Kdo bi vedel.
»Vsak dan se odpravim na dolg sprehod v naravo. Da se sprostim in da ne pozabim. Veš, Tomaž, lastne veličine se dotakneš šele, ko se zaveš svoje majhnosti!« mi je navrgel vitalni sedemdesetletnik, s katerim sva kramljala na robu širne Jelovice. Pristen stisk rok in »Srečno!« Bil bi sebičen, če bi to globoko misel zadržal zase.
Nekaj trenutkov stran, v osrčju gorenjskih gozdov, izgubljen. Gozdar mi prijazno pomaga iz zagate. Ob odhodu spotoma pristavim: »Imate pa veliko dela.« »Saj gre vse v maloro!« me sesuje z resnim izrazom. Lubadar! Razumemo? Se zavedamo dimenzij? Prepozno zna biti precej grozno! In ker je kamera neopazno tekla, prepuščam besedo spoštovanemu gozdarju.
Čaša zgodb se je vztrajno polnila. Njihova barvitost in dinamika je bila kot vihar v kalejdoskopu. Sem ter tja sem se spotaknil tudi ob kakšno bolj nerodne sorte. Morda se je gostilniški par odločil le za tvegano popestritev turističnega aranžmaja, ko je žena sredi polne gostilne, s sekiro v roki, z možem gladila nesoglasja. Romantični performans kot pika na i po izvrstnem kosilu? Je sledila sladica? Kdo bi vedel. Predstavljal sem si vse te obraze. Tvegana poteza žal ni prinesla želenih rezultatov. Turizem je občutljiva zadeva.
Tega se je zavedala gospodarica čudovite turistične domačije v eni izmed številnih čarobnih kraških vasi. Zaradi velikega števila gostov letos sami ne bodo dopustovali. »Sezona je na Krasu odlična, prav tako v Goriških brdih. Lahko bi delali še več na tem, da bi goste zadržali dlje časa, kot le za nekaj dni. Če bi nekje v bližini zgradili večji vodni park z zanimivo zgodbo, bi gostje in predvsem družine zaradi popestritve, ki je v vročini še kako dobrodošla, ostajali dlje,« zaključi svoj pogled na možne rešitve. Če je izvedljivo, moram priznati, da gre za odličen predlog. Zanimivo je, kaj vse se skriva v tej mali in hkrati veliki deželi. Jo dovolj poznamo, raziskujemo?
Turistični tehnik
Začelo je dežavati in bližal se je večer. Planinska koča v osrčju Pohorja. Bil sem edini gost. Drobna in rahlo okrogla kuharica je vljudno opravičila oskrbnika, ki je moral zaradi nujnih obveznosti skočiti v dolino, in se v kuharski opravi sramežljivo nerodno lotila receptorskih opravil. Kot za stavo so malo za tem prispeli še dva kolesarja iz Nizozemske in planinka iz Velike Britanije. Jezikovna bariera je kuharico spravila v neprijeten položaj. Še preden je zadeva postala kaotična, sem ji ponudil pomoč pri prevajanju. Odleglo ji je.
Grunf je nekoč modro pripomnil: »Tko spava, nije budan!« Zavihtel sem se skozi nihajna vrata recepcije, odložil nahrbtnik in se v sekundi vrnil pred goste. Postal sem turistični tehnik.
Priznam, da je bil prizor, ko sva s kuharico stala pred Nizozemcema, medtem ko sta naročala hrano, kar barvit. Pred njuno mizo skoraj dva metra visok »prevajalec« v motokrosisitični opremi in slabega pol metra nižja okrogla in simpatična kuharica z belo kapo in predpasnikom. Počutil sem se kot v nekakšni bizarni kopiji Faličnega penziona vrhunskega Johna Cleesa. Očitno nisem bil edini. Gosta nista mogla zadržati smeha. Midva še manj. Nastalo je prijetno vzdušje. Hrana je bila odlična.
Britanka je bila trši oreh. Opremljena z vsemi mobilnimi aplikacijami za vreme se nikakor ni hotela sprijazniti, da je napoved za naslednji dan precej klavrna. Nervozno mi je kazala ikone nevihtnih oblakov. Dobil sem občutek, da si želi le, da jo nekdo potolaži. V slogu veščega igralca sem si nadel izraz Andreja Velkavrha in ji s pomočjo Aladina prikazal gibanje oblakov za naslednji dan: »Jutro bo sončno. Sledila bo kopasta oblačnost. Med 15. in 17. uro so na tem območju možni večji nalivi,« sem bil resen. »Oh, really?!« nasmeh se ji je raztegnil do ušes in tam tudi ostal.
Večer sem zaključil s pivom na terasi. Kmalu sta se pridružila Nizozemca. Prikolesarila sta iz Avstrije. Del poti sta namenila Sloveniji, nato sta nameravala nadaljevati proti hrvaškemu morju. Kot večina turistov, ki sem jih srečeval na potepanju, sta bila tudi onadva zaljubljena v to našo malo deželo. Eden izmed njiju jo je prekolesaril že pred desetimi leti in ni mogel skriti navdušenja nad napredkom. »Vse te prelepo urejene hiše, prijazni ljudje, neokrnjena narava. Preprosto čudovito. Živite v raju,« je bil iskren. »In kakšna je tvoja zgodba?« je zaključil z občudovanjem Slovenije.
Končno sem dobil priložnost. Bil sem polna čaša, ki komaj čaka, da prelije kakšno zgodbo. Strastno pripovedovanje je budilo radovedno iskro v njunih očeh. Hitro sta razgrnila zemljevid ter si vztrajno zapisovala. Fasciniralo ju je, kaj vse se skriva zunaj običajnih turističnih točk, tam na robu, ki za marsikoga ni viden. Tam, kjer se skrivajo številni še neodkriti biseri. Tam, kjer se realizem meša z magijo. »Thank you, Tomaž! Good night!« sta se poslovila.
Tomaž Pangeršič
Jutro. »Vseeno ne pozabite na dežni plašč,« sem svetoval Britanki, ko je zjutraj, odeta v sonce, veselo odskakljala. Gluha od radosti me ni slišala. Prati je začelo že čez kakšni dve uri. Kuharica mi je postregla s kavo: »Gospod Tomaž, za vas prav posebna kava! Hvala za pomoč!« Že dolgo nisem užival v tako dobri. Polepšala mi je jutro. Prav tako kolesarja, ki sta mi tik ob odhodu zaupala: »Odločila sva se, da raje bolj podrobno raziščeva Slovenijo. Hvala za zgodbe!«
