Na Gregorjevo - otec, še veš ....

Valentinovo slavi predvsem zaljubljenost, medtem ko je Gregorjevo praznik pomladi in ljubezni.
Objavljeno
10. marec 2018 16.11
Franc Milošič
Franc Milošič

Med 266 dosedanjimi papeži je bilo že 16 Gregorjev. Kar dva od njih pa sta neločljivo povezana s prav posebnim prvopomladanskim praznikom – Gregorjevim. Prvi s tem imenom – Gregor Veliki, Papa Gregorius Magnus – je z datumom svoje smrti 12. marca 604 le pripravil datum, na katerega bo dobrih tisoč let pozneje »padel« ta praznik.

V julijanskem koledarju je namreč bil prvi pomladanski dan in z njim »gregorjevo« 21. marca. Gregor XIII. – Gregorius Tertius Decimus – je 1582. reformiral dotlej veljavni julijanski koledar (še iz leta 46 pred našim štetjem) in ga prestavil na 12. marec. A kljub vsem tem natančnostim ne vemo, kdaj in kje se je gregorjevo zares pojavilo kot poseben praznik pomladi in ljubezni.Vemo pa, da so nam ga v zadnjih dveh desetletjih uničili in spodrinili anglosaksonski trgovci z nasilnim in hitrim uveljavljanjem dotlej nam tujega valentinovega (14. februarja).

Preučevalci običajev in praznovanj vendarle opozarjajo na pomembno razliko: valentinovo slavi predvsem zaljubljenost, medtem ko je gregorjevo praznik ljubezni. Nekaj globljega in resnejšega torej od po navadi kratkotrajne vznesenosti in zamaknjenosti, ki sta v samo najbolj subtilnih primerih dovolj trdni, da se nanju postavi trdna ljubezenska, človeška ali družinska katedrala. Glede na bučno praznovanje valentinovega in na skoraj že pozabljeno ali povsem spremenjeno poslanstvo gregorjevega pa je vseeno treba priznati, da so že generacije pred nami gregorjevo pustile skoraj povsem vnemar. Praznik, ki svojega bogastva ni kazal z razkošjem, ampak z globino svojega poslanstva, pač ni bil po meri potrošništvu in lažnemu blišču.

»Na Gregorjevo se ptički ženijo,« mi je kljub temu na izust in v en glas zatrjevala skupina učencev pred eno od slovenjegoriških šol. In tu se je njihovo poznavanje prazničnega običaja tudi končalo. Ko pa so na moje prigovarjanje do naslednjega dne doma o tem povprašali babice in dedke, so jim ti še povedali, da so v svojem otroštvu na prigovarjanje svojih staršev še stikali po grmovju in živih mejah, da bi našli v njih potico, kolač ali kakšno drugo dobroto, ki naj bi jo tam bili pustili ptiči, ki so od prvega jutranjega svita prav tam neumorno žvrgoleli in se spreletavali, prhutali in poskakovali, kakor svatje na najbolj razgreti gostiji. Etnolog iz ptujskega muzeja Andrej Brence, ki je dodobra prečesal običaje in navade po okoliških ravnicah in bregovih, pa pri svojem poizvedovanju ni o praznovanju gregorjevega v Halozah in na ravnici ob reki Dravi našel nobenih zapisov ali spominov.

Praznik vedrine za spomladansko enakonočje

Da je Gregorjevo še bolj »obubožano«, je Rimskokatoliška cerkev Gregorjev godovni dan z 12. marca že leta 1969 prenesla na 3. september, ker je cerkveni mož na ta datum bil posvečen v škofa. Z Velikim papežem, ki ima poleg Leona Velikega ob svojem imenu še edini med papeži tak naziv, so njegovo ime le na veliko premetavali, kot da si s svojim zglednim vodenjem Cerkve ne bi bil zaslužil večnega miru. To le kaže, da je za praznik gregorjevega v resnici pomembnejši od Gregorja trenutek sončnega ali lunarnega leta - okrog spomladanskega enakonočja je pač bilo treba izbrati praznik vedrine, luči in novih medčloveških (ter tudi ptičjih in drugih) vezi. Ptički se namreč zdaj po kopičenju spomladanskih praznikov ženijo že na valentinovo ali celo že na vincekovo (22. januarja), ki tudi vsebuje nekaj elementov prvega prebujanja pomladi. Najbližje resnici pa je, da se ptički ženijo ob prvih otoplitvah po mrzli zimi, te pa nastopijo v različnih letih zelo različno in lunarni začetek pomladi ponavadi prehitevajo, včasih pa tudi zamudijo.

Ptiči seveda ne vedo, da je Gregor Veliki s svojim posluhom in glasbenim darom temeljito uredil tedanje cerkveno petje, kar odtlej poznamo kot gregorijanski koral. Ubranosti pa jim kljub temu ne manjka.

Oton Župančič nam je pred 110 leti še natančno opisal pomen gregorjevega v Dumi: ... Na Gregorjevo - otec, še veš? – se ptički ženili so, za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so; midva preko ceste sva slušala ... Čuješ živ-živ? ... Mar ni to zahvala tistega, ki je po moreči zimi še živ-živ? In se bo lahko ženil. Tako kot je bilo veselo dekle, ki je na ta dan poslušalo takšne pesmi in se zavedlo, da mu v nedrih nenadoma spet vroče razbija življenje.

Po številnih zapisih iz različnih slovenskih krajev je znano, da naj bi se bilo na Gregorjevo moralo samsko dekle uzreti v nebo in počakati, da vidi po njem leteti prvo ptico. Ta da ji je povedala, kakšnega moža bo dobila, če se bo to leto ženila. A zapisovalci so bili zelo površni, nikjer niso pustili podatka, kakšen bo njen mož, če bo najprej opazila vrabca, kaj bi ji prinesla taščica, kdove zakaj bi si želela liščka ali škrjančka, morda celo grlico ali goloba. Nihče ni pustil niti namiga, kaj bi pomenilo, če bi po nebu zaplahutala sraka ali zavreščal vran. Tako lahko samo ugibamo, kakšne značilnosti so pripisovali pticam in jih preslikavali na bodoče može. In ali si je dekle, ki ni uzrlo želenega ptiča, tisto leto sploh upalo pomisliti na poroko? Je čakalo na goloba, ki si ga je želelo, še leto ali dve?

Vrzimo luč v vodo

Še najbolj pa je gregorjevo ostalo praznik luči. Nove luči, spomladanske svetlobe. Dan se je toliko podaljšal, da ga je bilo dovolj za vsako zmerno delo, in tega so se najbolj razveselili tisti, ki so tudi kratke zimske dneve morali opravljati natančna opravila, pa so za to potrebovali mnogo svetlobe. Težko si zamišljamo, kako malo so je v resnici imeli, dokler še ni bilo električne razsvetljave. Še danes je očitno, da so se »razsvetljenega« daljšega dneva najbolj razveselili tržiški čevljarji. Pa tudi drugi mojstri od pletarjev, kovačev do šivilj, ki so skozi zimo morali delati ob svečah, oljenkah ali celo trskah.

Znane tržiške čevljarske luči, pri katerih postavljene steklene krogle usmerjajo svetlobo točno tja, kjer je mojster vbadal šilo v žilavo usnje in skozi luknjice vlekel nasmoljeno dreto, samo dokazujejo, kako dragocena je bila svetloba. Od svetega Mihaela (29. septembra) do gregorjevega si je bilo treba svetiti, potem pa se je dan raztegnil in prinesel toliko veselja, da so luči simbolično zalučali v potok ali reko. Na deščico so nasmolili oblancev, osmolili so metlo iz šibja, to zažgali in vrgli v vodo, da je luč odplavala, ker je med delom ne bodo več potrebovali.

V tem pomladanskem enakonočju sta se tako združila dva praelementa – ogenj in voda. Simbolično gre ogenj v vodo, poudarja pisec lani izdane knjige o gregorjevem Bojan Knific iz Tržiškega muzeja. Slovanski bog podzemlja in teme Veles zaključi svoje obdobje in stvarnik Perun zavlada nad svetlo in toplo polovico leta.

Ogenj so in ga še vedno »mečejo v vodo« tudi po številnih drugih slovenskih krajih. Po Gradaščici v ljubljanskem Trnovem na predvečer gregorjevega zaplavajo osvetljene ladjice in hišice, prav tako v Cerkljah, Tacnu, Domžalah, Naklem ... Takšne »gregorčke« so pri tehničnem pouku v Tržiču šolarji izdelovali že v 70. letih prejšnjega stoletja in jih spuščati po reki. Tržiška Bistrica sije na Gregorjev predvečer, saj mora »vuč v vodo«.

Letos bo vsak dobil svojo breskev

Gregorjevo pa zadnja leta vedno bolj postaja prireditev, svojo subtilno praznično vsebino pa še naprej izgublja. Po Prekmurju več ne hodijo učenci »po gregoraciji« nabirat darov za šole, otroci več ne stikajo po živih mejah za pogačicami, dekleta pa tudi več ne verjamejo v preletavanje ptic po nebu nad njimi. Razvijajo se Gregorjevi sejmi od Logatca do Novega mesta in drugod, kar samo kaže, kako agresivno v najbolj subtilne trenutke življenja vstopata potrošništvo in nakupovanje nepotrebne šare za hipno osebno zadovoljstvo.

Pa tudi vreme in naravni tok zimsko-spomladanskega loka sta se že precej sfižila. Tako je danes treba z lučjo (preden jo vržemo v vodo) pri belem dnevu iskati ljudi, ki še poznajo stare vremenske zakonitosti, povezane z Gregorjevim. Zanimivo, da so mi v Halozah, kjer so njivice kratke, strme in ilovnate, še povedali staro pravilo, da »o Gregorji dolgo njivo orji«. Pa tisto o lisjaku, ki se pretegne in na Gregorjevo pogleda iz svoje luknje – če je vreme zunaj lepo, se obrne in gre za dva tedna nazaj spat; če pa je grdo, se odpravi na svoj prvi potep in lov.

Vsaj breskve nam letos niso zacvetele pred Gregorjevim. Če bi, bi jih dozorelo tako malo, da bi morali trije eno jesti.