Na Santoriniju: Najlepši sončni zahod z najdražjo kavo

Belo-modri dragulj v Egejskem morju je magnet za turiste z vsega sveta. Mamijo tipična kikladska arhitektura, lepe plaže, kulinarično razkošje.

Objavljeno
01. marec 2016 22.32
Leila Turk
Leila Turk
Vse hiše na otoku so pobarvane belo in imajo modra okna in vrata – kot velikanski beli biser sredi modrega Egejskega morja, ki se blešči pod močnimi sončnimi žarki. Hiše so pravokotne, z ravnimi strehami, zgrajene na temno rdečem pesku, ki se kopiči v strm hrib.

Do hiš vodijo ozke poti, tu pa tam stopnice, ki so izklesane v vulkanska tla, vse naokrog pa se razteza modro Egejsko morje.

Stavbe so nekje razkošne, drugod preproste: ko je otok leta 1956 popolnoma uničil hud potres, so ljudje v hrib ponovno sezidali hiše, vse po istem pravilu: bele, pravokotne, z modrimi dodatki. Med njimi so tudi prelepe cerkve, ki jih na otoku mrgoli in so ozaljšane z vsemogočimi ornamenti. Menda jih je kar 365.

Vulkansko zatišje

Santorini je najjužnejši otok skupine Kikladov in je po nekaterih virih celo ostanek Atlantide. Leži med otokoma Ios in Anafi in je od Krete oddaljen 63 navtičnih milj. Meri 72 kvadratnih kilometrov in ima približno 7000 prebivalcev. Starodavni Špartanci so ga poimenovali Thera, po svojem kralju.

A od kod latinsko ime Santorini, ki bi ga takole na prvi pogled najlaže pripisali kakšnemu italijanskemu ali španskemu, ne pa grškemu otoku? Tako so ga poimenovali šele križarji, in sicer po majhni kapeli svete Irene.

Santorini je vulkanskega izvora, saj sta na zahodni strani klif z višino 300 metrov ter potopljena kaldera posledica enega največjih vulkanskih izbruhov v zgodovini.

Vulkan je aktiven še danes, trenutno pa je v fazi mirovanja oziroma ugašanja. Zadnji izbruh je bil leta 1950, tedaj je lava bruhala tisoč metrov visoko. Otok je tudi potresno ogrožen. Seizmologi na njem zaznajo več kot dva tisoč potresov na leto.

Na Santoriniju še danes primanjkuje pitne vode. Ker jo pridobivajo z razsoljevanjem, voda iz vodovoda ni pitna, zato morajo žejni poskrbeti za nabavo ustreznih količin ustekleničene vode.

Zdaj, ko je pri nas še hladno, bo tiste, ki že hrepenijo po soncu in toploti, razveselilo, da na Santoriniju turistična sezona traja od aprila pa vse do novembra, saj otok zaradi precej stabilne temperature morja in dokaj južne lege še pozno v jesen ostaja dovolj topel za obiskovalce. Poleti dežja skoraj ni in tudi sicer ga ni veliko. Zaradi lege sredi Egejskega morja pa je precej izpostavljen vetru, na njem namreč pogosto piha lokalna »burja« – močan severni veter, poimenovan meltemi.

Plaže so lepe, peščene, čeprav je pesek črne ali rdeče barve, sinje modro morje je čisto.

Država v državi

Otok ponuja tudi obilico gurmanskih užitkov. Slovi po pistaciji, paradižnikih in odličnem vinu. Imeli smo polpenzion pa smo lahko pri predjedeh izbirali med desetimi različnimi jedmi, prav tako pri glavni jedi – vse so bile iz grške kuhinje, tako da je bila izbira zares pestra. Cene hrane in pijače v restavracijah pa niso ravno nizke, kar me ni presenetilo, saj je znano, da Grki pri tem radi nekoliko pretiravajo.

Nisem si mogla kaj, da domačinov ne bi povprašala po krizni gospodarsko-politični situaciji v državi. Samo zmignili so z rameni, češ, kriza nas res ne zanima, mi se gremo turizem. Gospodarske krize na otokih ne občutijo tako kot drugod, saj so odrezani od glavnega dogajanja v Atenah.

Takole na prvi pogled krize res ni prav nič čutiti, saj je Santorini nekakšna država v državi. Turistični obisk je tudi v teh časih še vedno velik, domačini pa od turizma prav dobro živijo. Lepote otoka privabljajo marsikoga – mlade, agencijske turiste pa tudi petičneže, ki bivajo v luksuznih hotelih, kjer prenočitev stane petsto evrov in več.

Prava romantična poslastica je izlet v Oio – slikovito mestece na severu otoka, ki slovi po romantičnih porokah. Poleg tega je to kraj, kjer si iz ene od kavarnic lahko ogledaš najlepši sončni zahod v Egejskem morju. V Oii je mrgolelo turistov z vseh koncev sveta. Sončni zahod tu je nekaj čudovitega. Domačini pa ga znajo tudi spretno tržiti. Kava v bližnjem baru stane kar pet evrov. Vendar ti izkušnja tako lepo poboža dušo, da o tem pravzaprav nihče ne razmišlja.