Tiskane izdaje
»Saj nisi normalen,« mi je dejala nekdanja smučarka Alenka Dovžan, ko sva se pred tremi leti srečala sredi Jesenic in ji na vprašanje, ali grem s kolesom, oprtanim s torbami, na morje, odgovoril, da sem ravno začel potovanje do Pariza. »Sem le avanturist, ki mu je nekajtedensko potovanje s kolesom najvznemirljivejši dopust,« sem ji razložil.
Neizmerno in hkrati nepopisljivo zadovoljstvo me je prevevalo na cilju na Elizejskih poljanah sredi francoske prestolnice dober mesec dni kasneje, ki ga ne bi bilo brez enkratnih vtisov z 2000 kilometrov dolge poti prek Avstrije, severne Italije in Francije, ki sem jo v celoti prevozil s kolesom. Spoznal sem Ziljsko dolino v Avstriji, južno Tirolsko, dolino reke Adiže, prostrano Padsko nižino z riževimi polji, Milano in Torino, Savojske Alpe, ki sem jih prečkal na prelazu Mont Cenis; predvsem pa sem se navduševal nad razsežnostmi velike evropske države Francije, njenimi geografskimi raznolikostmi, naravnimi lepotami, hrano in pijačo, francoskim ponosom – kolesarsko dirko Tour de France, bogastvom njene zgodovine in kulture.
Užil sem le delček Francije, a sem tako kot na prejšnjih in poznejših kolesarskih potovanjih osebnostno zrasel – fizični napori pa so v primerjavi z zadovoljstvom zanemarljivi. Pot je brez dvoma pomembnejša od cilja, je spoznanje, ki me še naprej spodbuja k novim kolesarskim izzivom, denimo, načrtovanim letošnjim potovanjem v Rim.
Kosilo sem plačal
Nemalo sem bil, denimo, presenečen, ko je gostilničar v francoski vasici skorajda užaljeno zavrnil mojo zahtevo za plačilo popoldanskega kosila. »Plačal« sem ga z razglednico, ki sem mu jo na njegov predlog poslal od doma, ko sem se vrnil. Ali pa povabilo Celine in Olivierja, ki sta mi ponudila zavetje v deževni noči in me gostila v svojem stanovanju v manjšem francoskem kraju Montmelian. Posebej zame sta pripravila večerjo z lokalnimi jedmi, Celine je pognala še pralni stroj, tako da me je zjutraj že čakalo oprano perilo. Podobno gostoljuben je bil študent Vladan iz Leskovca v Srbiji. »Kar s tabo bi šel,« mi je dejal, ko sem mu razkril svoj kolesarski načrt o potovanju od doma do Ohrida v Makedoniji. Takoj zatem je – gostoljuben, kot znajo biti le Srbi – po telefonu poklical domov in mami naročil, naj pripravi kosilo. »Prideva s Slovencem, ki kolesari proti Ohridu,« ji je razložil. Da za kolesarsko potovanje ni ovir (oziroma si jih naredimo le v glavi), je potrdila tričlanska družina iz Nizozemske, ki je potovala iz Španije proti domu: Peter je na kolesarski prikolici vozil nekajmesečnega sina, Petra pa dva psa.
Neugodnosti? Veter v prsi
Vseh dogodivščin ne bi bilo brez kolesarske »zasvojenosti«, ki je vsaj zame ena najboljših zasvojenosti. Čeprav ne gre brez fizičnih naporov (zlasti ko je treba gristi kakšen vzpon), na kolesu lahko užiješ naravne lepote, imaš čas, da se ustaviš na razgledni točki, obiščeš znamenitost ali muzej, se okopaš v jezeru ali reki. Lahko se opajaš ob poslušanju petja ptic v gozdu, z opazovanjem metulja med letom ali vonjanjem opojnih dišav cvetočih lip ali pšeničnih polj. Neugoden zna biti le veter v prsi, ki me je, denimo, spremljal zadnji teden potovanja proti Parizu. A se ga z vztrajnostjo da premagati. Ob stresnem novinarskem delu je kolesarjenje na stranskih cestah z malo prometa pravi balzam za dušo.
Dnevna norma: 70 kilometrov
Stranske ceste so me že popeljale v najrazličnejše bolj odročne dele Slovenije, ki jih odkrivam in spoznavam v zadnjih letih. Kolesaril sem na Goričkem in v Prekmurju, na Kozjanskem, Dolenjskem, ob Soči, v Goriških brdih in slovenskem Primorju, domače Gorenjske pa niti ni treba posebej izpostavljati. Spoznanje, da lahko vsak dan brez posebnih fizičnih težav prevozim okoli 70 kilometrov, me je pred leti spodbudilo k razmisleku o daljšem potovanju onkraj slovenskih meja. »Če vsak dan prevozim 70 kilometrov in imam na voljo tri tedne (med letnim dopustom), lahko skupaj prevozim do 1400 kilometrov,« sem razmišljal pred prvim daljšim potovanjem na Ohrid v Makedoniji pred leti (domov sem se vrnil z letalom iz Tirane v Albaniji). Enkratna in nepozabna izkušnja me je dobesedno zasvojila in opogumila, da sem si upal postaviti še drznejši cilj, Pariz (domov sem se vrnil z vlakom). Letošnje poletje bom s kolesom, kot zadnjo izmed prestolnic sosednjih držav Slovenije – saj sem bil tudi že na krožnem potovanju od doma na Dunaj, v Bratislavo, Budimpešto –, obiskal še večno mesto, Rim.
Od ideje do realizacije
Na potovanje sem se tako kot prejšnja leta začel pripravljati že takoj na začetku pomladi, saj sem po zimi komaj čakal, da se ceste posušijo in da sem lahko spet sedel na kolo. Pred potovanjem namreč želim prekolesariti vsaj tolikšno razdaljo, kolikor je dolgo načrtovano potovanje, da pridobim moč in kondicijo pa tudi, da utrdim zadnjo plat, ki je na kolesu precej obremenjena (sicer sem prepričan, da rit »boli« v glavi).
Ko se pripravljam za potovanje, upoštevam, po kakšni trasi bom kolesaril na potovanju, torej koliko bo vzponov na poti, in temu prilagodim priprave. Vztrajnosti, ki je na kolesu zelo pomembna, mi ne manjka, poguma pred potovanjem v neznano okolje prav tako ne, izkušnje pa potrjujejo, da sreča spremlja hrabre.
Potujem s treking kolesom (z 28-colskimi kolesi), na katerega spredaj in zadaj namestim nosilce za kolesarske torbe. Tako je teža enakomerneje porazdeljena, kar pride do izraza zlasti pri vožnji v hrib (s torbami, nameščenimi le na zadnjem delu kolesa, kolesarja namreč rado vleče na hrbet), zaradi nižjega težišča je boljša tudi stabilnost kolesa. Na potovanju vso opremo vozim s seboj, skupaj več kot 80 predmetov, od pralnega praška ter niti in sukanca do dokumentov, ki vključujejo tudi polico zdravstvenega zavarovanja. S kolesarskimi torbami vred je oprema težka od 20 do 25 kilogramov in vključuje manjši šotor, spalno vrečo, oblačila, pribor za kuhanje, kolesarsko orodje. Oblačila izberem tako, da jih, če je mraz, hkrati oblečem vse, zato jih izbiram premišljeno. Prostora za modno revijo na kolesu ni, saj kolesarim zaradi sebe in ne da bi na kogarkoli naredil vtis (čeprav ga narediš). Pozoren pa sem tudi na to, da na poti dovolj jem. Brez zadostne energije kolo pač ne gre nikamor.
Nekajtedensko življenje na kolesu je bolj špartansko, a je na stranskih cestah z malo prometa stik z naravo in ljudmi pristen in nezamenljiv, občutki nepopisni, dopust pa popoln. Zato komaj čakam, da se potovanje spet začne ...
***
Srečanja na poti
GPS? Ne, hvala
Italijansko govorim bolj za silo, zato nisem dobro razumel navodil Tizziana, ki mi je trikrat poskušal razložiti, kje moram nadaljevati pot. Končno je obupal: »Počakaj pet minut.« Vrnil se je s kolesom, me po nekaj stranskih cestah popeljal do glavne ceste in me usmeril: »Zdaj pa samo naravnost.« Lokalci so zanesljiv GPS na poti. Preverjeno.
Gostoljubje brez meja
V hiši kolesarskega navdušenca v Aleksincu v Srbiji sva s Srđanom - Maratoncem čez opoldan veliko govorila o kolesarstvu; spotoma sem pomil še od prejšnjega dne nepomito posodo. Po slovesu in eni uri vožnje sem v vzvratnem ogledalu opazoval mopedista. Končno mi zapelje ob bok. Maratonac se zareži in rekoč, ne maram, da ljudje pri meni pozabljajo stvari, iz žepa potegne čajno žličko in mi jo vrne. Malenkost.
Vsi enaki
Pod Alpami privzgojenih predsodkov o Albancih sem se otresel v prvi obcestni restavraciji v Albaniji, saj sva se z natakarjem neizmerno zabavala, ko sva se pogovarjala – bolj kot ne z rokami. Natakar prisede, si izprosi tobak in med kajenjem vidno uživa. Namignem mu, da sta ravno vstopila gosta. Zamahne z roko, vdihne cigaretni dim, se nasloni nazaj in nasmehne. Izdihne dim. Ležerno.
Filozofija rdečega semaforja
Za Nemca in Avstrijca je rdeča luč na prehodu kot zid, čez katerega ne moreš. Slovanski in romanski narodi so pri tem bolj prilagodljivi in ljudje stečejo čez cesto tudi pri rdeči. Mopedist se pelje skozi največje križišče v Tirani skozi rdečo luč. Na drugi strani ga ustavi policist. Nekaj časa se pogovarjata, nato mopedist potreplja policista po ramenu in odpelje. Kultura.
Lekcija iz kapitalizma
V Srbiji kapitalizma še vedno niso vzeli povsem zares. Kolesarski popotnik ima namreč na kolesarskem servisu vedno prednost, mazanje verige z oljem, denimo, pa le težko plačaš. Francoski kolesarski servis je podjetnejši. Kolesarju ponudi možnost izbire in tri stekleničke z oljem. »Tale je pet evrov, tale deset in ta dvajset evrov,« razloži francoski mehanik. Kapitalizem.
Nacionalni ponos
Slovakinja v Bratislavi. »Iz majhnih držav sva. Mi nimamo na kaj biti ponosni,« je črnogleda. Kot Slovenec v tuji deželi sem ponosen na Gorenje. »V Avstriji prodaja dobre izdelke,« utemelji tam zaposlena Slovenka. Ali na Krko, ki jo opazim na napisu poleg lekarne v slovaškem kraju. Ali na Akrapoviča, ki se sveti na motorju avstrijskega motorista. Ob Blatnem jezeru pa se sprašujem, kam so skrili vso lepoto. Ponos.
Kdo je nor
»Ti si nor,« se smeji Italijan. »Od kod si?« ga zanima. »Iz Slovenije.« »Ti si dvakrat nor. In kam greš?« »V Pariz.« »Ti si trikrat nor. Boš pivo?« Gostilničar v Jasenovcu na Hrvaškem bi mi rad zaračunal dve postelji. Pogajam se, da bom spal le v eni. »Jaz bom plačal drugo,« se oglasi gost. »Kolegov sin je potoval s kolesom,« je utemeljil. »Tudi pivo ti plačam jaz,« je dodal. Lokalno pivo.
