Na izlet z(a) živo slovensko besedo

Železna Kapla: več kot 200 km kolesarskih poti, ogled podzemlja, zdravilišče ... A le peščica gostov z juga Karavank.

Objavljeno
20. november 2014 16.06
Špela Robnik, šport
Špela Robnik, šport
Le streljaj od severne državne meje, ob vznožju Karavank na jugu avstrijske Koroške, je kraj, ki je s svojo dušo že od nekdaj močno povezan s Slovenijo. Ne le zato, ker ima prvega župana iz slovenske manjšine, Franca Jožefa Smrtnika. Čez mejo in skozi Železno Kaplo so nekdaj vodile pomembne strateške poti, danes pa vabijo zlasti izletniške.

Železna Kapla (Bad Eisenkappel) je idealen podaljšek izleta z Jezerskega ali iz Logarske doline, od koder je približno 25 kilometrov oziroma dobre pol ure vožnje skozi idilično gorsko panoramo. Prelaz Pavličevo sedlo pozimi resda ni (najboljša) izbira, je pa od zgodnje pomladi do pozne jeseni priljubljen cilj in postojanka tudi kolesarjev in motoristov, ki lahko uživajo v večinoma redkem prometu. Te dni ima človek sicer že pomisleke, ali se podati na vrh, a kakšno jasno jesensko jutro so temperature tu gori celo prijetnejše kot v megleni dolini, kulisa pa precej bolj slikovita. Četudi se na stičišču Korške soteske in Belske Kočne pogosto pohvalijo, da tja zaradi sredozemskega vpliva le redko zaide megla in da je to »zdraviliški kraj z zaščitenim podnebjem«.

V ponudbi znanega zdravilišča na koncu naselja Bela se obiskovalec v tem času pač ne obremenjuje več z vremenom. Poleti številne družine uživajo na tamkajšnjem letnem kopališču, zdaj pa hotel s štirimi zvezdicami večinoma polnijo turisti iz tretjega življenjskega obdobja pa tudi vsi drugi, ki bi si radi povrnili moči po bolezni ali poškodbah. Ponudba Kurzentruma namreč vključuje raznovrstne terapije, denimo kopel z ogljikovim dioksidom, ki je posebej priporočljiva za ožilje, ali hladilno kuro za celo telo pri –110 ˚C. »Goste imamo večinoma skozi vse leto. Poleti je več turistov, ki se odločijo za našo letno ponudbo, se odpravijo ven na izlete, pozimi pa smo bolj osredotočeni na našo zdraviliško ponudbo, dobro sta obiskana tudi velnes in dežela savn,« so povedali v recepciji zdravilišča, pred katerim ni bilo videti avtomobila s slovenskimi registrskimi tablicami. »Ne, slovenskih gostov je res zelo malo. Kakšnih pet odstotkov. Največ je Avstrijcev, zadnja leta imamo več tudi Italijanov,» je še dejala mlada receptorka in se opravičila, ker ji slovenščina ni šla z jezika. »V vasi boste gotovo našli koga, ki zna slovensko. Starejši večinoma vsi razumejo, mladi pa žal vse manj,« me je spodbudno pospremila naprej v vas.

Podzemeljsko doživetje pod Obirjem

Dvojezično krajevno tablo medtem skozi meglo že osvetli nekaj sonca, pred vstopom na glavni trg pa se pokaže še kažipot za Obirske kapniške jame. Te so del Geoparka Karavanke, ki obsega bogato krajinsko dediščino v obmejnem prostoru med Avstrijo in Slovenijo, mogoče se je sprehoditi tudi po geološki meji med evrazijsko in afriško celinsko ploščo (mimogrede, v informacijskem središču v Železni Kapli predvajajo tudi multimedijsko instalacijo, ki ponazarja nastanek Karavank). Podzemlje pogorja Obir, kjer je veliko pohodniških in kolesarskih poti, je ena glavnih turističnih točk v okolici Železne Kaple, na leto si ga ogleda približno 34.000 turistov, le dva odstotka pa je Slovencev. Ogled kapniških jam je mogoč od aprila do oktobra in je pravo doživetje. Začne se z vzponom z jamskim avtobusom do vhoda, ki ponuja čudovit razgled, in nadaljuje z uro in pol dolgim sprehodom med tisočerimi živimi kapniki, različnih vrst in velikosti, starimi več kot 200 milijonov let. Jamo so leta 1870 odkrili rudarji, ki so iskali svinec in cink. Danes je v teh rovih 800 metrov dolg doživljajski park, »simbiozo milijonov let zgodovine in sodobne tehnologije« pa podkrepi tudi devet postaj z multimedijskimi učinki igre narave.

Če le vreme dopušča, se po podzemnih 8 ˚C prileže ogreti na soncu. Železna Kapla ponuja številne možnosti za rekreacijo, na vsakem koraku človek sreča kakšno oznako za pešpot ali kolesarsko pot. Zelo priljubljeno je v teh krajih tudi plezanje, v naravne stene vabi tudi plezalna šola. Planince kličejo številni vrhovi, najvišji je Ojstrc (Hochobir) na 2139 metrih. Med bolj priljubljenimi aktivnostmi je tudi muharjenje na Beli, kajpak v toplejših mesecih, ko turisti še posebej radi zaidejo tudi na bližnje Klopinjsko jezero. Obala z zgoščeno turistično ponudbo je kot kakšen Portorož, tudi temperatura vode spominja na morje; na nadmorski višini okoli 800 metrov doseže tudi do 28 ˚C, s čimer se jezero uvršča med najtoplejša v Evropi. Kopalcev ne manjka, zlasti na 12 javnih kopališčih, še veliko več jih imajo zasebni ponudniki prenočišč.

S kolesom do Drave

A skok v vodo se prileže še toliko bolj, če se do jezera odpraviš s kolesom. Kot že rečeno, Železna Kapla je odlično kolesarsko izhodišče, ima več kot 200 kilometrov prog. Kolo si lahko tudi izposodiš, nato pa izbiraš zahtevnost in dolžino poti. Do Klopinjskega jezera vodi lepo urejena pot, na kateri ne manjka tudi slovenskih turistov – pri nas je podobnih kolesarskih prog še vedno premalo. Na približno 20 kilometrov dolgo progo se iz Kaple podaš skozi hladno sotesko Bele, nato pa se proga razcepi proti vasi Miklavčevo na eni strani in proti Galiciji na drugi. Nadaljuješ lahko proti Žitari vasi, mimo Goselne vasi, v Dobrli vasi pa kreneš levo proti Klopinjskemu jezeru. Še kakšen kilometer več v nogah in toliko več lepih spominov v glavi ostane, če kreneš naravnost proti Velikovcu, tam prečkaš umetno jezero, nato pa sredi bujnega zelenja kolesariš tik ob Dravi. Ko se zdi, da naravne poti ne bo nikdar konec, se naposled le pokaže odcep za Galicijo, kolesarska pot ob Dravi pa je sicer lahko še veliko daljša (poteka namreč vse od Toblacha v Italiji do Maribora). Toda ta naj počaka za drugič. Noge so že utrujene, ko se bližaš Spodnji vasi in te spet objame osvežujoča senca ob Beli ter se mimo Plaznice in Suhe vrneš v Kaplo.

Takšen kolesarski izlet je zlahka enodneven. Kot pravijo pri tamkajšnjem turističnem združenju, se Slovenci nanj najpogosteje odpravijo. Vendar so v pisarni turističnih informacij vedno dobro založeni s prospekti, zemljevidi, oglasi in predlogi, kaj še početi. Napotijo te v galerijo Vprega (Vorspann), muzej starodobnikov ali Peršmanov muzej pa na ogled cerkva ali starodobnih običajev, kot je, denimo, nošenje cerkvic. Pri tem se na predvečer svečnice (1. februarja) domačini s papirnatimi cerkvami spomnijo hudih poplav iz leta 1180, ko je iz vode gledala le cerkev Marije v trnju.

V dolini, skozi katero je nekdaj potekala rimska trgovska pot, danes pa se med glavnimi dejavnostmi vse bolj dviga turizem, skrbno negujejo kulturno dediščino. Domačini tako tudi zagotavljajo, da je še vedno zelo pomembna bližina meje s Slovenijo. »Mislimo, čutimo in govorimo v dveh domačih jezikih,« pravijo in upajo, da še kakšno besedo več izza južne strani Karavank prinesejo tudi slovenski turisti.